1.413 dni Giorgie Meloni

V palači Chigi danes, 4. septembra, verjetno odpirajo prosecco. Padel je namreč rekord, ki se je desetletja zdel skoraj nepremagljiv: Giorgia Meloni je s 1.413 dnevi na oblasti prehitela Silvia Berlusconija in uradno zasedla vrh lestvice najdlje delujočih vlad v zgodovini Italijanske republike. V deželi, kjer so se kabineti v povprečju topili hitreje kot spomladanski sneg (zdržali so komaj kakšnih 14 mesecev), je to skoraj nepredstavljiv dosežek.

Ko je jeseni 2022 vstopila v palačo, so evropske medijske hiše med seboj tekmovale z naslovnicami o apokaliptičnih napovedih. Rimu so prerokovali vrnitev črnosrajčnikov, nov zlom evroobmočja in popolno paralizo zavezništva. Zgodilo pa se ni nič od tega. Ne zato, ker bi Melonijeva svoje volivce presenetila z vizionarskimi reformami, ampak preprosto zato, ker je ugotovila, kako se v visoki politiki igra poker: predvolilne parole je pospravila na dno omare, si nadela salonske rokavice ter postala ultimativni politični in simpatični kameleon.

Italijanski akrobatski cirkus in slovenski 'novi obrazi'

Za nas na tej strani meje se morda slaba štiri leta ne slišijo kot čudež, navsezadnje gre za redni mandat. A primerjava je lahko tudi zavajajoča. V Sloveniji dobro vemo, kako hitro se domače koalicije 'novih obrazov' sesujejo v prah ob prvem trku močnejših ministrskih egov ali pri šepetanju stricev iz ozadja, kar je že narodna metafora za nekoga, ki v ozadju drži vse niti. V Italiji pa so predčasni padci vlad postali že nekakšen nacionalni šport. V osmih desetletjih se je zgodilo namreč že 70 menjav.

Melonijeva je tedanji rimski divji politični rodeo ukrotila. Tudi njena koalicija ni ravno idilična: Matteo Salvini ji nenehno godrnja za hrbtom, dediči Berlusconijevega imperija na drugi strani kuhajo svoje zamere. A Giorgia Meloni jih drži na zelo kratki vrvici. Njena stranka se že leta suvereno drži pri skoraj 30 odstotkih podpore. Medtem ko koalicijski partnerji pobirajo drobtinice. Njeno največje darilo pa je opozicija: razbita, bleda in ujeta v lastne ideološke prepire. Za povprečnega Italijana, ki mu gre nenehno politično preigravanje že pošteno na živce, je Melonijeva postala edina odrasla oseba v sobi.

Dimne bombe za ljudstvo, škarje za proračun

Kako torej obdržati glasove razočaranih in jeznih na ulicah, če v resnici delaš natanko to, kar zahtevajo bankirji? Z receptom, ki ga odlično poznamo tudi v domačih slovenskih logih: ko zmanjka denarja za otipljive reforme, vrzi javnosti v zobe bolečo ideološko kost ali novo afero.

Medtem ko njena ekipa v tišini reže socialne izdatke in ponižno pazi na goro javnega dolga v vrednosti 2.800 milijard evrov, Melonijeva javnost hrani s kulturnim bojem. Prepovedala je laboratorijsko pridelano meso, napovedala križarsko vojno nadomestnemu materinstvu in si nadela vlogo branilke tradicionalnih vrednot, kar je bila odlična dimna zavesa.

Hkrati pa je z manirami prekaljene oblasti zarezala v institucije, celo na javni radioteleviziji RAI (Radiotelevisione Italiana) je izvedla kadrovsko čistko takšnega formata, da so jo novinarji cinično prekrstili v »TeleMeloni«; prizor, ob katerem bi marsikateri slovenski akter ob naših večnih 'depolitizacijah' Kolodvorske lahko samo nemo prikimal.

Medtem ko njena ekipa v tišini reže socialne izdatke in ponižno pazi na goro javnega dolga v vrednosti 2.800 milijard evrov, Melonijeva javnost hrani s kulturnim bojem.

Tržaški vozel: med revizionizmom in pragmatizmom

Za Slovenijo seveda ni tako nepomembno, kako njena igra odmeva ob naši meji. Njena stranka nosi zgodovinski DNK, ki je desetletja rasel na odkrito protislovanskih tonih. Melonijeva ta plamen še vedno rada podpihuje, saj vsako leto ob dnevu spomina na fojbe brez sramu postreže z nacionalistično melodramo in selektivno izgubo spomina glede fašističnih grozodejstev nad Slovenci. Za našo manjšino v Furlaniji - Julijski krajini je to seveda grenko in ponižujoče.

