Sindikati v zbiranje podpisov proti interventnemu zakonu, reprezentativnost dveh central pod vprašajem

31. 8. 2026 ob 17:49
0 komentarjev

Slovenija

POSLUŠAJ ČLANEK

Sindikalne centrale bodo v torek začele z zbiranjem podpisov za razpis referenduma proti interventnemu zakonu. Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj je na tiskovni konferenci vprašal: »Kje so tu izredne razmere, kje je tu potrebna intervencija?« Po njegovi oceni namreč gospodarski kazalniki ne kažejo na krizo, ki bi upravičevala interventne ukrepe. Istočasno pa se za dva sindikata pojavlja vprašanje, ali sta sploh še reprezentativna – nereprezentativnost na zbiranje podpisov sicer ne bi vplivala, lahko pa bi odprla vprašanje veljavnosti nekaterih kolektivnih pogodb in drugih odločitev, pri katerih sta v preteklosti sodelovali kot reprezentativni centrali.

Šest sindikalnih central bo v torek začelo zbirati podpise za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije. Rok se izteče 5. oktobra – pričakujejo, da bodo 40.000 podpisov zbrali že prej. Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj je izpostavil, da z nasprotovanjem interventnemu zakonu branijo ustavo. Ta namreč med drugim določa, da Slovenija deluje kot socialno občutljiva država. »Storili bomo vse, da bo taka ostala tudi naprej,« je dejal. Po njegovi oceni gospodarski kazalniki ne kažejo na krizo, ki bi upravičevala interventne ukrepe. Izpostavil je, da je Slovenija med najuspešnejšimi državami Evropske unije po gospodarski rasti.

Štrukelj je prepričan, da zakon največ koristi prinaša najbolje plačanim posameznikom, lastnikom premoženja in zasebnim interesom v zdravstvu. Na drugi strani pa zaposleni z nizkimi in srednjimi plačami, upokojenci, brezposelni in najemniki od njega ne bodo imeli koristi. »Zakon ne prinaša splošnega razvoja Slovenije, temveč prerazporeja sredstva v korist premožnejših in na račun tistih, ki pomoč najbolj potrebujejo,« je zatrdil. Več tukaj.

Ali sindikati izpolnjujejo pogoje za reprezentativnost?

Podpise bo zbiralo šest sindikalnih central, ki so članice Ekonomsko-socialnega sveta (ESS):

Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS),
Konfederacija sindikatov Slovenije Pergam (KSS Pergam),
Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS),
Konfederacija sindikatov 90 Slovenije (KS 90),
KNSS – Neodvisnost,
Slovenska zveza sindikatov Alternativa.

Zbiranju podpisov se očitno ni pridružila sindikalna centrala Solidarnost, ki je prav tako članica ESS.

Zakon ne določa rednega periodičnega preverjanja, ali sindikalna organizacija pogoje še izpolnjuje
Iz sindikalnih vrst so nas opozorili, da se pri Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije (KS 90) in KNSS – Neodvisnost postavlja vprašanje, ali še vedno izpolnjujeta pogoje za reprezentativnost. Število članov je pri tem ključno: po zakonu mora konfederacija za pridobitev tega statusa povezovati najmanj deset odstotkov delavcev iz posamezne dejavnosti oziroma poklica, za katerega ji je bila priznana reprezentativnost. Ta ji med drugim omogoča sodelovanje pri kolektivnem dogovarjanju in zastopanje zaposlenih v socialnem dialogu.

KS 90 je odločbo o reprezentativnosti prejela avgusta 1993, KNSS – Neodvisnost pa novembra istega leta. Treba je opozoriti, da zakon ne določa rednega periodičnega preverjanja, ali sindikalna organizacija pogoje še izpolnjuje. Vprašanja odpirajo tudi finančni podatki: KS 90 je imela leta 2025 približno 79.300 evrov prihodkov, 6.250 evrov izgube in nobenega zaposlenega, čeprav je imela leta 2023 tri, KNSS – Neodvisnost pa približno 57.000 evrov prihodkov, dobrih 24.000 evrov izgube in 0,7 zaposlenega. Ob tem je izkazovala približno 344.000 evrov kratkoročnih obveznosti in 12.500 evrov sredstev. Ti podatki sami po sebi še ne dokazujejo, da organizaciji nimata zahtevanega članstva, saj so lahko vanju vključeni sindikati, ki poslujejo kot samostojne pravne osebe - kažejo pa na verjetno premajhen obseg delovanja ob široko priznanem statusu reprezentativnosti. Ministrstvo smo zato vprašali, kdaj je bilo članstvo obeh central nazadnje preverjeno in ali po njegovih podatkih še dosegata zahtevane deleže.

