Iz zaprašenih arhivov telesne kulture: Slovenci leta 1907 prvič na svetovnem prvenstvu

Dr. Viktor Murnik se je kot oče slovenske telesne kulture zavedal, da sokolski telovadbi nekaj manjka, če bo ostala le v okviru pregovora »zdrava duša v zdravem telesu«. Čeprav so imeli v okviru Slovenske sokolske zveze tudi tekmovanja, pa je manjkala potrditev...

Prvo olimpijsko odličje za Slovenca

V arhivu ljubljanskega Sokola je od leta 1896 kar nekaj pisnih virov, iz katerih je razbrati, da so vedeli za olimpijsko gibanje in izvedbo olimpijskih iger. Najbližje odhodu na igre so bili – vsaj po željah sodeč – leta 1900,...

Prvi slovenski koraki na področju telesne kulture

Telesna kultura se je od antike naprej razvijala v treh vrstah dejavnosti glede na cilje: vojaška dejavnost (jahanje, streljanje, sabljanje ipd.), dejavnost za zdravje (v skladu z rekom »zdrava duša v zdravem telesu«) in tekmovalna dejavnost (v skladu z rekom...

Štafeta mladosti temelji na laži in kraji

Mesec maj, s slovenskim imenom veliki traven, ima v komunističnih praznovanjih izjemen pomen. Najprej se je praznoval 1. maj, potem 9. maj, 25. maja pa dan mladosti, ki je bil njihov najpomembnejši praznik. V šoli smo se radi zbadali z...
ff0ze_viktor-murnik-10-192-v.jpg

Iz zaprašenih arhivov telesne kulture: Prevarani Sokoli

Sokoli so v slovenskem prostoru predstavljali več kot le telesnovzgojno gibanje – bili so nosilci narodne, moralne in demokratične ideje. Njihova zgodovina je tesno povezana z razvojem slovenske družbe in političnimi preobrati v 20. stoletju. A prav ti preobrati so...

Planiška (ne)pomembneža Joso Gorec in Ivan Rožman

Planica. Ponos Slovenije. Kjer misel dr. Viktorja Murnika »Slovenec sem in kdo je več?!« postane stvarnost. Pred leti, ob zmagi slovenske skakalne vrste na letalnici, so bili ob vihranju slovenskih zastav skakalci nagrajeni s stoječimi ovacijami in napevom slovenske himne...

Iz zaprašenih arhivov telesne kulture: »Nomen est omen«

Papež Leon XIV. je v letošnjem januarskem nagovoru diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu poudaril, da jezik postaja dvoumen, postaja sredstvo za zavajanje, udarjanje in žaljenje. Hkrati pa se, paradoksalno, razvija »vključujoč« jezik, ki na koncu izključi tiste, ki se ne...