Prešeren in Zois ob 8. februarju

Barona Žigo Zoisa, pl. Edelsteina, in dr. Franceta Prešerna težko primerjamo; skupno jima je bilo le to, da sta bila vsak v svojem času veleuma in ljubitelja kranjščine (slovenščine). Oba sta bila »dvoživki«: Prešeren pesnik in pravnik, Zois pa naravoslovec in podjetnik ter duša razsvetljenstva na Kranjskem. 

Po obeh zaslužnih možeh sta poimenovani državni nagradi: Prešernova je za dosežke v umetnosti, Zoisova (ki ji je pridružena tudi Puhova) v znanosti. Med nagradama je neverjetna razlika, kar zadeva pozornost medijev do rituala podelitve nagrad in predstavitve ustvarjanja nagrajencev v javnih občilih. Tudi politika ima drugačen odnos pri nagradi za umetnost oziroma za znanost. Če ima pri Zoisovi morda le prste v marmeladi, ima pri Prešernovi zanesljivo roko do komolcev v rdeči marmeladi. 

Če ima politika pri Zoisovi morda le prste v marmeladi, ima pri Prešernovi zanesljivo roko do komolcev v rdeči marmeladi.  Spomeniki velikanoma 

Med Slovensko cesto in Ljubljanico je v Ljubljani kratka cesta, ki nosi ime po Zoisu, zgolj priimku brez imena. Njemu v spomin je Jože Plečnik med Zoisovo cesto in nekdaj njegovo palačo leta 1927 postavil piramidico. Zoisovo nagrobno ploščo so po rušenju cerkve sv. Krištofa in tamkajšnjega pokopališča prestavili na dvorišče palače. Mirsad Begić je leta 1993 za pročelje palače ustvaril bronasto doprsje.  

Številna slovenska mesta imajo ceste ali ulice in trge, poimenovane po Prešernu. Po njem se imenujeta osrednji ljubljanski, nekdanji Marijin trg, in cesta mimo Kidričevega spomenika in dvora predsednice Nataše Pirc Musar, nekdanja Bleiweisova cesta. Ljubljanski Prešernov spomenik kiparja Ivana Zajca je bil odkrit leta 1905. Ne o samem spomeniku ne o takratnih kulturno-moralističnih spopadih tokrat ne bomo razpredali. Prešeren je pokopan na starem kranjskem pokopališču, ki je bilo preurejeno v Prešernov gaj. Po raznih zapletih je Prešeren leta 1952 dobil v Kranju veličasten spomenik. Avtorja sta bila Frančišek Smerdu in Peter Loboda. Višina celopostavnega spomenika je kar dobrih šest metrov, približno toliko, kot meri velenjska povečana replika Augustinčićevega Tita, vendar skrajšana za odžagano glavo.  

Preberite tudi nadaljevanje ...