Carney, Starmer, Merz, Trump in romanje na Kitajsko

Na Kitajskem sta pred kratkim ožigosala potni list kanadski premier Mark Carney in britanski Keir Starmer, medtem ko v kratkem tja prihajata še nemški kancler Friedrich Merz in ameriški predsednik Donald Trump. Zahod je Trump razklal s politiko približevanja Rusije k ZDA kot protiutež Kitajski. Toda Rusija ni niti blizu ameriškim načrtom strateškega približevanja in je še vedno trdna zaveznica Kitajske. Še več, v Hormuško ožino je skupaj s Kitajsko poslala mornarico v pomoč Iranu pri morebitni obrambi v primeru ameriškega napada na Iran. Po drugi strani pa je ta ista ameriška strategija zamajala odnose z zaveznicami – EU, Kanado in Japonsko.

Carneyjev govor v Davosu

Mark Carney je presenetil z govorom v Davosu, kjer je zelo direktno napovedal nove odnose s Kitajsko ter novo skupino zahodnih in pacifiških držav kot protiutež Trumpovim carinam. Carney je zato začel z aktivno promocijo med skupino Trans-Pacific Partnership (CPTPP) in Evropsko unijo, ki bi zaobšla Trumpove carine in promovirala prosto trgovino med pacifiškimi državami, EU in Kanado. Evropske gospodarske zbornice v glavnem podpirajo iniciativo, ki naj bi se formalno zaključila v letu 2026.

Toda Carney je šel še korak dlje in romal na Kitajsko k Xi-ju kot alternativi ZDA,. Toda tukaj je Kanada naletela na težavo. Kitajski odnosi s Kanado niso sijajni in imajo zgodovino izsiljevanja in vohunjenja. Kitajska je Kanado določila kot eno najbolj plodovitih držav za vohunjenje, vplivanje na javno mnenje in krajo intelektualne lastnine.

Kanadska obveščevalna agencija CSIS je Kitajsko označila za eno največjih groženj nacionalni varnosti, kanadska policija RCMP pa je sporočila, da preiskuje ilegalne kitajske policijske aktivnosti v Montrealu, Vancouveru in Torontu. CSIS je ugotovila, da je Kitajska vplivala na dvoje zvezne volitve 2019 in 2022 (sum je padel še na zadnje volitve), v času vlade premiera Trudeauja so vplivali na imenovanje ministrov, 11 kandidatov na zveznih volitvah je direktno delalo za Komunistično partijo Kitajske (KPK), potem so ugotovili še vplivanje na parlament, nevladne organizacije, ekonomsko vohunjenje in krajo intelektualne lastnine. Kitajske vohunske agencije so uspešno penetrirale najmanj 20 vladnih agencij, nevarnost vohunjenja pa predstavljajo še kitajski električni avtomobili in aplikacije, kot je TikTok. Največja težava Kanade je mila kaznovalna politika za vohunjenje, kar je zelo privlačno za morebitne agente, kajti riziko odtehta kazen.

Toda trgovinski odnosi Kanade s Kitajsko ravno tako ne odtehtajo tveganja nacionalne varnosti, ki si ga je privoščila Kanada. Pred dvema letoma je Kanada dvignila carine na kitajske električne avtomobile, ki so močno podprti z državnimi subvencijami, proizvodnja pa ni niti blizu zahodnim okoljskim standardom. Kitajska je nato odgovorila s 100 % carinami na oljčno ogrščico in njene izdelke ter s 25 % carinami na ostale kmetijske pridelke ter svinjino. Kanada je takoj popustila pri carinah na električne avtomobile, prezrla pa je tudi obveščevalno nevarnost, ki jo ti avtomobili predstavljajo, saj je CSIS poročala, da BYD in Cherry redno sodelujeta v programih kitajske vojske in obveščevalnih služb.

Ne le to, Kanada je zdaj celo ponudila sodelovanje v investicijah v električne avtomobile s kanadsko tehnologijo, ki bi vsekakor pripomogla h kitajski oborožitveni industriji. Toda to ni prvič, da je Kanada popustila – Kitajska že zadnjih 30 let izsiljuje Kanado vsakič, ko ta omeni človekove pravice, ali pa ko je aretirala šefico Huaweia Meng Wanzhou na zahtevo ameriških pravosodnih organov, ker je vohunila za KKP in kršila sankcije proti Iranu.

