Korupcija v Sloveniji ni anomalija, ampak operativni sistem

Ko se v Sloveniji pojavi zgodba o korupciji, je njen življenjski cikel presenetljivo kratek. Najprej šok, kmalu zatem pa preusmeritev pozornosti – in vsebina ni več pomembna. Tudi tokrat so posnetki, v katerih posamezniki opisujejo delovanje države, za kratek čas odprli vprašanja, na katera bi se moralo že zdavnaj odgovoriti. A namesto odgovora oz. ukrepanja smo dobili oznako: nič novega.

V Sloveniji se s korupcijo ukvarjamo kar precej – tako in drugače. Z bojem proti korupciji sicer bolj deskriptivno in teoretično. Na to temo je bilo napisanih veliko diplomskih in magistrskih nalog, tudi doktoratov, prav tako se ničelna toleranca do korupcije pogosto najde v programih političnih strank. A ni videti, da bi v praksi to pripomoglo k napredovanju. Nasprotno, Slovenija na indeksu zaznave korupcije pada in je trenutno v rangu Bocvane in Ruande. Tudi do 95 odstotkov ljudi v naši državi zaznava korupcijo kot veliko težavo, kljub temu pa je videti, da smo jo vzeli za svojo. Na to ne nazadnje kaže zadnji primer posnetkov, katerih vsebina skoraj nemudoma ni bila več pomembna – nekateri so celo rekli, da to ni »nič novega«. Zakaj bi se o tem sploh pogovarjali, če gre za lanski sneg.

In res je; kar so na posnetkih razgalili nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, odvetnica Nina Zidar Klemenčič, nekdanji direktor podjetij Gen-i in Gen energije Dejan Paravan, odvetnik oz. nekdanji prvi nadzornik Darsa Jože Oberstar, lobist Rok Hodej ter Tomislav Vukmanović iz hrvaške podružnice podjetja Gen-i, ni nič novega. Gre za javno skrivnost, za katero smo vsi po tihem upali, da ne drži. »Položaj je zelo grozen, zgrožen sem,« je za 24ur ogorčeno komentiral celo Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete, za katerega bi mislili, da je vajen vsega hudega. »Dami sta govorili, da imamo oblast, ki deluje koruptivno. Da se odločitve sprejemajo nepregledno, da se dajejo podkupnine,« je povzel nekaj vsebine ter priznal, da je bil naiven in mislil, da kljub vsemu živimo v urejeni državi. A če imamo v družbi tako slabo stanje glede etike in integritete, lahko po njegovi oceni govorimo, da je Slovenija ugrabljena država. »Izrečene izjave ne morejo kar ostati v zraku,« je opozoril na to, da zadev ne smemo kar pomesti pod preprogo. Seveda je treba ugotoviti tudi to, kdo in zakaj je posnetke naredil, a je toliko bolj pomembna njihova vsebina. A je pogovor o vsebini nato po hitrem postopku izginil iz medijske agende, povsem ga je zasenčil lov na izraelske vohune.

Pogovor o vsebini je po hitrem postopku izginil iz medijske agende, povsem ga je zasenčil lov na izraelske vohune.

Kaj so povedali v posnetkih

Ker vsebina vse do danes ni bila kaj prida aktualna, velja osvežiti spomin, o čem je tekla beseda. V objavljenih posnetkih – ki so sicer le deli večurnih pogovorov – so zgoraj našteti sogovorniki domnevnim investitorjem iz tujine opisovali, kako delujejo politika, državna podjetja, vplivne mreže in neformalni kanali odločanja v Sloveniji. Pri tem ni šlo le za splošne ocene političnih razmer, ampak za precej konkretne opise tega, kdo naj bi odpiral vrata, pospeševal postopke, vplival na odločitve ali pomagal pri poslih.