Toda poglejmo izza kulise. Na operativni ravni si Melonijeva ne privošči nobene prave neumnosti. Dobro namreč ve, da bi odprt spopad s slovensko manjšino sprožil takojšen diplomatski alarm v Bruslju, kjer sama tako skrbno neguje podobo resne državnice. Zato zaščitnega zakona ne tika, raje vse skupaj prepušča tržaškim in regionalnim veljakom, ki so že zdavnaj ugotovili, da čezmejni evri dišijo precej bolje kot sto let stare zamere. Slovenska manjšina tako ostaja priročna tarča za nacionalistične govore, a hkrati v praksi uživa prednosti stabilnega sosedstva.

Ko nemški motor kašlja, Rim izsiljuje

Njena prava mojstrovina pa se ne odvija samo doma, ampak v Bruslju. Vemo, Evropska unija je v škripcih. Francosko-nemški motor je padel na rizične obrate, Macron je doma ujet v lastnem labirintu, Nemčija pa zaskrbljeno opazuje prazne tovarniške hale, češ da so za to krivi tudi Kitajci. Sredi te zmede nenadoma stoji Italija (nekdanji »bolnik Evrope«) z najstabilnejšo vladno večino med vsemi velikimi igralkami.

Melonijeva to izkorišča brez kančka naivnosti. Njen odnos z Ursulo von der Leyen ni prijateljstvo, ampak čista trgovina z vplivom. Bruselj potrebuje miren jug, Melonijeva pa potrebuje evropske milijarde za okrevanje. Zato je v evropskih kuloarjih vzorna učenka, doma pa si z nasmeškom privošči izsiljevanje za najpomembnejše položaje. Iz tistih starih iluzij, da bo postala most med Evropo in Trumpom, pa je medtem že nastal prah; Melonijeva je preveč preračunljiva, da bi stavila na ameriško nepredvidljivost, ko pa lahko mirno molze bruseljske kompromise.

Potemkinova vas na morju

Kje ta dvojna igra najbolj zaboli? Pri migracijah. Za volivce in kamere je zgradila Potemkinovo vas v Albaniji, drage, pravno zapletene centre, ki sprejmejo peščico ljudi, a na televizijskih zaslonih delujejo veličastno. To je tisto, kar prodaja domačim tribunam.

V ozadju, kjer ugasnejo mikrofoni, pa teče neizprosna ekonomska realnost. Njena vlada je potihoma odobrila okoli pol milijona delovnih vizumov za tujce. Zakaj? Ker bi brez njih kmetijstvo na jugu in tovarne na severu preprosto ugasnili.

Palača Chigi: zgodbe rimske centrale moči

Mogočna palača na trgu Piazza Colonna že od leta 1961 služi kot urad in sedež italijanskega ministrskega sveta.

V 16. stoletju jo je zgradila vplivna sienska bankirska rodbina Chigi. Preden so vanjo vkorakali premierji, je bila dolga leta sedež zunanjega ministrstva, v 19. stoletju pa celo veleposlaništvo Avstro-Ogrske.

Stoji le streljaj od parlamenta, kar premierjem omogoča, da ob tesnih glasovanjih dobesedno pretečejo ulico in rešijo zakon.

V zgornjem nadstropju sicer ponuja razkošno bivališče, a večina premierjev tam noče spati. Tudi Melonijeva je diplomatsko zavrnila selitev in se raje vsak dan vozi tja iz svojega doma na obrobju Rima.

Za Slovenijo je morda ta rimska predstava lahko celo dobra novica. Naš interes ob zahodni meji nikoli ni bila ideološka čistost, ampak predvidljivost. Za Luko Koper, gospodarstvo in našo varnost na meji je trmast, tudi ciničen in stabilen Rim stokrat boljša izbira od kaosa, v katerem ne veš, kdo bo v Rimu naslednji teden dvignil telefon.

Vse za politično preživetje, mar ne? Giorgia Meloni je dokazala, da v visoki politiki ne zmagujejo tisti z najbolj čistimi načeli, ampak tisti, ki znajo brez kančka slabe vesti požreti lastne besede. Ko ulični populizem enkrat trči ob resnico državnega dolga in mednarodnih pravil, ima voditelj zgolj dve možnosti: ali trmasto vztraja pri parolah in potone v nekaj mesecih ali pa ideologijo brez pomisleka vrže preko rame. Melonijeva je izbrala slednje. Doma ponuja hrup in predstavo, v Bruslju podpisuje račune, v palači Chigi pa vlada kot prekaljeni tehnokrat. Prav v tem tiči skrivnost njenega zgodovinskega rekorda.