Kanada je ponudila sodelovanje v investicijah v električne avtomobile s kanadsko tehnologijo, ki bi vsekakor pripomogla h kitajski oborožitveni industriji.

Starmerjeva kapitulacija

Keir Starmer je za Kitajsko gos, ki nese zlata jajca. Kitajski je omogočil, da zgradi mega ambasado v centru Londona, neposredno nad kritično optično infrastrukturo, ki je ključnega pomena za komunikacijo vladnih agencij, londonskega Cityja in celo varnostnih agencij, blizu nove ambasade pa so še trije pomembni informacijski centri. Britanske obveščevalne agencije so opozarjale Starmerja, da gre v tem primeru za izpostavljanje izjemni nevarnosti in direktno ogrožanje nacionalne varnosti, kar pa Starmer ni upošteval. Britanski premier je torej ignoriral opozorila lastnih obveščevalnih agencij in Kitajski dal darilo v obliki obveščevalnih podatkov. Poleg tega je Peking obiskal brez ključnih diplomatov z zunanjega ministrstva in obveščevalnih agencij, s sabo je v glavnem peljal direktorje podjetij in upal na ugoden razplet.

Toda Velika Britanija, ki jo pestijo podobne težave kitajskega vohunjenja kot Kanado, vohunske afere pa segajo v obliki korupcije in direktnega dela za KPK celo v Britanski parlament, je pred Xi-jem pokleknila, ko je Maldivom podarila otočje Chagos. Gre za eno izmed najpomembnejših letalskih in pomorskih baz, ki nadzira Indijski ocean ter je bila ključna za zaustavitev morebitnih kitajskih apetitov po širjenju pomorskih baz. V čem je težava? Maldivi so kitajski zaveznik, ki bodo pod pritiskom Kitajske prej ko slej zahtevali odhod sil VB in ZDA ter prepustili otočje Chagos Kitajski, ki bo tako lahko dobila nadzor nad Indijskim oceanom. Absurd je še večji, če upoštevamo, da Maldivi domačinom niti ne dovolijo vrnitve, VB pa zahteva njihovo izselitev! Namesto Grenlandije bi moral Trump okupirati otočje Čagos, kar bi imelo veliko korist za zahodno varnost.

Kitajska proti VB redno uporablja orožje ekonomskega izsiljevanja v primeru nestrinjanja s kršenjem človekovih pravic, kot na primer aretacija disidentov v Hong Kongu, ki jih Starmer ni niti omenil, čeprav imajo nekateri celo britansko državljanstvo, kot recimo Jimmy Lai. VB se je podobno kot Nemčija odločila za energetsko politiko norosti, omejitev vrtanja nafte in plina v severnem morju ter zeleni prehod, ki je britansko industrijo v zgolj 25 letih zmanjšal s približno 25 % BDP na 7 % BDP, medtem ko se prebivalstvo sooča z najvišjimi cenami elektrike v Evropi.

Kitajska zato VB redno izsiljuje, saj ve, da je ta odvisna od uvoza kitajskih surovin za zeleni prehod in izdelkov, kot so sončni kolektorji in vetrne turbine. Zato se je Starmer vrnil praznih rok, razen z viza programom in prepolovljenimi carinami za žgane pijače. VB niti nima več možnosti konkurirati proti Kitajski, z izjemo opustitve škodljivih zelenih politik, energetsko neodvisnost in morda več patriotizma, ki ga v VB nedvomno v politiki primanjkuje.

Kitajska zato VB redno izsiljuje, saj ve, da je ta odvisna od uvoza kitajskih surovin za zeleni prehod in izdelkov, kot so sončni kolektorji in vetrne turbine. 

Kaj imata v mislih Merz in Trump

Trumpov obisk Xi-ja bo spoznavne narave, oziroma formalnost. Oba voditelja si bosta izmenjala nekaj pogledov na svetovno politiko, Trump bo izjavil, da je Xi njegov največji prijatelj, pogovori pa se bodo vrteli v glavnem okoli Irana, carin in Tajvana. Trump je pred obiskom zamrznil tajvanski nakup ameriškega orožja, da ne bi razjezil Xi-ja, razbesnel pa je ameriško orožarsko industrijo, ki trpi zaradi zmanjšanja naročil s strani EU držav, ki so se ravno na račun Trumpa začele obrambno osamosvajati od ZDA.

