Padec evropske moči in prihodnost NATA

ZDA so vedno bolj glasne v želji po spremembi organizacije NATO in pomena, ki ga imajo v njej države članice. Ameriški predsednik Trump celo napoveduje izstop ZDA iz organizacije, medtem ko je ameriška politika obeh polov nekoliko bolj previdna in bolj kot ne govori o reformah kot izstopu. Po drugi strani iz ameriške vojske in več strateških institutov prihajajo pozivi za reformo zavezništva, oziroma novi organizaciji NATA, ki bi vključevala nekoliko bolj resne članice. V državah EU recimo Nemčijo, skandinavske države, Italijo, Grčijo, Poljsko in še kakšno drugo vzhodno evropsko državo. Poleg tega pa bi povabili še druge države po svetu, recimo Japonsko, Južno Korejo, Avstralijo in morda celo Argentino, nekateri se poigravajo celo z Ukrajino. Kaže, da je toliko pozivov in volje za spremembe v zavezništvu, da bo verjetno prišlo najmanj do določenih reform.

Nezadovoljstvo ZDA

Nezadovoljstvo ZDA z evropskimi članicami NATA izhaja še iz časa nekdanjega predsednika Baracka Obame, ki se je zavzemal za reformo zavezništva. Že Obama je pozival evropske države k večji aktivnosti članic, povečanju obrambnih proračunov in predvsem prevzemu iniciativ pri obrambnih nalogah po svetu. Obama je večkrat poudaril, da bi morala EU prevzemati iniciative v svoji soseščini, medtem ko bi se ZDA osredotočale na Pacifik, Kitajsko in Arktiko.

Prav tako Trump ni prvi, ki je poizkusil Rusijo ponovno pridobiti na svojo stran proti kitajski grožnji. To je poizkušal že Obama s svojim slavnim gumbom za resetiranje, vendar je bila iniciativa ponovnega zavezništva z Rusijo zaman, ker se je Putin odločil, da bo raje pristopil k zavezništvu s Kitajsko. To je dal vedeti takoj ob prvem napadu na Ukrajino leta 2014, ko je relativno hitro prekršil dogovor z Obamovo administracijo. Putin je namreč izkoristil dobro voljo Obame v svoj prid.

Trump torej nič drugače ne vidi odnosov z EU in poskusov zbližanja z Rusijo, saj ameriški strategi vidijo največjo grožnjo v Kitajski, ki je ekonomsko, tehnološko in vojaško najbolj sposobna prevzeti primat v svetu. To je razlog, da se ameriška administracija ponovno poizkuša zbližati s Putinom, ki ga želi pridobiti na svojo stran, čeprav je nezadovoljstvo zaradi ruske, že preroške, nezanesljivosti načelo dobro voljo Trumpa. Trenutni predsednik nima zelo drugačne politike do Evrope kot jo je imela Obamova administracija, kar se tiče obrambnih zmogljivosti in vojaških iniciativ.

Državljanska vojna v Siriji

Obama je zato izhajal iz predpostavke, da je Levant soseščina Evrope, zato naj se z regijo ukvarja predvsem EU. Takrat je v Siriji zaradi Asadovih pokolov protestnikov in opozicije izbruhnila državljanska vojna, Evropa in ZDA pa nista reagirali. Asad je zato lahko nemoteno nadaljeval s pobijanjem Sircev, na pomoč pa sta mu priskočili še Rusija in Iran, ki sta videli izjemno priložnost za širitev svojih interesov v regiji. Rusija je načrtovala dodatno pomorsko vojaško bazo, Iran pa ni želel izgubiti svoje najpomembnejše 'kolonije' na Levantu.

Množična morišča, mučilnice in ravnanje vasi do tal je postal modus operandi trojke Asad-Putin-Iran, kar je pripeljalo do totalne radikalizacije v regiji. Evropa je po svoji tipični navadi ostala v ozadju, medtem ko je Obama govoril o rdečih črtah', vendar zares proti Asadu ni nikoli reagiral. To je storil šele kasneje.

