Katja Kokot in Janez Cigler Kralj: Sindikati so bili štiri leta tiho

Intervju: Katja Kokot in Janez Cigler Kralj, poslanca državnega zbora

Ob vsem početju Golobove vlade, Levice in SD, s katerim so ogrožali javne finance, obremenjevali neto plače, nižali pokojnine, uvajali vedno nove prispevke in obremenitve ter kmetom nalagali nove obveznosti, so bili sindikati tiho. – Ne razumem, zakaj bi morali zdaj ponovno preverjati, ali si ljudje res želijo izvajanja naših programskih rešitev. Volitve smo že imeli, ta zakon je povzetek naših programskih rešitev. – Vse te politične aktiviste bi rada javno vprašala: Če jih politika tako zelo zanima, zakaj ne ustanovijo stranke, kandidirajo na volitvah in sodelujejo v demokratičnem procesu?

Najprej me zanima, zakaj ime interventni zakon. To je eden od očitkov – da v njem ni nič interventnega, saj ni nobene krize.

Janez Cigler Kralj: Ta zakon nosi ime interventni razvojni zakon, s poudarkom na razvojnem; tudi zato, ker vsebuje rešitve, ki smo jih štiri leta obljubljali našim volivkam in volivcem. Zavezali smo se, da jih bomo po volitvah uresničili, in skupaj s partnerji iz Demokratov in Resni.ce smo jih vključili v ta razvojni zakon. Zakaj pa ni sprejet po nujnem postopku, kot bi po mnenju sindikatov interventni zakon moral biti? Zato, ker smo poslanci. Trenutno nimamo vlade – imamo odhajajočo vlado, nove pa še ne – in poslanski zakon pač ne more iti po nujnem postopku. To je edini razlog. Očitek sindikatov je smešen in kaže njihovo pravo barvo.

Kakšno?

Janez Cigler Kralj: Da so bili štiri leta tiho. Ob vsem početju Golobove vlade, Levice in SD, s katerim so ogrožali javne finance, obremenjevali neto plače, nižali pokojnine, uvajali vedno nove prispevke in obremenitve ter kmetom nalagali nove obveznosti. Da ne govorim o tem, kako so levi aktivizem spustili v vse pore družbe. Spomnite se odvzemov čred kmetom, regulacij, čipiranja mačk, omejevanja reje prašičev in vseh drugih birokratskih ovir. Takrat so bili sindikati tiho. Tudi levi nevladniki. Zakaj? Ker jih je Golobova vlada bogato financirala. Kar je vlada pobrala ljudem, ki delajo in ustvarjajo, je dala nevladnikom in sindikatom. To se pozna.

Ko pa smo skupaj s partnerji v razvojnem zakonu pokazali, v katero smer želimo, da gre Slovenija – da je konec privilegijev za leve aktiviste, konec ideološkega boja proti ljudem, ki ustvarjajo – so se ustrašili za svoje položaje in financiranje. Takoj ko je postalo jasno, da Golobu ne bo uspelo sestaviti vlade, so bili Štrukljevi sindikati že postrojeni in grožnje z ulico so se začele. Torej razlog ni interventni zakon. Razlog je strah za privilegije teh levih nevladnikov in podaljškov aktivistične politike ter sindikatov pod vodstvom Branimirja Štruklja.

Janez Cigler Kralj: Ko smo skupaj s partnerji v razvojnem zakonu pokazali, v katero smer želimo, da gre Slovenija, so se ustrašili za svoje položaje in financiranje.

Zakonodajnopravna služba pravi, da o nekaterih delih zakona ni mogoče odločati na referendumu, ker bi bilo to protiustavno. Zakaj omnibus zakon? Zakaj tega niste razdelili na več zakonov?

Katja Kokot: Kot je povedal kolega Cigler Kralj, se zakon imenuje interventni zato, ker se je država v zadnjih štirih letih uničevala z vedno novimi davčnimi obremenitvami za ljudi. Želeli smo narediti prvi korak takoj po volitvah in poslati signal domačemu in tujemu gospodarstvu, da se bodo stvari zdaj odvijale drugače. Ne, to ni bila napaka. Pa še nekaj: demokratični proces je videti tako, da kandidiraš na volitvah, se včlaniš v politično stranko in dobiš mandat. Volitve so bile 22. marca. Ljudje so nam podelili mandat. Nato smo pripravili zakonodajo, jo po rednem postopku vložili v državni zbor in jo tudi sprejeli. To je popolnoma demokratičen proces.