Tomislav Vukmanović je v posnetkih med drugim zatrdil, da je bilo podjetje po Golobovem političnem vzponu močno zaznamovano s kadrovskimi premiki in političnim vplivom, saj je Golob iz podjetja v politiko odpeljal več ljudi, zaradi česar je Gen-i za nekaj časa obstal. Vukmanović je opisoval sedanje vodstvo podjetja kot vodstvo Golobovih ljudi, omenil pa je tudi, da so bili na vodilna mesta postavljeni posamezniki brez dovolj izkušenj v energetiki, zaradi česar naj bi bili nekateri projekti izgubljeni, odločanje pa počasno in neodločno. V delu posnetka je izpostavil še očitek, da je Golob kot predsednik vlade zavzel drugačno stališče do uporabe sredstev podjetja, kot ga je zagovarjal, ko je sam vodil Gen-i.

Jože Oberstar je v svojih nastopih govoril predvsem o Darsu, državnih podjetjih in vplivu politike na financiranje medijev ter nevladnih organizacij. Povedal je, da naj bi se del sredstev iz državnih podjetij uporabljal za ustvarjanje naklonjenega medijskega okolja. Pri tem je opisoval sistem, v katerem podjetja denar namenjajo novinarjem, medijem ali organizacijam, ki nato objavljajo oblasti prijazne vsebine. Pri Darsu in Slovenskih železnicah je omenjal zlasti sponzorstva in druge oblike financiranja. Izpostavil je prijateljstvo Stojana Petriča in Kučana ter vplive Jankovića na Goloba. Posebej je omenil Aleksandra Čeferina in Otmarja Zorna – slednji povezuje vse tri: Kučana, Jankovića in Goloba. Govoril je tudi o tem, kako naj bi se določeni infrastrukturni posli podeljevali podjetjem, ki so povezana z vplivnimi posamezniki iz političnega ali poslovnega zaledja. Ob tem je omenjal pritiske, da bi se znebili določenih ljudi, ki ne sodijo v pravo kliko, kot je bil na primer Valentin Hajdinjak.

Dejan Paravan ni govoril toliko o osebnih povezavah, ampak bolj o strukturi energetskega sistema in o vprašanju lastništva. Posebej je govoril o lastniški strukturi podjetja Gen-i in razlagal, da sedanja ureditev po njegovem nima prihodnosti, zato sta v resnici mogoči le dve poti: popolno državno lastništvo ali privatizacija.

Slovenija je na indeksu zaznave korupcije trenutno v rangu Bocvane in Ruande.

Nina Zidar Klemenčič je v posnetkih govorila predvsem o svoji vlogi posrednice, pogajalke in osebe z mrežo vplivnih stikov. Predstavila se je kot nekdo, ki zna oceniti, kaj je v Sloveniji mogoče doseči in kaj ne, kje so blokade in kje se da postopke premakniti. Govorila je o tem, da jo ljudje vključujejo v transakcije, ki jih je težko spraviti skozi, ter da lahko s svojimi povezavami pride do odločujočih ljudi. Omenjala je tudi primere, ko naj bi se nanjo po nasvet obrnili ljudje iz kroga finančnega ministra glede razpisov in subvencij, da bi jim svetovala, kako rešiti zaplet brez večjih posledic. Nekdanjega predsednika Milana Kučana je opisala kot še vedno zelo močno figuro z vplivom na medije in na predsednika vlade. O ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću pa je govorila kot o zelo močnem in hkrati zelo koruptivnem akterju, pri katerem naj bi bilo po njenih besedah z določenim deležem mogoče urediti vse. Janković je kljub pogostim preiskavam praktično nedotakljiv, sodni postopki mu ne pridejo do živega.

Zelo podobno je zatrdila tudi Dominika Švarc Pipan – Janković ne le da je politično, poslovno in ekonomsko vpliven, tudi na sodne postopke je praktično imun. Vse, kar skušajo narediti proti njemu, se prej ali slej sesuje. Tako se še sama sprašuje o neodvisnosti. Omenila je, da ima mehko moč, ki jo lahko uporabi pri projektih, čeprav nima formalne pristojnosti odločanja, in da je z njim mogoče doseči premik pri investicijah, predvsem če obstaja pripravljenost za dogovor. Za Kučana pa je rekla, da na levem političnem polu še vedno deluje kot nekakšen »kingmaker«. Švarc Pipanova je sicer v svojih posnetkih govorila predvsem o povezavah med predsednikom vlade, Gen-i, vplivnimi posamezniki in o možnosti, da se pomembne stvari v Sloveniji premikajo po neformalnih kanalih. Opisovala je svoje stike z vodilnimi v državnih podjetjih, vladnih strukturah in Slovenskem državnem holdingu. V drugih delih posnetkov je pojasnila, da naj bi Golob tudi po odhodu iz Gen-ija ohranil pomemben vpliv na podjetje ter da izvršni direktor in člani uprave za pomembnejše odločitve še vedno čakajo na njegovo zeleno luč. Poleg tega je opisovala svojo sposobnost, da začne na vrhu in potem prek osebnih stikov pride do pravih ljudi, pri čemer je poudarjala, da je Slovenija majhna država in da je na vrhu vse kot ena velika družina.