Ali bo Trump storil pomemben korak in Kitajski sporočil, da svobodni zahodni svet ostaja trden ali bo popustil, ne vemo. Njegovi koraki bodo zelo pomembni v luči dejstva, da se Kitajska sooča s prevelikim zunanje trgovinskim presežkom, ki ga redno financira iz proračuna, šibkim renmimbijem, ki ustavlja kupno moč kitajskih potrošnikov, rastjo brezposelnosti med mladimi, staranjem prebivalstva, bančnim in nepremičninskim balonom in deflacijo. Čeprav Kitajska daje videz tigra, je v več segmentih ostarela in razcapana ulična mačka.

Merz bo podobno kot Carney in Starmer popeljal letalo nemških direktorjev in upal na dober poslovni izplen. Nemčija je ena redkih zahodnih držav, ki na Kitajskem povečuje investicije, toda na nemške direktorje se težko zanesemo.

Spominjamo se lahko njihove podpore zelenemu prehodu in podpisu smrtne obsodbe nemški energetski neodvisnosti, odvisni pa so postali dveh diktatur – Rusije in Kitajske. Ta je mnoga podjetja danes spravila na kolena, več se jih zapira, ključne industrije kot so kovinarska, plastična in kemijska pa se zapirajo, kar povzroča še večjo odvisnost od Kitajske. In to je ta igra, ki jo je Kitajska do sedaj uspešno igrala. Nemčija, ki si še vedno želi biti evropski industrijski paradni konj, se danes sooča z zmanjševanjem aktivnosti omenjenih industrij, vključno z avtomobilsko, kaj pa so se naučili iz lastne energetske izkušnje, pa je težko napovedati.

Kitajska ne popušča – kaj lahko stori Evropa?

Kitajska uporablja dva vzvoda moči proti zahodu.

Ena je ekonomska moč, ki izhaja iz monopolizacije surovin in izdelkov z dumpinškimi cenami, podprtimi z visokimi državnimi subvencijami in nizkimi okoljskimi standardi. Zahod se je s fanatičnim sledenjem zelenemu prehodu in ničnim izpustom ustrelil ne le v koleno, ampak v glavo. V petnajst letih je uničil energetsko neodvisnost in se prepustil na milost in nemilost Kitajski, ki zelo dobro ve, da omejitev ključnih surovin spravi kar nekaj zahodnih držav na kolena. Kitajska nesreča je verjetno to, da je zelo odvisna od izvoza v zahodne države.

Drugi vzvod so civilne organizacije, od podjetij do kulturnih centrov, ki so povezane s kitajsko KPK, oboroženimi silami in obveščevalnimi agencijami. Kitajska je penetrirala celoten zahod, velik del njenega razvoja pa izhaja iz zahodnega know-how-a. Ko se bo Kitajska počutila dovolj močno, bo sprožila palico, torej razširila vojaške baze in uporabila grožnje za dosego svojih ciljev.

Kitajska je penetrirala celoten zahod.

Evropa mora postati energetsko neodvisna in preprečiti scenarije, kot je bil španski, ko je država padla v kameno dobo za teden dni. Energijo je potrebno poceniti, sicer bo Evropa ogrozila ključne industrije, na primer vojaško, kemično, plastično in kovinsko industrijo, brez katerih pa ne bo možno imeti učinkovite varnosti, obrambe, ogrevanja in prehrane. Razne norosti, ki jih zahtevajo pretirana davčna politika, zeleni prehod in nebrzdana regulacija, je treba prevetriti, sicer se bodo v EU zaposlovali le še birokrati.

EU ne more zahtevati nemogočega od evropskih proizvajalcev v primerjavi z uvozom iz Kitajske, ki nebrzdano gradi več sto novih termoelektrarn, ne pozna ogljičnih kuponov in poleg tega masovno te iste izdelke še subvencionira. Ali zmanjšamo breme evropskih podjetij ali pa povečamo breme uvoza, sicer bomo ključno industrijo obravnavali le še v zgodovinskih knjigah. Do prvega spopada seveda, kajti takrat bomo lahko razvitejšega okupatorja pričakali ob tabornem ognju in upali, da nam bo namenil kakšen kontejner pšenice.