Al Kajda je aktivirala džihadistično fronto Al-Nusro, ki je izrinila sirsko opozicijsko vojsko, kasneje pa je velik del Sirije in Iraka zavzela Islamska država. Poleg obeh sunitskih terorističnih organizacij so se v Siriji borile še šiitske, Hezbolah in Amal. Vojna je bila tako okrutna in krvava, da je v beg pognala na milijone ljudi, ki so dejansko bežali pred ali Asadom ali terorističnimi organizacijami. Večji del beguncev se je znašel v Evropi, na Levantu pa je obstajala dejanska grožnja utrditve Islamske države. Takrat je pod sponzorstvom Obame nastala mednarodna koalicija skupaj z EU, Rusijo in zalivskimi državami, ki nikakor ni mogla tolerirati Islamske države, ki je ogrožala prav vse. Takratni angažma EU držav je bil močan, ameriška administracija pa se je spraševala, zakaj do njega ni prišlo že prej, predvsem zato, ker je velik del džihadistov prišel iz EU, obveščevalne agencije so se tega zavedale in tudi kasneje ob valu beguncev je EU še vedno ostala pri pozivanju k miru, vse dokler situacija ni bila tako nemogoča, da je bila reakcija nujno potrebna.

Evropska pregovorna neučinkovitost – projekcija nemoči

Evropska unija je dejansko postala neučinkovita ne le v lastnih gospodarstvih, ki šepajo in je razvoj, velik del strateške industrije in investicije prepustila drugim državam po svetu. Evropa je postala sinonim za neke vrste partijsko sestankovanje, kjer lahko dneve in dneve razpravlja o politikah, piše vrednostne obsodbe in načela za mir, sklicuje mednarodne konference ter na koncu ne doseže ničesar. Evropa je postala raj nezanesljivih birokratov, ki so sami sebi namen in si ustvarjajo dodatne agencije, službe in delovna mesta, ki nimajo pomena in smisla ter verjamejo, da je merjenje ogljičnega odtisa v kairski Imbabi tisto kar EU nujno potrebuje.

Najlepši pokazatelj je Afrika, kjer novih nukleark ne gradi EU, ampak Rusija, kjer centralno-afriške države zasedejo ruske paramilice, vojaških baz praktično več nima, na pristanišča v regiji, ki so glavni vir trgovine z drogo in orožja nima vpliva, v Libiji in Sudanu se za prevlado bojujejo zalivske države, Turčija in Egipt. Zaprtje logističnih in transportnih poti spravi EU v stanje histerične hibernacije, francozom lokalni banditi v Nigru mirno ukradejo rumeno pogačo, v Sredozemlju EU ni sposobna zaustavljati migracij in še bi lahko naštevali. Vse ob dejstvu, da je EU uspela zabiti s posiljevanjem zelenega prehoda še zadnji žebelj v krsto strateških podjetij, ki množično zapirajo svoja vrata, medtem ko so možganski trusti evropskih držav naredili države popolnoma energetsko nestabilne, pognale cene energije v nebo in postale odvisne od tretjih držav.

Evropska unija se je desetletja po drugi svetovni vojni naslanjala na ameriško obrambo, vendar je posedovala ekonomsko moč, ki jo je uporabljala po svetu kot gonilo in pritisk za evropske nacionalne interese. Toda danes ko EU izgublja ekonomsko moč in iniciativo ter nima niti vojaške moči, zelo težko uveljavlja interese po svetu. Ali resnično kateri od močnejših političnih akterjev meni, da je imel Iran interes popuščati evropskim zahtevam po zmanjšanju raketnega arzenala in bogatenja urana? Kot vidimo je kršil že sporazum JCPOA in izdelal balistične rakete dolgega dosega in obogatil uran do 60%. Verjetno je edina odkrita izjava od kakšnega evropskega politika prišla od nemškega kanclerja Merza, ko je dejal, da ZDA in Izrael delata Evropi uslugo z napadom na Iran. Izjava, s katero se strinjajo mnogi EU politiki, ampak si je ne upajo na glas izreči.

Ukrajinska vojna

Ukrajinska vojna je bila točka preloma, kjer so ZDA pričakovale, da se bo EU bolj angažirala, saj gre za njeno dvorišče. Pogled ZDA ima smisel, glede na to, da bi tudi EU pričakovala angažiranje ZDA v Venezueli ali Kubi pred EU. Ukrajina ni članica NATA in je na evropskem dvorišču, kar pomeni, da bi morala predvsem EU prevzeti glavnino ne le dobave orožja Ukrajini, ampak tudi vojaško pomoč. EU bi morala biti dovolj odkrita in priznati, da je bila prva reakcija poleg obsodb ruskega napada medla, polovična in dvoumna predvsem do Ukrajine.