Dominika Švarc Pipan je povedala, da je Janković ne le politično, poslovno in ekonomsko vpliven, na sodne postopke pa je praktično imun.

Rok Hodej je govoril o tem, da v Sloveniji poteka uradno in neuradno lobiranje. Pojasnjeval je, da so formalni lobistični stiki sicer javni, vendar veliko lobiranja poteka tudi v ozadju, daleč od oči javnosti in medijev. Zase je trdil, da ima neposredno povezavo s predsednikom vlade ter da lahko ta neformalno vpliva tudi na Gen-i in druga državna podjetja, in sicer prek ljudi, uprav in državnega holdinga. Opisoval je tudi sistem pričakovane podpore aktualni oblasti, pri čemer neposredne politične donacije po njegovih besedah niso mogoče, obstajajo pa bolj posredne poti. Med njimi je omenjal podporo medijem in oglaševanje, s katerima se da posredno pomagati politični opciji na oblasti. Omenjal je tudi vpliv večjih državnih ali paradržavnih podjetij na medijsko krajino, na primer prek oglaševanja, s katerim naj bi se lahko posredno vplivalo na uredniško politiko oziroma na to, kako posamezni mediji poročajo.

O Zoranu Jankoviću je Nina Zidar Klemenčič govorila kot o zelo močnem in koruptivnem akterju, pri katerem naj bi bilo z desetimi odstotki mogoče urediti vse.

Skupni imenovalci

Če vse to strnemo: v posnetkih so sogovorniki tujcem opisovali Slovenijo kot okolje, v katerem glavne vloge ne igrajo formalni postopki, pač pa predvsem osebne povezave. Stvari v Sloveniji požene dostop do pravih ljudi, vpliv na državna podjetja, odnosi z ministri, župani in upravami. Na tak način se določene stvari pospešijo, ustavijo ali usmerijo mimo običajnih poti.

Zanimivo je, da so vse to opisovali kot pozitivno lastnost naše države, pri tem ni bilo videti, da bi jim bilo kakorkoli nerodno. Nekoč je bil zaščitni znak Slovenije, da smo na sončni strani Alp – zdaj se očitno oglašujemo kot država, v kateri cveti korupcija. Če posnetke poslušamo enega za drugim, se ne ponavljajo le podobni opisi delovanja sistema, ampak tudi ista imena. V različnih pogovorih se kot referenčne točke vpliva, moči in odločanja pojavljajo iste osebe – od ljubljanskega župana Zorana Jankovića do nekdanjega predsednika Milana Kučana.

Ne gre za enkraten komentar ali naključno omembo, ampak za vzorec: različni sogovorniki pri opisovanju delovanja države izpostavljajo iste ljudi. Ob tem se ponavljajo tudi podobni opisi njihovih vlog. Govori se o vplivu, ki presega formalne funkcije – o ključnih stvareh se pogosto ne odloča le po formalnih poteh, ampak tudi prek osebnih povezav oz. dostopa do pravih ljudi.

Podoben vzorec se pojavlja tudi pri opisih medijskega prostora. Več sogovornikov omenja vpliv na medije kot nekaj, kar je mogoče doseči – bodisi prek financiranja oz. oglaševanja bodisi prek osebnih povezav. Posebno mesto v teh posnetkih ima tudi Gen-i, ki ga več sogovornikov omenja kot eno od ključnih točk vpliva. Ne glede na to, kdo govori, se ponavlja ista slika: Gen-i ni predstavljen le kot gospodarski subjekt, temveč kot prostor, kjer se prepletajo poslovni interesi, politika in osebni vplivi.