Ne razumem, zakaj bi morali zdaj ponovno preverjati, ali si ljudje res želijo izvajanja naših programskih rešitev. Volitve smo že imeli. Ta zakon je povzetek naših programskih rešitev. Ljudje so že povedali svoje. Lahko gremo čez tri mesece ponovno na volitve in vsakič znova preverjamo, ali si ljudje tega še želijo, ampak lahko vam povem, da nam podpora samo raste.

Očitno boste zdaj morali braniti zakon, ki so ga na levi poimenovali »zakon za bogate«. Predvsem zaradi razvojne kapice pri 7.500 evrih naj bi zakon navadnemu državljanu ne prinašal ničesar. Bo to zahtevna kampanja?

Janez Cigler Kralj: Zakaj so zakon poimenovali zakon za bogate? Ker v Sloveniji največ dosežeš, če greš na prvo žogo in manipuliraš. S tem so zmanipulirali vsebino zakona, saj so vedeli, da ga po vsebini ne morejo sesuti. Vsebina je dobra. Odlična. S terena, od stroke, gospodarstva, kmetijskih, obrtnih in podjetniških združenj ter tudi od zdravnikov dobivamo zelo dobre odzive. Pravijo: »Končno ste se spravili skupaj in pripravili nekaj razvojnega.« Ker vsebine ne morejo napasti, so šli v klasično slovensko manipulacijo. Žal se zdi, da pri delu javnosti to na prvo žogo še deluje, ampak naša naloga je, da ta mit razbijemo. Sam stojim za rešitvami v tem zakonu. Razvojna kapica je samo eden od ukrepov, pa še ta ni namenjena bogatim. Komu je namenjena? Razvojnim inženirjem.

Janez Cigler Kralj: S terena, od stroke, gospodarstva, kmetijskih, obrtnih in podjetniških združenj ter tudi od zdravnikov dobivamo zelo dobre odzive.

Govorimo o približno 13.000 ljudeh v državi.

Janez Cigler Kralj: In tudi če jih je samo 13.000 – mi želimo, da se ta številka poveča na 50.000. Želimo, da Slovenija postane privlačna za mednarodne družbe in konkurenčna pri pridobivanju vrhunskih kadrov, razvojnikov in inženirjev, ki vlečejo razvoj naprej. Ti ljudje denarja ne dobijo iz zraka kot nekateri levi nevladniki. Ta denar ustvarijo na trgu. Ustvarjajo delovna mesta. S tem jim želimo poslati signal, da so takšni kadri v Sloveniji dobrodošli, da želimo dobra delovna mesta in razvoj. Ne pa tega, kar želijo Štrukljevi sindikati – enakost v revščini. Njihova perspektiva je minimalna plača. Mi pa želimo urediti sistem tako, da bi lahko vsak dostojno živel od svojega dela, hkrati pa bi družbi dali vizijo razvoja in napredka, ne pa da smo vsi enaki v revščini, tako kot v socializmu.

Pogosto omenjajo tudi učinke zakona, da bo povzročil dodatno milijardno luknjo v državni blagajni. Kako je s tem?

Janez Cigler Kralj: Če smem – dr. Pejovnik je v državnem svetu temu zakonu izjemno nasprotoval. Ko sem povedal resnico, ki jo skupaj s Katjo in kolegi iz Demokratov vedno poudarjamo – da ta zakon v resnici nikomur ničesar ne jemlje – je dr. Pejovnik protestiral. Rekel sem mu: »Povejte konkretno, komu kaj jemlje.« In odgovoril je: »Profesor na univerzi se bo moral upokojiti.« Počakajte malo, sem rekel. Saj nas ljudje prosijo in nam pišejo, da nekateri profesorji nočejo odstopiti prostora mlajšim kolegom in kolegicam, ki ostajajo asistenti, se trudijo, delajo, skušajo habilitirati, pa ne pridejo zraven. Vsi, ki smo študirali, smo te procese videli. Tisti, ki so neposredno vpeti v akademsko okolje, pa o tem govorijo še bolj odkrito. Ampak profesor Pejovnik ni povedal bistvenega – da naš zakon tistim, ki so dobri, ki jih študenti želijo in jih delodajalci želijo obdržati, omogoča, da nadaljujejo delo tudi po izpolnitvi pogojev za upokojitev. Seveda pa zakon predvideva, da se morata s tem strinjati oba pogodbena partnerja.

