Sistemski vodja se ne sme lotiti problemov v eni od podenot sistema

Zdravstveni sistem v Sloveniji je velik in hkrati tudi zapleten poslovni sistem, ki se ukvarja z ohranjanjem in vračanjem zdravja ljudem. Je eden najpomembnejših, a hkrati tudi najzahtevnejših sistemov, zato morajo to najprej vedeti ljudje, ki ga strateško vodijo. To bi morali vedeti ljudje, ki predlagajo zakonske ukrepe in ki ga na ta način regulirajo. Prav gotovo je to sam vrh ministrstva za zdravje, vključno z ministrom dr. Tadejem Ostrcem na čelu, ki mora biti sposoben strateškega razmišljanja in odločanja v interesu vodenja sistema.

Primarna naloga ministra je, da skrbi za pravilno delovanje sistema in da postavlja pravila delovanja tega sistema, ki veljajo v celotnem sistemu. Šele s tem se omogoči njegovo uspešno delovanje. S tem se sistem utrdi in vzpostavi pravila, ki veljajo za vse, in s tem se zmanjša tudi neurejenost sistema. Torej minister mora delovati na sistemski ravni in ne na operativni. Če minister deluje na slednji, vnaša v sistem več nereda in destabilizira delovanje sistema, kar je slabo, ker ta postaja vse bolj neučinkovit od vrha do operativne ravni.

Zato mora minister misliti na strateški ravni in tam urejati univerzalna pravila delovanja zdravstvenega sistema ter s tem omogočiti urejeno delovanje sistema. Bolj kot bo minister celovito urejal sistem, manj bo v njem problemov in deloval bo bolje. Bolj kot bo minister deloval na operativnih ravneh, manj bo sistem konsistenten in trden; ne bo več dajal varnih okvirov za delovanje zahtevne stroke.

Potem je tu še vprašanje razpoložljivega časa ministra, da se ukvarja s posameznimi problemi. Če se minister usmeri v oblikovanje strateških usmeritev, zakonodaje in strategij bo njegov čas najbolje izkoriščen, če bo pa deloval na posameznih lokalnih operativnih problemih, se bo njegov čas drobil in uporabljal za reševanje majhnih problemov, ki pa ne vplivajo bistveno na sistem; še več: v sistem lahko njegove rešitve vnašajo celo nered.

Ostrc ponovil napako Bešiča Loredana

Na začetku ministrovanja posameznih ministrov za zdravje je zanimivo gledati neizkušene ministre, kako se lotijo majhnih problemov v posamezni zdravstveni ustanovi in jih dvignejo na raven strateških problemov, čeprav to sploh niso.

Tako je minister Danijel Bešič Loredan hitel s službenim avtom in voznikom na začetku svojega mandata v celjsko splošno bolnišnico in tam na čustven način in na 'horuk' reševal zaplete, ki so se zgodili večer prej pri zamenjavi pacientov.

Zgodilo se je, da je s svojo avtoriteto zadrževal normalen proces, ki bi moral v takem primeru v bolnišnici teči na operativni ravni. Na ravni vodstva bolnišnice pa je prišlo do motenj, ker se je tam nenadoma pojavil nekdo, ki je bil najodgovornejši za celoten sistem in je pomembno negativno vplival na reševanje operativnega problema s strani vodstva bolnišnice.

Pred dnevi je isto napako ponovil sedanji minister Tadej Ostrc, ki je bil nekaj časa tudi državni sekretar pri ministru Danijelu Bešiču Loredanu. Namesto da bi od vodstva UKC Maribor zahteval ustrezne rešitve za nenadni odhod interventnih radiologov, je kar sam odšel tja in se mimo vodstva bolnišnice dogovarjal z interventnimi radiologi ter prevzel del odgovornosti za zmedo v UKC Maribor tudi nase, čeprav je zanimivo, da je videti, kot da minister tega sploh ni razumel tako.

Videti je, da tega ni spregledal niti predsednik Demokratov Anže Logar, ker ga je pohvalil, češ da je dokazal, da se da stvari v interesu pacientov urediti tudi na hitro. Na tem mestu ne smemo pozabiti v medijih objavljenega tehtnega opozorila nekdanjega ministra Sama Fakina, kako nespametna je bila napaka, ko se je minister odločil, da sam poseže v zaplet med interventnimi radiologi in vodstvom UKC Maribor.

Sistemski vodja

Ko odgovornost prevzame minister (strateška raven), se mu morajo odgovorni v bolnišnici umakniti, saj minister na koncu da soglasje za direktorja UKC Maribor. S tem je minister pomembno vstopil v reševanje problema na lokalni ravni, ki pa ima tudi nekaj povezave z ukrepi predhodne ministrice, ki je z veliko lahkoto sprejemala regulative sistema, ne da bi ob tem razumela, da pomembno vpliva na celotni sistem. Tako so njeni slabo premišljeni sistemski ukrepi naredili več zmede in verjetno so del tega tudi zapleti v UKC Maribor.

Po prihodu iz Maribora je minister obljubil, da bo povedal, kaj se je pogovarjal z interventnimi radiologi in zakaj so oni nato popustili. Tu se minister v javnosti poslužuje retorike, češ, narediti moramo vse, da bodo lahko bolniki imeli storitev. Strinjam se z ministrom, toda pomembno je imeti poudarek na tem, kako naj to naredimo. Tako kot se je on lotil reševanja te problematike, se sistemski vodja ne sme lotiti problemov v eni od podenot sistema.

Do sedaj je jasno, da je minister nekaj obljubil in tudi nekaj naredil, česar pa drugi ne vemo v celoti.

Novice sedaj po kapljicah prihajajo z ministrstva za zdravje, namesto da bi jih minister transparentno povedal na tiskovni konferenci. Ta molk ministra in ministrstva je dajal veliko prostora za manipulacije, ki so vedno škodljive za delovanje sistema. Do sedaj je jasno, da je minister nekaj obljubil in tudi nekaj naredil, česar pa drugi ne vemo v celoti. Pri tem ga je vodila želja, da bi kljub vsem zapletom ljudje imeli zahtevne storitve interventnih radiologov. Med ukrepi, ki jih je izvedel, je bil tudi izvensistemski dvig plač interventnih radiologov po sistemu, ki ga lahko odobri le minister. Na prošnjo UKC Maribor je odobril povišanje plačnih razredov za interventne radiologe v skladu z veljavno zakonodajo.

V zdravstvu veliko nezadovoljnih

Verjetno vam je takoj jasno, da je v sistemu zdravstva veliko nezadovoljnih skupin strokovnjakov, in če je to, kar je naredil minister, prava rešitev za obstanek delovanja stroke, potem se bojim, da bo minister samo še potoval od bolnišnice do bolnišnice, od zavoda do zavoda in reševal njihove notranje probleme, na sistemske rešitve bo pa moral pozabiti, ker zanje sploh ne bo imel časa. Če je po naravi operativec, je najslabše, da bo strateško raven preprosto spregledal in v sistemu bo iz dneva v dan večji nered.

Če je minister interventnim radiologom v Mariboru res dvignil plače, ni nobenega razloga, da jih ne bi dvignil tudi drugod po Sloveniji, in tako lokalni problem postane čez noč strateški, ker bo moral minister, če bo hotel biti pravičen, ukrep, ki ga je izvedel v Mariboru, realizirati tudi drugje po Sloveniji. Toda tu se zgodba še ne konča, bolje rečeno se tu šele začne.

Če je minister interventnim radiologom v Mariboru res dvignil plače, ni nobenega razloga, da jih ne bi dvignil tudi drugod po Sloveniji.

Tako se začne nered

Če so interventni radiologi prekomerno obremenjeni, so tudi anestezisti in drugi profili, recimo urgentni zdravniki, operaterji itd. Tako se začne v sistemu nered, ki ga bo težko obvladati, kajti vsi bodo zahtevali višjo plačo, in če so jo dobili Mariborčani, imajo pravico do nje tudi Ljubljančani itd.

Namesto številnih nepotrebnih potovanj po Sloveniji in reševanja operativnih problemov na ravni zavodov bi se moral minister vprašati, kaj je v sistemu narobe, da se lahko take stvari v zdravstvenih ustanovah dogajajo. Prava rešitev je sprejem ustreznih sistemskih ukrepov, ki bodo preprečevali take dogodke, saj z intervencijskimi obiski sam vseh teh problemov nikakor ne more rešiti. Pravzaprav s takimi posegi minister samo še bolj zapleta problematiko, ki je že nekaj časa aktualna in mu jo je zapustila odhajajoča ministrica.

Ko mora priti v zavod reševat čisto operativne zadeve sam minister za zdravje, mora biti vsakemu jasno, da je z vodenjem ustanove nekaj zelo narobe, če se vodilni z vrhunskimi strokovnjaki eno leto ne morejo sporazumeti, kako bodo plačani. V vodstvu UKC Maribor trdijo, da bi izpolnitev vseh zahtev povzročila prevelike razlike v plačah med zaposlenimi. To je bila velika past za ministra. Če bo namesto vodstva bolnišnice sprejel pogoje, ki so jih zahtevali interventni radiologi, bo s svojim sklepom povozil sklepe vodstva bolnišnice.

Kaj bi minister moral storiti

Minister bi moral preko sveta zavoda sprožiti postopek preverjanja pravilnega ukrepanja aktualnega vodstva UKC Maribor, in če je potrebno, tudi zahtevati konkretno odgovornost od vodstva. Če bi se tako pokazalo, bi moral zahtevati tudi odstop obstoječega vodstva. Tak pristop bi bil v skladu s pravili sistema. On pa se je odločil za nesistemski poseg, zaradi katerega ga bo verjetno še bolela glava.

Nenaden obisk ministra v UKC Maribor je nesistemski ukrep in nevaren tako za sistem kot celoto, za ministra kot politika in tudi za UKC Maribor, ki je zapadel v čudno vodenje, kjer se vodstvo in minister med seboj preizkušata, za zdaj še nežno, kdo je močnejši. Ko minister ugotovi, da je bila strokovna vodja UKC Maribor imenovana neregularno, jo svet zavoda UKC Maribor na svoji seji kljub temu potrdi za strokovno direktorico. Minister se je že zapletel v igro pro et contra, v kar se kot strateški vodja ne bi smel nikoli zaplesti. Imenovanje strokovne direktorice samo pove, koliko moči kot minister sploh ima v mariborskem UKC. Vse kaže, da jo ima zelo malo, kar bi ga moralo skrbeti.

S tem prihodom je minister, ki je prva pritožbena stopnja na sklepe sveta zavoda, nehote prevzel del odgovornosti za vodenje UKC Maribor, čeprav tega ne bi smel in verjamem, da tudi ni želel. UKC Maribor ima zdaj dve vodstvi: enega vodi Vojko Flis, drugega pa minister. Zaradi različnih pristopov bo prišlo do nasprotovanj in zastojev pri reševanju problemov. Nesistemske rešitve v sistem praviloma pripeljejo v kaos, česar si nikoli ne želimo, še posebej če gre za zdravstveni sistem.

Nesistemske rešitve v sistem praviloma pripeljejo v kaos, česar si nikoli ne želimo, še posebej če gre za zdravstveni sistem.

Želim si ministra, ki bo strateg

Vodenje sistema je odgovorno delo. Želim si ministra, ki bo strateg in bo znal voditi zdravstveni sistem na strateški ravni. Minister je s svojim odhodom v Maribor pokazal, da ne razume strateškega vodenja in da je tako kot večina dosedanjih ministrov operativec, ki mu bolj leži reševanje problemov v konkretnem zavodu kot pa reševanje problema na strateški ravni, potem ko je ta izbruhnil na lokalni. Če bi znal narediti strateški premislek, bi preprečil podobne probleme v drugih zavodih, tako pa je na široko odprl vrata za probleme.

S svojim odhodom v Maribor in reševanjem tamkajšnjega problema je minister sestopil s strateške ravni na raven direktorja UKC Maribor, kjer pa ga osebno ne vidim, razen če odstopi in postane direktor UKC Maribor.

Bojim se, da bo minister svoje početje nadaljeval in obiskal še UKC Ljubljana itn. ter povsod ponudil nesistemske rešitve, pisane na specifiko zavodov. To pa so rešitve, ki bi jih v bistvu morali ponuditi tamkajšnji poslovni in strokovni direktorji, na katere bi imel on še vedno pravico veta. Na svoje rešitve, ki jih je ponudil, pa te nima več. V skrajnem primeru bi lahko posegla le še vlada, s tem pa bi dala nezaupnico ministru, kar bi ga postavilo v neljub položaj.

S svojim odhodom v Maribor in reševanjem tamkajšnjega problema je minister sestopil s strateške ravni na raven direktorja UKC Maribor.

Ob tem, ko se bo ukvarjal s problemi, ki bi jih morali reševati direktorji, bo njemu in tudi nam zdravstveni sistem propadal, ker mu bo za njegovo strateško vodenje sistema zmanjkalo časa. Sistem se bo razvijal, kakor bo vedel in znal, skratka kaotično.

Nato pa v sistemu po določenem času in porastu nereda seveda sledi predčasen odhod ministra, česar smo v Sloveniji žal že vajeni. Videti je, da nas nenehno ponavljanje čisto nič ne moti. S tem bi morali prenehati, saj to pelje v vse slabši in dražji ter vse bolj neorganiziran sistem zdravstva.

Minister mora skrbno upravljati zdravstveni sistem, v katerem deluje že skoraj 60.000 strokovnjakov in podpornega osebja. To je dovolj velika naloga, tako da se ne more in ne sme ukvarjati s posameznimi operativnimi zapleti na ravni oddelkov, bolnišnic in drugih zdravstvenih zavodov. Za njihovo reševanje so poklicani drugi.

Državni zbor je potrdil ministra za zdravje za strateškega vodjo zdravstvenega sistema. Le tisti, ki bo to načrtoval in izpeljal, bo preživel na mestu ministra za zdravje vsaj štiri leta, drugi pa bodo odhajali veliko prej – ne zaradi politike, ampak zaradi svojega dela in vodenja.