Zbor konservativne elite v Budimpešti

Avtor: Andrej Lokar

V soboto, 21. marca, se je v Budimpešti odvijala tradicionalna Konferenca konservativne politične akcije CPAC. Srečanje konservativcev je tokrat predhajalo madžarskim parlamentarnim volitvam, kar je seveda vplivalo tudi na njegovo vsebino. Glede na geopolitični položaj sodobnega sveta lahko namreč zatrdimo, da utegne rezultat na madžarskih volitvah biti prelomen tako za eno kakor za drugo izmed strani, ki se potegujeta za večino v madžarskem parlamentu.

Politična prizorišča in madžarske volitve

Na nasprotujočih si straneh političnega spektra si stojita predsednik vlade Viktor Orbán, ki se poteguje za peti zaporedni mandat, in izzivalec Péter Magyar, nekdanji dokaj vidni predstavnik Orbánove stranke Fidesz in nekakšen novopečeni krščanski demokrat. Najvznemirljivejša na madžarskih volitvah pa so politična in geopolitična ozadja ter prepleti vsestranskih interesov, ki stojijo za obema kandidatoma. Razumljivo je potemtakem, da tako vsebino kakor strategije v volilni kampanji zaznamujejo predvsem mednarodno politični vidiki, ki presegajo madžarski okvir.

Da bi se postavila po robu izrazito suverenistični politiki Viktorja Orbána, ki si prizadeva, da bi ohranil čim večjo mogočo neodvisnost Madžarske, je neizvoljena avtokratska Evropska komisija, ki jo popolnoma obvladuje evroparlamentarna skupina Ljudskih strank EPP, dobesedno ustvarila »krščansko demokratski« lik Pétra Magyarja, ki naj bi ukrotil Madžarsko in jo ponovno postavil v podrejen in predvsem poslušen položaj znotraj EU. V skladu z navodili iz Bruslja Magyar namreč obljublja uvedbo evra, brezpogojno podporo Ukrajini, odpravo številnih ukrepov in morda tudi zakonov, ki jih je v svoji šestnajstletni vladavini uvedla stranka Fidesz in katerih namen je v prvi vrsti zaščita madžarskih nacionalnih interesov. Ali z drugimi besedami: Magyar po navodilih iz Bruslja obljublja deorbanizacijo Madžarske. Na nasprotni strani pa prvak stranke Fidesz volivcem, ki se bodo zanj odločili, obljublja ohranitev suverenosti Madžarske, kljubovanje bruseljski hegemonistični (in iz Nemčije podpihovani) agendi, vlogo mediatorja vsaj v zvezi s spori na evropski celini (predvsem z Rusijo) ter seveda še nadaljnje utrjevanje in pospeševanje nacionalnokonservativnega gibanja nove desnice na mednarodni ravni.

Na dlani je, da potemtakem na madžarskih volitvah ne gre toliko za spopad notranjemadžarskih političnih silnic, ampak za brezobziren vdor tujih interesov v suvereno politično življenje neodvisne države, ki ji zavezništvo usklajenih interesov multinacionalk in globalističnih, nadnacionalnih, naddržavnih, predvsem pa od nikogar izvoljenih ali pooblaščenih teles, poskuša vsiliti univerzalistično logiko interesov nenadzorovane finančne dominacije, s tem pa ukrotiti ali celo dokončno zatreti suverenistični zagon, ki prevladuje (če izvzamemo že pregovorno levičarsko ter anahronistično Slovenijo) povsod po Srednji Evropi in marsikje po svetu: Péter Magyar namreč ni kandidat madžarskega naroda, ampak spleta v prvi vrsti materialnih interesov, ki poskušajo Evropo narodov preobraziti v brezdušno federacijo odtujenih brezidentitetnikov, s katerimi je mogoče po mili volji manipulirati ter s tem uveljaviti nadpolitično vladavino monopolov na evropski celini.

Péter Magyar namreč ni kandidat madžarskega naroda, ampak spleta v prvi vrsti materialnih interesov, ki poskušajo Evropo narodov preobraziti v brezdušno federacijo odtujenih brezidentitetnikov.

Mednarodne povezave in strategije nove desnice

Vsekakor bi torej ne mogli pričakovati, da bi vse omenjeno dogajanje ne vplivalo na letošnjo izvedbo Konference konservativne politične akcije CPAC. Srečanja so se kakor vselej udeležili številni ugledni gostje od gruzijskega premierja Iraklija Kobahidzeja, argentinskega predsednika Javierja Mileia ter najvišjih predstavnikov nacionalno konservativnih strank, kakršna je denimo Alice Weidel. Na ogrožanje nacionalne identitete ter nacionalne suverenosti je opozoril predvsem sam Viktor Orbán v svojem karizmatičnem uvodnem nagovoru, ki so mu nato pritrdili tudi drugi navzoči, od Mateusza Morawieckega do Santiaga Abascala. Kakor že omenjeno, se je letošnja Konferenca konservativne politične akcije CPAC osredotočila bolj na vprašanja mednarodnih razmerij moči in se ni posvečala svojim tradicionalnim temam, kakršne so migracije, vpliv prebujenstva na mlade generacije, grožnja islamizacije ter vprašanje razgradnje socialne države v marsikateri deželi na Zahodu.

Kakor vselej je Konferenca konservativne politične akcije CPAC vsem udeležencem ponudila ob vsem ostalem tudi prijetno prijateljsko druženje somišljenikov ter možnost vzpostavljanja neformalnih in formalnih stikov med organizacijami in posamezniki, ki si prizadevajo za izgradnjo mednarodnega gibanja nove desnice. Soočenje najrazličnejših izkušenj med somišljeniki z vseh koncev sveta, od Srednje Evrope do Latinske in Severne Amerike, pa vse tja do Oceanije, Azije in Afrike, je ponudilo vsem možnost za izoblikovanje novih in učinkovitejših strategij za učvrstitev lastne osveščenosti in za boj zoper mednarodni nihilizem destruktivnih libertarskih ter progresističnih sil.