Če bi bilo ugotovljeno, da pogojev ne izpolnjujeta več, in bi jima status reprezentativnosti prenehal, sindikalni centrali s tem ne bi prenehali obstajati in bi še vedno lahko zastopali svoje člane. Izgubili pa bi pravice, ki jih zakon pridržuje reprezentativnim sindikatom: sklepanje kolektivnih pogodb s splošno veljavnostjo, sodelovanje v organih, ki odločajo o ekonomski in socialni varnosti delavcev, ter predlaganje kandidatov delavcev za sodelovanje pri upravljanju. Ker predstavnike delojemalcev v Ekonomsko-socialnem svetu imenujejo reprezentativne zveze in konfederacije sindikatov za območje države, bi izgubili tudi to upravičenje.

Še pomembnejše je vprašanje, kakšne bi bile posledice za nazaj, če bi se izkazalo, da centrali zakonskih pogojev ne izpolnjujeta že dalj časa. Morebitni poznejši odvzem statusa sam po sebi ne bi pomenil, da so kolektivne pogodbe in druge odločitve, pri katerih sta sodelovali kot reprezentativni centrali, avtomatično neveljavne. Vprašanje njihove veljavnosti bi se lahko odprlo predvsem, če bi bilo ugotovljeno, da sta brez ustreznega statusa odločilno prispevali k izpolnitvi predpisanega kvoruma oziroma da brez njunega podpisa kolektivna pogodba ne bi imela splošne veljavnosti. Zakon posledic takšnega položaja ne ureja izrecno.

Spomnimo, zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije so še pred oblikovanjem nove vlade pripravili poslanci NSi, SLS in Fokusa ter Demokratov in Resnice, 11. maja pa so ga poleg predlagateljev podprli tudi poslanci SDS. Predlagatelji so ga utemeljevali z grozečo energetsko krizo in potrebo po razvojnem preboju. V obsežen omnibus zakon so vključili tudi številne trajne sistemske spremembe na področjih davkov, socialnih prispevkov, delovnih razmerij, zdravstva, pokojnin, dolgotrajne oskrbe, gostinstva in oddajanja nepremičnin.

Zakon med drugim znižuje DDV za osnovna živila in nekatere energente, uvaja socialno kapico, po kateri se od dela plače nad 7500 evrov ne bi več plačevali socialni prispevki, zvišuje meje za normirane samostojne podjetnike ter znižuje obdavčitev prihodkov od oddajanja nepremičnin. Omogoča tudi hkratno prejemanje celotne pokojnine in nadaljevanje dela, obenem pa po izpolnitvi pogojev za upokojitev nadaljevanje delovnega razmerja veže na soglasje delodajalca. Del plačnikov oprošča prispevka za dolgotrajno oskrbo, omejuje odškodnine delavcem ob poškodbah pri delu ter odpravlja nekatere omejitve, s katerimi je prejšnja oblast skušala jasneje ločiti javno in zasebno zdravstvo.

Sindikati so zakonu nasprotovali, ker je bil po njihovem sprejet v naglici, brez javne razprave in socialnega dialoga, njegove finančne posledice pa naj bi ogrozile zdravstveno, pokojninsko in druge socialne blagajne.

Predlagatelji so izpad javnih prihodkov ocenili na 571 milijonov evrov letno, fiskalni svet na okoli 900 milijonov, nekdanji finančni minister Klemen Boštjančič pa na približno milijardo evrov. Za začetek referendumskega postopka je bilo treba najprej zbrati najmanj 2500 neoverjenih podpisov pod pobudo. Sindikalne centrale so jih med 12. in 18. majem zbrale 47.223 ter pobudo vložile v državni zbor.

Nova koalicijska večina je nato 27. maja z 48 glasovi proti 35 izglasovala sklep, da referendum ni dopusten, ker zakon v pomembnem delu ureja davke in druge obvezne dajatve, o katerih po ustavi ni mogoče odločati na referendumu. Sindikati so sklep izpodbijali pred ustavnim sodiščem, ki jim je pritrdilo: sklep koalicijske večine je razveljavilo in referendum dovolilo. Presodilo je, da zakon poleg davčnih določb vsebuje tudi pomembne sistemske spremembe, o katerih je na referendumu dovoljeno odločati. Sindikati lahko zato nadaljujejo referendumski postopek in začnejo zbirati 40.000 overjenih podpisov, potrebnih za razpis referenduma.