Nekoč je bil zaščitni znak Slovenije, da smo na sončni strani Alp – zdaj se očitno oglašujemo kot država, v kateri cveti korupcija.

Anatomija ugrabljene države

Za sistemsko korupcijo je značilen prodor koruptivnih praks v politične elite, ki delujejo v simbiozi z gospodarskimi elitami ali ob njih, obenem pa vzpostavljajo pogoje, v katerih je vstop novih akterjev v politično in gospodarsko areno omejen ter nadziran. Vzpostavljen je sistem sorazmerno trajnih ekonomskih rent, ki predstavljajo del modusa operandi v kontekstu gospodarskega in političnega sistema.

Ko avtorji opisujejo korupcijo te ravni, govorijo o pojavu ujetja oz. ugrabljenosti države, k čemur prištevamo prilagojeno zakonodajo, ujetje javnih naročil, ujetje denarnega toka ter ključnih sektorjev gospodarstva. Na tej ravni ima tovrstna koruptivna dejavnost značilnosti organiziranega kriminala. Gre za delovanje, ki je vzpostavljeno od zgoraj navzdol, v katerem postane delovanje upravnega ter političnega aparata načeloma odvisno od nosilcev politične oblasti, ki obvladujejo tudi ključne segmente gospodarskega sistema. Priložnosti okoriščanja se na tej ravni obravnavajo kot relativno trajne – koruptivna dejanja postanejo prej pravilo kot izjema.

Kot opozarja profesor na fakulteti za varnostne vede in nekdanji poslanec Bojan Dobovšek, epidemična korupcija – torej korupcija kot bolezen družbe – zmanjšuje in postopoma izničuje vrednote človekovega dostojanstva in enakosti. Avtorji so si enotni, da korupcija predstavlja resno grožnjo državam in tudi posameznikom – slednjega se ljudje morda premalo zavedajo. Država na tak način postane šibka, pravna država in z njo javni interes razpadeta, saj država postane ujetnica posameznih interesov elit. Demokracija postane le navidezna, državljani pa demotivirani, saj sistem deluje klientelistično. Po navedbah Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) je tovrstno korupcijo mogoče omejiti le s pretvorbo ključnih značilnosti sistema, z vpeljavo novih političnih ter gospodarskih akterjev in razbitjem vzpostavljenega modela vratarstva.

Korupcija kot bolezen družbe zmanjšuje in postopoma izničuje vrednote človekovega dostojanstva in enakosti.

Vsesplošno upadanje zaupanja v institucije pravne države in nosilce javnih funkcij ter njihovo verodostojnost je v Sloveniji močno prisotno. Že leta 2013 je KPK opozarjala na krizo vodenja, pomanjkanje politične in etične odgovornosti ter prakso, da nosilci oblasti vztrajajo na funkcijah kljub resnim očitkom oz. dokler krivda ni pravnomočno dokazana, pri čemer je izrecno omenjala tudi »nekatere« župane. Opozarjala je na dejstvo, da se številni nosilci javnih funkcij znajdejo v kazenskih ali predkazenskih postopkih, na primere neetičnega ravnanja brez epiloga ter na odtekanje informacij iz nadzornih organov in organov pregona. Kot danes vidimo, ni več vprašanje, ali so bile takratne ocene KPK pretirane, ampak zakaj se več kot desetletje kasneje še vedno pojavljajo praktično identični opisi.

KPK je takrat tudi opozarjala, da je razumevanje nasprotja interesov v Sloveniji izrazito nezadovoljivo ter da so klientelizem, nepotizem in vsaj videz nasprotja interesov del vsakdana. Kot enega ključnih razlogov je izpostavila majhnost države in družbene specifike, ki ustvarjajo okolje, v katerem se takšna ravnanja ne le pojavljajo, temveč tudi tolerirajo. Še več – po oceni komisije je bilo razširjeno prepričanje, da teh pojavov zaradi »objektivnih danosti« sploh ni mogoče učinkovito omejiti. Posledično se je zakonodaja, namenjena preprečevanju nasprotja interesov, pogosto dojemala kot ovira, ne kot zaščita javnega interesa.