Pa še nekaj pomembnega: ljudje nas že več kot desetletje prosijo za uvedbo 100-odstotnega dvojnega statusa. To pomeni, da bomo prekinili prakso, po kateri človeku, ki želi in zmore delati tudi po upokojitvi, po treh letih vzamejo 60 odstotkov pokojnine, kasneje pa celo 80 odstotkov. Če je nekdo 40 let vplačeval prispevke in dosegel pogoje za starostno pokojnino, je prav, da ob nadaljnjem delu prejema 100 odstotkov svoje pokojnine. To je vse.

Torej menite, da bo to spodbujalo meritokracijo?

Janez Cigler Kralj: Seveda. To je tudi namen zakona. Če je človek dober in mu delodajalec ponudi slabe pogoje, bo odšel k drugemu delodajalcu. Danes se kadri iščejo z lučjo pri belem dnevu.

Kako boste pokrili finančni izpad v proračunu zaradi tega zakona?

Katja Kokot: Tukaj se moramo vrniti na začetek. Nekdo mora ta proračun sploh napolniti. Denar ne pride kar od nekod. Ta denar pride iz gospodarstva, od tam, kjer se ustvarja nova vrednost, in ne zgolj iz visokih davkov. Mi želimo gospodarstvo razbremeniti. Želimo razbremeniti kadre z visoko dodano vrednostjo. Želimo privabiti investitorje v našo državo. Želimo postati podobni okoliškim državam, medtem ko se nas v zadnjih letih vsi izogibajo. Podjetja selijo vodstvene kadre na Hrvaško. Slovenija izgublja denar, ki bi ga proračun lahko dobil, če bi ustvarili bolj ugodno poslovno okolje. Vedno moramo razmišljati tudi o tem, kdo proračun polni, ne samo o tem, kakšna luknja nastane. In točno to želimo doseči s tem interventnim zakonom.

Katja Kokot: Vedno moramo razmišljati tudi o tem, kdo proračun polni, ne samo o tem, kakšna luknja nastane. In točno to želimo doseči s tem interventnim zakonom.

Da bi gospodarstvo ustvarilo več in da bi privabili nove investicije?

Katja Kokot: Tako je. Želimo več dodane vrednosti in dati signal, v katero smer želi iti ta vlada. To ni edina zakonodaja na področju davkov in gospodarstva, je pa prvi signal. Poleg tega pa moramo pogledati tudi, kje imamo preveliko odtekanje denarja iz proračuna. Tukaj je še ogromno rezerv. Po mojih ocenah bi lahko hitro našli okoli milijardo evrov. Za začetek smo že sprejeli nov zakon o vladi, s katerim smo zmanjšali število ministrstev. Vsak minister ima kabinet, zaposlene, aparat okoli sebe – in to pomeni velik strošek.

Samo skozi korupcijo gre 3,5 milijarde evrov.

Katja Kokot: Tako, 3,5 milijarde. To je ocena Evropske komisije, ne neka izmišljena številka. Pogledati bo treba tudi anekse pri velikih infrastrukturnih projektih. Tam se največ zatika. Ko kakšna informacija pride v javnost, organi pregona pogosto zamižijo in pogledajo stran. Potem se človek vpraša, v kakšni državi sploh živimo. Enako velja za zdravstvo. Tudi pri javnih naročilih odteka ogromno denarja. In ponovno se nič ne zgodi. Mi želimo v tem mandatu reševati več stvari, res pa je, da interventni zakon pokriva najbolj nujne ukrepe in daje prvi signal.

Janez Cigler Kralj: Zanimivo je, da imamo v Sloveniji verjetno edinstvene sindikate na svetu – sindikate, ki se borijo proti razbremenitvi državljank in državljanov. Sindikati nasprotujejo nižjemu davku na oddajanje stanovanj v najem, še posebej za mlade in mlade družine, čeprav smo stopnjo znižali za pet odstotnih točk. Pravijo, da to ne bo imelo nobenega učinka. Kot da imajo neko kristalno kroglo, v katero pogledajo in že vedo, da nič ne bo delovalo.

Kakšen konkreten učinek pa vi pričakujete?

Janez Cigler Kralj: Po vseh razpoložljivih podatkih in mednarodnih primerjavah pričakujemo, da se bo večina tega znižanja prelila v nižje najemnine. Mi verjamemo, da če postaviš razumne davke – vi ste rekli koalicija za nizke davke, jaz bom rekel koalicija za razumne davke – potem ljudje razumejo, da je davke treba plačevati. Večina razumnih ljudi jih želi plačevati. Če pa so davki pretirano visoki, kot so bili pod Golobovo vlado in levico, in ljudje obenem vidijo, da ta denar ni smotrno porabljen, se jim to upre. Potem podjetniki rečejo: »Zakaj bi jaz tvegal svoje premoženje, zdravje in družino za to, da bo Golobova vlada ta denar razmetavala za nevladnike, Jenulla, Niko Kovač in podobne?«

Ali bo to ljudem dejansko olajšalo življenje? Bral sem, da se je hrana od kovida podražila za 50–70 odstotkov, stanovanja pa skoraj za 90 odstotkov.

Katja Kokot: To je predvsem rezultat napačnih politik prejšnje vlade. Zavedati se moramo, da če administrativno dviguješ minimalno plačo, se posledično podraži vse – vrtci, trgovine, storitve, hrana in drugo. Sam dvig minimalne plače brez razbremenitve gospodarstva povzroči, da so ljudje na koncu še revnejši. Kaj bi bilo treba narediti? Razbremenjevati ljudi in jim pustiti več denarja v žepu, kot je povedal kolega Cigler Kralj. Naj ljudje sami razpolagajo s svojim denarjem. Miselnost, da država bolje ve, kaj je dobro za ljudi, kot vedo oni sami, je zgrešena. Velik del denarja, ki ga država pobere, se namreč ne vrne nazaj v zdravstvo, infrastrukturo ali socialni sistem, ampak odteka drugam.

Ali bodo ljudje zaradi tega zakona takoj živeli bolje?

Katja Kokot: Pri nekaterih ukrepih da. Na primer v zdravstvu. Odprava prepovedi dela pri zasebnikih za zdravnike, zaposlene v javnem zdravstvu, bo pomagala pri skrajševanju čakalnih vrst. Če vsi plačujemo v skupno zdravstveno blagajno, potem je popolnoma vseeno, ali je storitev opravljena v javnem zavodu ali pri zasebniku – pomembno je, da ljudje pridejo do zdravljenja. Treba je razbremeniti javne bolnišnice in omogočiti dodatno delo tudi pri zasebnikih. To je rešitev, ki lahko prinese učinke takoj. Res pa je, da so v zakonu tudi ukrepi, katerih rezultati bodo vidni šele čez nekaj časa. Kot sem že rekla – to je skupek programskih rešitev, ki so jih volivci podprli na volitvah.

Janez Cigler Kralj: To je res. Odsotnost kadra iz javnega zdravstvenega sistema je postala katastrofalna. Bojimo se, da tega ne bo mogoče popraviti kratkoročno. Zato je zakon tudi interventen – ker moramo presekati to stanje brezupa in pomanjkanja vizije tako za zaposlene v zdravstvu kot za bolnike. Povejte mi – ali poznate koga, ki je danes zadovoljen z našim zdravstvenim sistemom?

Glede na vrste in razmere verjetno težko.

Janez Cigler Kralj: 140.000 žensk v Sloveniji nima osebnega ginekologa. Hkrati pa Nika Kovač vodi politične kampanje za Golobovo vlado in evropske volitve, namesto da bi se borila za reševanje dejanskih težav žensk v Sloveniji. To kaže sprevrženost dela levega aktivizma. Ustvarjajo umetne teme, lepijo etikete in zavajajo ljudi. V državnem svetu smo poslušali očitke v slogu: »Vi bogatuni, vi neoliberalci, vi bi ljudem z minimalno plačo vzeli še to malo, kar imajo.« Ampak dejstva so drugačna. Problem ni v višini minimalne plače. Problem je, da jo levica administrativno dviguje, namesto da bi ljudem omogočila višje neto plače skozi razbremenitve in višjo dodano vrednost. In ja, to je šele prvi korak. V programu imamo nadaljnje razbremenitve, reformo dohodnine in višanje splošne dohodninske olajšave. Če Golobova vlada ne bi ukinila naše davčne reforme, bi bila danes minimalna plača dosežena na bistveno bolj zdrav način – brez dodatnega obremenjevanja delodajalcev, obrtnikov, podjetnikov in kmetov.

650.000 upokojencev predstavlja veliko volilno bazo. Bodo razumeli, da gre pravzaprav za njihov lastni žep?

Katja Kokot: Jaz vseeno verjamem v ljudi in v njihovo sposobnost razmišljanja s svojo glavo. To so pokazali tudi na volitvah. Tudi če jim vsak dan servirajo napačne informacije, znajo presoditi, kaj zakon dejansko prinaša. Mi smo prepričani, da je vsaka dodatna obremenitev zasluženih pokojnin popolnoma nesprejemljiva. Pokojnine so že zdaj prenizke. Res je, da stanja v pokojninski blagajni ni mogoče rešiti z eno samo potezo, lahko pa odpravimo nesmiselne dodatne obremenitve. Če naši volivci ne bi znali razmišljati o vsebini in presojati argumentov, nas tudi ne bi volili. O naši stranki že pet let krožijo predvsem lažne informacije, pa so ljudje vseeno prepoznali naš program, strokovnost in sposobnost. Zato ne verjamem, da ljudje ne bi znali razbrati bistva med vrsticami. Tu bi rada nekaj dodala glede teh izračunov. Izračun so naredili tako, da so predpostavili, da bodo vsi upokojenci, ki bodo po upokojitvi še naprej delali in prejemali polno pokojnino, ustvarili minus v blagajni. Niso pa upoštevali, da ti ljudje ob nadaljnjem delu še naprej plačujejo prispevke v pokojninsko blagajno. Tega dela izračuna pa nočejo pokazati.

Janez Cigler Kralj: Točno tako. Ne gre samo za prispevke, ampak tudi za dohodnino, ker bodo ti ljudje prejemali plačo in plačevali davke. Levica si, ker verjame, da ji pripada denar ljudi, izmišlja vedno nove manipulacije in zavajanja. Naša naloga je, da to razbijemo.

Filip Dobranić je ponovno organiziral protest pred državnim zborom. Poznamo ga že iz časa oblikovanja vlade SDS, NSi, SMC in DeSUS, ko so se na protestih slišali tudi vzkliki »Ubi Janšo«. Vi ste Filipa Dobranića kazensko ovadili, potem pa je sledil velik medijski in nevladniški odziv, češ da gre za krivo ovadbo.

Katja Kokot: To je smešno. Najprej: svoboda govora je temeljna človekova pravica. Ampak nobena pravica ni absolutna. Konča se tam, kjer začne posegati v pravice drugega človeka. Ko pride do konflikta med svobodo govora in mojo pravico do dostojanstva ter varnega opravljanja poslanske funkcije, moramo potegniti mejo. Svoboda govora pomeni, da lahko izraziš nestrinjanje, mi pišeš elektronska sporočila, zahtevaš sestanek ali protestiraš. Lahko tudi zelo ostro. Ko pa nekdo javno preko zvočnika poziva množico, naj pritiska na določene poslance, je to nekaj drugega. In to je treba postaviti v kontekst.

Katja Kokot: Ko pride do konflikta med svobodo govora in mojo pravico do dostojanstva ter varnega opravljanja poslanske funkcije, moramo potegniti mejo.

Te grožnje ste tudi javno objavili na družbenih omrežjih.

Katja Kokot: Sem jih. Prav zato, ker imajo takšni pozivi konkretne posledice. Če nekdo s svojimi izjavami prispeva k temu, da pride do groženj in ustrahovanja, potem ne more več govoriti o neomejeni svobodi govora. In še nekaj: vse te politične aktiviste bi rada javno vprašala: Če jih politika tako zelo zanima, zakaj ne ustanovijo stranke, kandidirajo na volitvah in sodelujejo v demokratičnem procesu? To je demokracija. Ni pa normalno, da nekdo prejema sredstva iz državnega proračuna, potem pa politično agitira za točno določeno politično opcijo pred državnim zborom.

(D253: 18-21)