Planiška (ne)pomembneža Joso Gorec in Ivan Rožman

Planica. Ponos Slovenije. Kjer misel dr. Viktorja Murnika »Slovenec sem in kdo je več?!« postane stvarnost. Pred leti, ob zmagi slovenske skakalne vrste na letalnici, so bili ob vihranju slovenskih zastav skakalci nagrajeni s stoječimi ovacijami in napevom slovenske himne Zdravljice iz dobrih 20.000 slovenskih ust.

Ko mi pridejo tuji športni prijatelji na obisk, jih vedno peljem v Planico na ogled. Ljudje se ne morejo načuditi velikosti največje skakalnice. Ko jih peljem na vrh zaletišča ali na odskočišče, pa postane marsikoga zelo strah. Takrat smučarski skakalci pridobijo izjemno spoštovanje za pogum, da se ne samo upajo spustiti po napravi, temveč zraven še letijo tja do 254,5 metra, kar je trenutni svetovni rekord Slovenca Domna Prevca.

Pred dobrimi desetimi leti, ko so mi prišli na obisk brazilski profesorji, nas je v Planici sprejel Jelko Gros in nas popeljal po takrat le spominski sobi Planice (danes je v »srakoperu« muzejska zbirka). Na steni so bili trije veliki portreti: Stanko Bloudek, Ivan Rožman in Joso Gorec (zadnje ime mi je bilo takrat popolnoma neznano). Dejal je, da so jih dali skupaj zato, da se sami v isti sobi zmenijo, kdo je bil najbolj pomemben za razvoj Planice.

Joso Gorec

V življenju so čudna pota, kdaj koga srečaš. Imel sem srečo, da sem po naključju spoznal Aleša Gučka. Zanimiv sogovornik (rojen 19. 11. 1944, umrl 9. 1. 2026), izjemen poznavalec zgodovine smučanja, čeprav po izobrazbi arhitekt. Za Aleša prav gotovo velja misel nemškega pisatelja Normana Ohlerja, da je zgodovina preresna stvar, da bi jo prepustili le zgodovinarjem. In je ni. Napisal je knjigo Planica, Joso Gorec in slovensko smučanje. Na osnovi javnih in zasebnih arhivov, predvsem njegovega očeta Svetozarja Gučka, je napisal izjemno zgodovinsko monografijo o Planici, dogajanju pri njenem nastanku, strokovnih in političnih igrah, tudi zločinih, ki so jih naprtili njihovim ustvarjalcem. Meni se je izrisal povsem nov pogled na dokumentirana dejstva, ki jih je predstavil v knjigi.

Joso Gorec je bil pred drugo svetovno vojno podjetnik, trgovec s športno opremo in tajnik Jugoslovanske zimskošportne zveze. Bil je spiritus agens razvoja slovenskega (jugoslovanskega) smučanja, smučarskih skokov in tudi poletov, redno delegat pri mednarodni smučarski zvezi (FIS). Med drugo svetovno vojno je rešil Bloudku življenje, saj je preko Marka Natlačna izposloval izpustitev Bloudka iz skupine talcev ter dosegel, da Bloudka med vojno okupatorji niso več ogrožali. Takoj po drugi svetovni vojni je postal član predsedstva FIS. Član predsedstva ni bil dolgo, saj ga je komunistična oblast po drugi svetovni vojni zaradi »črnoborzijanstva« zaprla. Bivanje v zaporu, razkrita spletka in odpust iz zapora so vidno izčrpali Josa Gorca. Po izpustitvi pa so se ga mnogi v Planici, tudi Bloudek, izogibali. Na koncu je gospod naredil samomor, komunistična partija pa ga je v celoti zamolčala.

Joso Gorec je izposloval izpustitev Bloudka iz skupine talcev. Potem so zaprli Gorca. Po izpustitvi se ga je tudi Bloudek izogibal.

Ivan Rožman

Po arhivskem gradivu Aleša Gučka je bil za izgradnjo prve velikanke v Planici (90-metrske skakalnice) najbolj zaslužen Ivan Rožman (27. 12. 1901 – 30. 12. 1937), ki je bil poklicni gradbenik in je tudi s sredstvi iz lastnega podjetja pokril gradnjo velikanke. Ivan Rožman je bil dober smučar, alpinist in soustanovitelj Turistovskega kluba Skala (gorniško društvo). Pri gradnji Doma na Komni je zbolel, pljučnica se je razvila v tuberkulozo in za njo je leta 1937 umrl. Zaradi prerane smrti nikoli ni mogel zagovarjati svojega prispevka pri razvoju Planice.

Tisti, ki so zamolčali Josa Gorca, so zamolčali tudi Ivana Rožmana. Alešu Gučku gre zahvala, da so se zgodovinska dejstva ohranila, da je resnica priplavala na površje. Žal pa je še vedno premalo tistih, do katerih so ta dejstva prišla, zato se bajke in povesti o zgodovini Planice še vedno v mnogih okoljih nadaljujejo. Močno priporočam bralcem Domovine, da si knjigo izposodijo v knjižnici in jo v celoti preberejo. Knjiga, ki je izšla leta 2014, je še vedno enako pomembna kot ob svojem nastanku, občasno pa jo lahko najdete tudi v kakšni starinarnici. Planica pa naj, ne glede na zgodovino ali politiko, za vedno ostane narodni ponos.

Za izgradnjo prve velikanke v Planici (90-metrske skakalnice) je bil najbolj zaslužen Ivan Rožman, ki je bil poklicni gradbenik in je tudi finančno pokril gradnjo velikanke.

(D245: 54)