Vprašanja, ki bi si jih EU ob njenih kritikah do ZDA glede Ukrajine morala zastaviti, so naslednja in pomembna. Zakaj EU ni takoj uvedla totalnih sankcij na rusko prodajo energentov? Zato ker je nespametno uničila lastno proizvodnjo energentov in postala odvisna od Rusije. Ne le to, še v letu 2025 so ladje pod ruskim patronatom, vendar drugimi imeni dobavljale LNG plin v evropska pristanišča. Zakaj ni takoj zamrznila vsega ruskega denarja in je še dve leti dopuščala transakcije ruskih podjetij in oligarhov? Zato, ker je bil ta denar vpleten v korumpirano evropsko politiko in podjetja. Zakaj ni sprejela sankcije na vsa podjetja, ki delajo z ruskimi energenti in ruskim izvozom pšenice? Zato, ker niso hoteli poslabšati razmerij s Kitajsko, ki je pritiskala na EU, da ne uvede vseh sankcij. Zakaj EU ni preganjala ladij, ki so ilegalno po Sredozemlju, Črnem in Severnem morju prevažale ukradeno ukrajinsko pšenico, energente in drone? Zakaj smo morali čakati na ZDA in Izrael, da sta ustavili nekaj takšnih prevozov? In na koncu, kar je v totalni posmeh EU – zakaj ni resneje obravnavala ruskih groženj, kjer ruske vojaške in vohunske ladje, tudi pod zastavami civilnih ladij, slikajo in snemajo strateško infrastrukturo v EU, kot na primer letališča, zakaj ne sestreli sovražnih ruskih dronov in letal, ki kršijo zračni prostor, zakaj dovoljuje rusko tihotapljenje migrantov v EU in še več?

Ameriški pogled

Ameriške kritike so tako bolj razumljive, kajti kako lahko vidijo v EU zanesljivega partnerja, glede na to, da EU ni niti voljna urejati relativno preprostih varnostnih zahtev in kriz. Morda so tudi zato začele evropske države sklepati ločene varnostne sporazume, kot na primer mediteranski sporazum Izrael-Grčija-Ciper, ali pa Portugalska-ZDA (kar se tiče uporabe baz) in tako naprej. Tukaj lahko razumemo ameriške strahove v primeru Arktike, kjer Rusija in Kitajska predstavljata tako resno grožnjo, da bo ta v praksi vidna že v desetletju. Ali lahko verjamemo, da bo danska ekspedicijska sila uspela sama ustaviti kakršnokoli inkurzijo rusko-kitajske naveze, je seveda vprašanje.

Dokončno pa je neaktivnost EU vidna na primeru ameriško-izraelskega napada na Iran. Ta država, ki že desetletja ustvarja vojne in teroristične napade v regiji ter predstavlja direktno grožnjo ravno EU interesom, je kršila sporazum JCPOA in jasno dala vedeti ob zadnjih pogajanjih, da nima namena popuščati pogajalcem, kar je povzročilo nenadni odhod ameriških odposlancev iz Ženeve. Iran je mislil, da mu bo uspelo izpogajati še nekaj let, kar bi mu prineslo boljšo oborožitev, močnejše rakete z daljšim dosegom in celo nuklearno orožje.

Kako naprej

Kako dobro deluje partnerstvo med EU in ZDA je pokazatelj, da niti ZDA niti Izrael nista imela nikakršnega zaupanja do članic EU, od koder bi zelo verjetno informacije uhajale v Iran. Že Slovenija je tako nezanesljiva NATO partnerica in tako zagreta podpornica iranske teokracije, da bi bilo zaupanje o napadu na Iran Sloveniji zelo malo verjetno. Reakcije EU držav so bile pričakovane, od obsodb do zaprisege, da ne bodo storile ničesar. Še huje, nekatere članice so odrekle podporo in možnost uporabe ameriških oporišč v napadih na Iran, s čimer so se določene članice postavile na stran iranskih ajatol. Španija, Francija, Slovenija in Irska nikakor ne morejo izkazovati prihodnjega trdnega zavezništva. Pustimo ob strani, da iste države niso želele obsoditi iranskega pobijanja na desettisočev civilistov v januarskih protestih.

Potem pa je prišla še Hormuška ožina, kjer se je Evropa raje odločila, da bo še naprej obsojala ZDA in Izrael ter pozivala k deeskalaciji. Toda v regijo ne bo poslala ladij v pomoč, raje bo upala, da kriza čim prej mine. Ali bo ponovno upala, da ZDA in Izrael posredujeta v Jemnu, če Hutiji ovirajo transport v Adenskem zalivu? Kdo bi si mislil, da bo Izrael prej našel zaveznice v zalivskih državah kot Evropi. Toda če se bo podpisal razširjen Abrahamski sporazum Evropa ne bo v ospredju, kajti zapomnili si jo bodo kot ne le neučinkovito in brez moči, ampak tudi tisto, ki noče storiti tistega, kar je prav, ko to zahteva čas. Kaže, da vojna v Iranu ne bo spremenila le regijskih zavezništev, ampak tudi tista v NATU.