Iz zaprašenih arhivov telesne kulture: »Nomen est omen«

Foto: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

Papež Leon XIV. je v letošnjem januarskem nagovoru diplomatskemu zboru pri Svetem sedežu poudaril, da jezik postaja dvoumen, postaja sredstvo za zavajanje, udarjanje in žaljenje. Hkrati pa se, paradoksalno, razvija »vključujoč« jezik, ki na koncu izključi tiste, ki se ne prilagajajo ideologijam. Zanimiva misel tudi za področje telesne kulture.

Janez Vajkard Valvasor v svojem najpomembnejšem delu Slava vojvodine Kranjske opisuje tudi telesnokulturno delovanje Slovencev. V obdobju, ko še ni bilo nobene besedice o športu, nas Valvasor opisuje kot narod plesalcev. Tudi planinstvo, vsaj prvi pristop na Triglav, se je začelo prej, preden smo v našem okolju spoznali besedico šport. Potovanje z deskami na nogah (smučmi) na Blokah so poznali veliko prej kot besedo šport. Tudi Sokoli, ki so bili na Slovenskem ustanovljeni leta 1863, so za svojo dejavnost uporabili lep slovenski izraz telovadba, in to veliko prej, kot spoznamo izraz šport. S sokolsko telovadbo in planinstvom se je poudaril slovenski boj na kulturnem in ozemeljskem področju, najbolje pa ta boj za narodno enakopravnost predstavlja misel dr. Viktorja Murnika: »Slovenec sem – in kdo je več?!«

Telesna kultura

Besedno zvezo telesna kultura je prvi uporabil (vsaj zaenkrat tako vemo) Nemec Paul Kammerer, ki je leta 1912 napisal knjigo Telesna kultura in rasa (Körperkultur und Rasse). Skupni izraz telesna kultura je poskusil združevati raznorodne gibalne dejavnosti, ki so imele, ali pa tudi ne, tekmovalni značaj. Izraz so v obdobju med obema svetovnima vojnama pri medsebojnem dopisovanju uporabljala sokolska in športna društva. V Ljubljani je obstajalo tudi Telesnokulturno društvo Atena.

Po drugi svetovni vojni so nam slovenski komunisti za to področje zapovedali besedo fizkultura (po vzoru Sovjetske zveze) in tako še enkrat dokazali, da jim je bilo za slovenski narod in njegov jezik dokaj vseeno. K sreči so se našli pametni ljudje in so izraz ponovno poslovenili v telesno kulturo. Še v času komunistične vladavine je veljalo in bilo v zagrebškem Športnem leksikonu zapisano določilo, kaj pomeni telesna kultura: je oblika in sestavni del kulture, ki jo predstavljajo stvarne in duhovne vrednosti, ustvarjene na področju telesne vzgoje, športa in sprostilne dejavnosti. Med pojavne oblike telesne kulture sodijo igre, šport in telovadba, največkrat pa tudi pohodništvo, ples in narodne igre.

Določilo, kaj je telesna kultura, nima ideološkega predznaka. Tega so mu dali komunisti s poudarjeno uporabo v času socializma. Približno desetletje pred osamosvojitvijo so v ospredje postavili izraz šport in od takrat dalje se ta začne uveljavljati namesto izraza telesna kultura.

Po drugi svetovni vojni so nam slovenski komunisti za to področje zapovedali besedo fizkultura (po vzoru Sovjetske zveze).

Šport

Izraz šport pa ima v slovenskem pravnem redu poseben pomen. Zakon o športu nima določila, kaj je šport, prav tako nima takega določila Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez (OKS – ZŠZ). Kaj je šport, posredno izvemo šele v podzakonskih aktih oziroma posebnih pravilih OKS – ZŠZ, kjer je navedeno, da je lahko športnik le oseba, ki tekmuje v uradnih tekmovanjih. To določilo je skladno z največjo mednarodno športno organizacijo SportAccord, v katero je včlanjen tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK). SportAccord pravi, da je šport dejavnost, del katere mora biti tudi tekmovanje (udeleženi sta vsaj dve osebi) in da rezultat ni odvisen od sreče. Skoraj petsto let po Valvasorju, ob neslutenem razvoju telesne kulture in poudarjanju športa kot najpomembnejše vsebine, je prišlo do tega, da so tudi v običajno netekmovalnih dejavnostih začeli tekmovati. Takim dejavnostim pa so pred njihovim imenom dodali pridevnik športni; tako se tekmovanja v plesu imenujejo športni ples. Enako velja za športno plezanje (tekmovanje na plezalni steni).

Šport je dejavnost, del katere mora biti tudi tekmovanje (udeleženi sta vsaj dve osebi) in da rezultat ni odvisen od sreče.

Tu se pojavi težava, saj izraza šport ne moremo poljubno uporabljati izven določila, ki so si ga določili športniki. Če je krovni izraz telesna kultura, potem je telesna vzgoja izobraževanje in vzgajanje za delovanje na področju telesne kulture. Vseeno je, ali se to dogaja v šolskem ali v društvenem okolju. In šport je del telesne kulture, a ji ni nadrejen.

Še večja težava pri razumevanju in zavajanju javnosti nastane, ko uradna organizacija vabi na športni dogodek, na sliki pa so telovadci pri telovadnem plesu na sokolskem zletu, ki nikoli ni veljal za športni dogodek. Mednarodna telovadna zveza še vedno prireja netekmovalno prireditev, ki se imenuje Gimnaestrada (žal tej prireditvi Slovenci nismo našli slovenskega izraza, še najlepši izraz bi bil telovadni zlet) in na kateri nastopa tudi več kot 20.000 nastopajočih. Iz Slovenije so se te prireditve v zadnjih desetletjih udeležili predvsem člani akrobatsko-plesne skupine Flip iz Pirana. Flip poleg področja telovadbe in plesa deluje tudi na gledališkem in glasbenem področju, tako da predstavlja pravo telesnokulturno sokolsko (tudi športno) društvo.

Ples na veselici, izlet v planine nimata lastnosti športa, sta pa pomembni dejavnosti naše kulture, slovenske telesne kulture. Le zakaj bi nekdo hotel nekaj preimenovati v šport, če ima že več stoletij svoj izraz, ki ga lahko povsod s ponosom predstavlja kot stvarno in duhovno vrednost slovenskega naroda? Jih morda čaka izločitev, če se ne podredijo?

Ples na veselici, izlet v planine nimata lastnosti športa, sta pa pomembni dejavnosti naše kulture, slovenske telesne kulture. Le zakaj bi nekdo hotel nekaj preimenovati v šport?
Foto: Shutterstock

(D236: 54-55)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike