Zunanji ministri EU v Bruslju razpravljali o financiranju Ukrajine in sankcijah proti Izraelu

V Bruslju se sestajajo zunanji ministri članic EU, ki poleg drugih tem razpravljajo o Ukrajini, Izraelu, Palestini in Armeniji. Srečanja se udeležuje minister za zunanje zadeve Tone Kajzer, ki je sprožil vprašanje glede imenovanja nekdanje ministrice za zunanje zadeve Tanje Fajon na funkcijo posebne odposlanke za Sahel. Najbolj kočljivi sta vprašanji dodatnega financiranja Ukrajine in uvedba trgovinskih sankcij proti Izraelu zaradi gradnje in širitve nezakonitih naselbin.

Novi ukrepi proti Rusiji, krepitev Moldavije

Visoka predstavnica za zunanje zadeve in varnostno politiko Kaja Kallas je sporočila, da Evropska komisija upa, da bodo lahko sprejeli 250 dodatnih sankcij proti Rusiji. Pred razpravo o dodatnih sankcijah bodo zunanji ministri pregledali poročilo o življenju ukrajinskih civilistov na ukrajinskih ozemljih, ki jih trenutno okupira Rusija. Gre za predvsem intelektualce, novinarje, učitelje in druge, ki jih je Rusija zaprla na podlagi obtožb o 'izdajstvu', ni pa jasno, kje so in kakšno je njihovo zdravstveno stanje. Toda Kallasova je povedala, da v tem trenutku še ni konsenza o novih sankcijah med članicami.

EU je preko mehanizma za mir sprejela ukrep za pomoč moldavskim obrambnim silam v višini 120 milijonov evrov, ki je primarno namenjen krepitvi zračne obrambe. EU je Moldaviji skupaj namenila že 317 milijonov evrov, večina denarja pa je bila porabljenega za nadzor nad zračnim prostorom in zračno obrambo. Ta ukrep je pomemben predvsem zaradi ruskih ambicij v Moldaviji, saj Rusija že od leta 1992 okupira moldavsko ozemlje Transnistrija (Pridnestrje), po ruskem napadu na Ukrajino pa je Moldavija izkusila že več poskusov ruskega vmešavanja v volitve, poskusov atentatov in poskusa oborožitve proruskih milic.

Ukrepi proti Izraelu oziroma izraelskim naselbinam na Zahodnem bregu

Gre za kočljivo točko, kjer vlada veliko nestrinjanje, ali naj gre EU v ukrepe proti Izraelu oziroma kako ostre ukrepe naj sprejme. V tem primeru so vlade na različnih stališčih, najostrejše kritike Izraela prihajajo iz Španije, Irske, Belgije in Nizozemske, ki so Evropsko komisijo že obtožile zavlačevanja. Poraja se namreč vprašanje, ali naj bo glasovanje potrjeno z navadno večino ali naj bodo ukrepi sprejeti soglasno.

Komisija pravi, da morajo biti ukrepi sprejeti soglasno, ker gre za zunanjepolitično odločitev, toda trde nasprotnice Izraela v EU se s tem ne strinjajo, kajti verjamejo, da željeni ukrepi tako ne bodo sprejeti. V tem primeru obtožujejo vpliv članic, ki so tesne zaveznice Izraela, kot je na primer Nemčija, ki naj ne bi v nobenem primeru sprejele zelo ostrih sankcij proti Izraelu oziroma naselbinam. Po drugi strani gre še za tehnološka in industrijska vprašanja, kajti ne glede na to, da gre tretjina izraelskega izvoza v EU, ima Izrael z EU trgovinski primanjkljaj.

Države članice v Izrael izvažajo visokotehnološke proizvode za različne industrije, sodelovanje v tehnologiji, biotehnologiji, farmaciji, genetiki ter drugih podobnih panogah pa je ključnega pomena za EU, predvsem danes, ko EU izgublja svoj ekonomski status v svetu. Če seštejemo izvoz v Izrael le iz držav Beneluksa, Francije, Nemčije, Italije in Španije, potem se ta giba okoli 20 milijard evrov letno, EU pa ima 11 milijard evrov presežka. Glede na to, da EU v Izrael izvaža pretežno elektroniko, stroje in farmacevtske izdelke, potem je razumljivo, da ob že obstoječih Trumpovih carinah omejevanje evropskega izvoza nima smisla.

Komisija pravi, da morajo biti ukrepi sprejeti soglasno, ker gre za zunanjepolitično odločitev, toda trde nasprotnice Izraela v EU se s tem ne strinjajo, kajti verjamejo, da željeni ukrepi tako ne bodo sprejeti.

Katere so že obstoječe sankcije

Zahodne države v večini sprejemajo posamične sankcije oziroma sankcije proti osebam, ki so vpletene v nasilje. Na primer nekdanji ameriški predsednik Joe Biden je dal preko akta Magnitsky na seznam prepovedi in sankcij več nasilnih priseljencev z Zahodnega brega. Leta 2024 so EU, Kanada in Velika Britanija na seznam sankcij uvrstile štiri nasilne nezakonite priseljence. Trenutni evropski pravni mehanizem deluje na podlagi kršenja mednarodnega prava in hudih zločinov, kjer posameznike uvrstijo na seznam kot sankcionirane osebe, zato danes tudi poteka razprava za nov okvir.

Kako sankcije vidi palestinska uprava

Palestinska uprava se načelno zavzema za sankcije, vendar ne verjame, da bo to dovolj za ustavitev nasilja nad Palestinci s strani naseljencev. Nasilje naseljencev se je v zadnjih dveh letih izjemno povečalo predvsem zaradi večje moči skrajnih strank v izraelskem parlamentu Knesetu. Še več, predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu je odvisen od svojih skrajnih partneric v vladi in se zaveda, da bo vlada padla v primeru razpada koalicije. Če upoštevamo več sodnih postopkov proti Netanjahuju, potem ima predsednik izraelske vlade interes, da vlada opravi svoj mandat do konca.

Po eni strani palestinska vlada vidi izraelske naseljence kot kolonizatorje, ki jemljejo zemljo bodoči palestinski državi, po drugi strani pa gre za ekonomsko odvisnost, saj mnogo palestinskih delavcev in kmetov dela za izraelska podjetja, ki izvažajo v tujino. Zato obstaja upravičen strah, da bi ekonomske sankcije prizadele tudi arabske kmete, ki sodelujejo z izraelskimi izvoznimi podjetji.

Palestinska uprava ima sicer drugo težavo, kajti volitve na njenem ozemlju velikokrat niso niti poštene niti svobodne. Že leta se srečuje z lastnimi obtožbami o kršenju pravic Palestincev, predvsem pa o neučinkovitosti pri pogajanjih z Izraelom. Palestinski predsednik Mahmoud Abas ni razpisal volitev, odkar mu je leta 2009 potekel mandat, toda letos se je, zelo verjetno zaradi starosti 90 let, odločil, da bo za 28. november razpisal volitve, ki bodo obsegale Zahodni breg in Gazo. Dejansko so bile zadnje volitve leta 2006, ko je v Gazi zmagal Hamas.

Kako sankcije vidi Izrael

Čeprav velik del politične krajine danes nasprotuje Netanjahuju, predvsem pa njegovima ekstremističnima partnerjema v vladi, na primer Smotriču in Gviru, pa je treba vedeti, da velik del judovske izraelske javnosti in politike Zahodnega brega ne vidi enako kot Arabci. Ob razmejitvi na judovsko in arabsko državo leta 1947 z resolucijo ZN 181 so Izrael napadle okoliške arabske države. Arabske sile so zavzele celotno mesto Jeruzalem, čeprav bi del moral ostati pod judovsko upravo, celotno mesto pa pod mednarodnim mandatom.

Med vojno so Arabci z Zahodnega brega Transjordanijo zaprosili za priključitev obeh bregov, vzhodnega in zahodnega. Zahodni breg je bil formalno priključen z izraelsko-jordanskim sporazumom iz leta 1949 in potrjen v jordanskem parlamentu 24. aprila 1950 z aneksijo ozemlja Zahodnega brega, ki je bil do tedaj pod jordansko okupacijo.

Za časa jordanske uprave Zahodnega brega so arabske sile pod vodstvom Arabske legije popolnoma uničile judovsko zgodovinsko četrt v Jeruzalemu in tako v mestu zgodovino Judov poskusile izbrisati. Jordanska uprava je prepovedala obiskovanje zidu objokovanja in judovskih delov mesta, uničili so starodavna pokopališča, podrli so 58 sinagog, tudi zgodovinskih, ki so segale stoletja v preteklost. Na tisoče nagrobnih kamnov iz judovskih pokopališč so uporabili za tlakovanje cest in celo izgradnjo latrin v vojaških kampih.

Med šestdnevno vojno se je vse spremenilo – medtem ko je arabski svet načrtoval še en napad na Izrael, je ta preko obveščevalnih služb lahko reagiral prej. Izrael je zavzel Jeruzalem in Zahodni breg, Golansko planoto in Sinaj. Medtem ko je Sinaj vrnil v zameno za mirovno pogodbo, je Golanska planota strateška točka za nadzor Sirije in Libanona, status Jeruzalema in Zahodnega brega pa kot zgodovinsko ozemlje, ki je končno prišlo 'nazaj domov'.

Zakaj se Izrael ne vidi kot okupatorja

Izrael jordansko aneksijo Zahodnega brega in Jeruzalema razume kot odpoved Arabcev lastni državi, medtem ko so poleg tega še kršili dogovor o Jeruzalemu. Palestinski Arabci so šele v 70. letih postali Palestinci – takrat je Jaser Arafat prvič resno začel omenjati samostojno 'palestinsko državo', ki pa je ni natančno definiral, z izjemo ekskluzivnosti do vsega ozemlja, torej tudi izraelskega. Ta ideja je bila sprejeta 28. oktobra 1974 na konferenci Arabske lige v Rabatu.

Takrat so države Arabske lige formalno sprejele pravico do osamosvojitve 'Palestincev', torej palestinskih Arabcev, ki so bili doslej izmenično pod okupacijami in aneksijami treh držav – Jordanije, Egipta in Izraela. Odločili so še, da je lahko edini predstavnik Palestincev PLO in njen voditelj Jaser Arafat, na konferenci v Fezu leta 1982 pa so še določili ozemlje nove države, torej Zahodnega brega in Gaze. Leta 1988 se je Jordanija formalno odpovedala Zahodnemu bregu.

Treba je omeniti, da Izrael ni imel zaupanja do PLO, ker je Palestinska osvobodilna organizacija nastala pod okriljem Arabske lige v Kairu leta 1964, vodstvo pa je prevzel Ahmad Šukeiri. Odločeno je bilo, da je namen PLO uničenje Izraela, za ta namen pa so ustanovili Palestinsko osvobodilno vojsko (PLA). Poleg tega je kralj Jordanije Husein leta 1972 predlagal načrt Združenega arabskega kraljestva, ki bi obsegal ves teritorij vzhodno od reke Jordan, Zahodni breg, Jeruzalem in še vsa druga na novo osvobojena ozemlja.

Izrael je za Evropo pomemben ne le kot branik pred terorizmom, ampak tudi kot tehnološki in obveščevalni partner; toda to ne pomeni, da ima v partnerstvu odprta vrata za neupravičeno nasilje.

Arbska liga zavrne mir in ozemlja, Izrael zavrača, da gre za okupacijo

Ne smemo pozabiti, da je Izrael po šestdnevni vojni ponudil vračilo Sinaja in Golanske planote. V zameno za mirovne pogodbe z Egiptom, Sirijo in Jordanijo je Izrael predlagal vrnitev meja na prejšnje stanje pod pogojem, da podpišejo mirovno pogodbo z varnostnimi zagotovili. Arabska liga je zavrnila mir z Izraelom in s tem vračilo ozemlja ter se zavezala, da bo z vojno dobila ozemlja nazaj. V Kartumu so 1. septembra leta 1967 podali slavno izjavo »Trikrat ne«: nobenega miru z Izraelom; nobenih pogajanj z Izraelom; nobenega priznanja Izraela.

Izrael zato vidi zasedena ozemlja kot legitimno last, ki je posledica napada in vojne, ki je niso začeli sami. Poleg tega so arabske države, vključno s Palestinci, večkrat zavrnili mir, zato ne gre za zasedena ozemlja. Enako so na stališču, da je šlo leta 1967 dejansko za ozemlje Jordanije in ne za ozemlje prihodnje palestinske države, torej je šlo za okupacijo jordanskega teritorija. Toda Jordanija se je Zahodnemu bregu leta 1988 odpovedala, zato ne gre več za okupacijo, saj je bila edina druga uprava izraelska.

Rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja, Kajzer ima prav

Ena politična stran je šla tako daleč, da je Izraelu celo odrekla pravico do obrambe po 7. oktobru 2023. Izrael je namreč za Evropo izjemno pomemben ne le kot branik pred terorizmom, ki bi se sicer prelil v Evropo, ampak tudi kot tehnološki in obveščevalni partner. Toda to ne pomeni, da ima v partnerstvu odprta vrata za neupravičeno nasilje in je prav da ga EU prisili v ukrepanje proti nasilnim priseljencem.

Po drugi strani pa ga mora podpreti v obrambi proti terorizmu. Palestincem se mora omogočiti moderno državo, tudi z investicijami, vendar pod strogimi pogoji ter z odpravo vseprisotnega verskega ekstremizma in anti-semitizma, ki se je zažrl od šol do uprave. Vsekakor pa ne način kot to danes počne Hamas, ki je formalno odstopil, dejansko pa še vedno nadzira Gazo kot ulična gangsterska skupina.

Toda nazadnje gre za vprašanje, kako rešiti težavo velikega števila ljudi brez države. Palestinsko prebivalstvo je trenutno v situaciji, kjer niso niti v svoji državi niti pod upravo kakšne druge. Države v regiji Palestince izkoriščajo za svoje cilje, ki velikokrat nimajo nikakršne povezave z vprašanjem samostojne države. Palestina je tako postala orodje za doseganje vojaških in političnih ciljev v regiji ter na Zahodu.

Zahod namreč ni imun na politične igrice, ki so del tekme za podporo Izraelu ali Palestini. Volitve se celo zmagujejo na podlagi sovraštva do Izraela ali Palestine oziroma na podlagi odgovora na vprašanje, ali dotični politik verjame v genocid. Tako so državne ali lokalne volitve postale del boja za eno ali drugo stran.

V prvi vrsti gre za ekstremizem na obeh straneh, ki ga zahodna politična tekma v neomajni podpori eni ali drugi strani le še podpihuje.

Slovenski zunanji minister Tone Kajzer ima tukaj prav – naj se glave najprej ohladijo, preden se države zaženejo v prvi zid. Počakati je treba na volitve tako v Izraelu kot v Palestini, ki so že oktobra oziroma novembra letos. Do takrat se bo nemogoče odločiti, kajti obe strani bosta imeli morda popolnoma drugačni vladi. Potem pa bo čas za racionalni premislek, kjer se bodo zunanji ministri strinjali, da je nasilje izraelskih naseljencev nesprejemljivo, enako pa velja za palestinski terorizem. V prvi vrsti gre za ekstremizem na obeh straneh, ki ga zahodna politična tekma v neomajni podpori eni ali drugi strani le še podpihuje.