Poleg tega je KPK že takrat poudarjala, da je učinkovitost tožilstva in sodstva ključna za boj proti korupciji, a se prav na tej točki sistem pogosto ustavi. Kljub razmeroma dobremu zakonodajnemu okviru naj bi se v praksi postopki sploh ne začeli, če pa se, trajajo nerazumno dolgo ali pa se končajo z nesorazmernimi ukrepi. Med razlogi je komisija omenjala nepripravljenost za ukrepanje, pomanjkanje odgovornosti in celo stanovsko solidarnost. Posledica je poglabljanje nezaupanja v nepristranskost in učinkovitost pravosodnih organov. Poleg tega so ključni nadzorni in preiskovalni organi kljub deklarativni politični podpori pogosto kadrovsko in finančno podhranjeni. Dobro desetletje kasneje podatki in opisi delovanja sistema kažejo, da se ključni problemi niso bistveno premaknili – razen da se je korupcija v naši državi verjetno še malo bolj udomačila. Medtem ko je kriminaliteta po svetovnih statističnih podatkih v večini držav upadala, je v Sloveniji od leta 2008 naprej rasla.

Kot sta opozarjala Dobovšek in svetnik KPK Jure Škrbec, lahko to zaradi številnih negativnih socialnih, ekonomskih in družbenomoralnih posledic prizadene pomemben delež prebivalstva in tudi v celoti ogrozi nacionalno varnost – s tem pa tudi družbene in demokratične vrednote. Korupcija ne nazadnje lahko prispeva k trajni gospodarski krizi. Če skočimo v sedanjost – podatki KPK za leto 2024 rišejo precej znano sliko: veliko prijav, malo epilogov.

Korupcija vpliva na vsakogar

Posnetki morda res niso razkrili ničesar novega, a največji problem tiči v tem, da nas tovrstna vsebina skoraj ne preseneti več. Razprava se ustavi, še preden se zares začne. Če korupcija postane del vsakdana, se ne izgubi le pravna država. Izgubi se tudi občutek, da se stvari sploh še da spremeniti. In morda je prav to najnevarnejši del sistema, ki ga tako natančno opisujejo tako posnetki kot poročila – deluje (tudi) zato, ker smo se nanj navadili in se očitno z njim sprijaznili. Če se isti vzorci pojavljajo v posnetkih, poročilih in statistikah, potem vprašanje ni več, ali sistem v Sloveniji res deluje na tak način. Bistveno vprašanje je, zakaj nas to vse manj moti.

Kot je opozoril redni profesor na fakulteti za varnostne vede Gorazd Meško, se bodo spremembe začele dogajati šele takrat, ko bo dovolj veliki skupini ljudi postalo dovolj in se bo koruptivnemu sistemu postavila po robu. Lahko pa si še naprej zatiskamo oči, se pretvarjamo, kot da se nas ne tiče, in poslušamo medije, ki našo pozornost usmerjajo stran od glavnega problema – logično, če vzamemo v zakup, da so tudi oni lahko del koruptivnega sistema.

Vendar pa se korupcija ne konča pri političnih odločitvah, ampak jo posameznik občuti v vsakdanjem življenju – v obliki slabše infrastrukture, neučinkovitega zdravstva, netransparentnih razpisov in tudi v obliki občutka, da pravila ne veljajo za vse enako. Povečuje se neenakost – tisti z dobrimi povezavami pridejo hitreje do storitev, dovoljenj ali poslov, medtem ko drugi ostajajo v vrsti ali brez možnosti. Ko sistem deluje po načelu poznanstev, posameznik izgubi zaupanje, da se sploh splača igrati pošteno. Na pomembnih mestih se znajdejo nekompetentni ljudje brez kančka integritete, stroka ostane pred zaprtimi vrati. Zveni znano? Ugrabljeno državo si moramo priboriti nazaj – sploh če želimo, da bodo naši otroci v tem okolju prosperirali. Ne s pomočjo poznanstev, ampak zaradi svojih sposobnosti in truda.

Spremembe se bodo začele dogajati šele takrat, ko bo dovolj veliki skupini ljudi postalo dovolj in se bo koruptivnemu sistemu postavila po robu.

(D245: 16-19)