Ljudskofrontna koalicija – ne, hvala (6. del): Pridobitve revolucije in ideološka priprava na tranzicijo – ali je bil esej Krivda in greh naročen?

V prejšnjem članku smo skozi optiko dveh ključnih virov razbrali pripravo komunistov v vzhodnem bloku in Jugoslaviji na upravljano tranzicijo – na način, kako so komunisti načrtovali in izvedli nadzorovan prehod iz komunizma v navidezno demokracijo in svobodno gospodarstvo. Toda da bi bilo to mogoče izpeljati in zavarovati pridobitve revolucije tudi v primeru, če bi ljudstvo kdaj v prihodnosti na svobodnih volitvah glasovalo »narobe«, je bila potrebna ideološka priprava, ki naj omogoči nastanek ljudskofrontne koalicije. Ključno vlogo pri tej pripravi je odigral esej slovenske sociologinje Spomenke Hribar Krivda in greh.

Pridobitve revolucije

Stane Dolanc je v svojem pogosto navajanem govoru v Splitu 9. septembra 1972 izrekel znameniti stavek: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Ta izjava je bila izrečena po takratni največji jugoslovanski krizi – hrvaški pomladi, ki se je začela ob simbolnem vprašanju hrvaškega jezika, a je kmalu dobila protikomunistični podton.

Kaj je bilo tisto, zaradi česar so se komunisti tako trdno oklepali oblasti? Predvsem so bile to »tekovine revolucije«. Izraz namenoma zapisujem v srbščini, saj ga je bilo tako – in ne v slovenski različici – najpogosteje slišati in je postal skoraj strokovni izraz, ki označuje revolucionarne pridobitve. Kaj so bile te revolucionarne pridobitve? Da bi razumeli pridobitve revolucije, moramo razumeti, da so revolucijo vodili mednarodni revolucionarji – plačanci – izvajali pa ljudje z visoko motivacijo, da revolucija uspe: hlapci in dekle, delomrzneži, kriminalci, lumpenproletariat, pa tudi falirani kapitalisti.

Najbolj znamenit primer je Koča Popović iz bogate beograjske družine, nečak srbskega mlinarja in industrialca, ki je bil zaradi obtožb, da je kot vojni dobavitelj srbske vojske v času 1. svetovne vojne v moko mešal pesek, da bi si tako povečal dobičke, postavljen pred sodišče. Afera mu je prinesla nadimek Peskar. Pred 2. svetovno vojno je Koča Popović živel življenje poklicnega revolucionarja in ni imel omembe vrednega osebnega premoženja. Po vojni je živel luksuzno življenje jugoslovanskega partijskega vrha. V revolucijo je odšel brez vile – iz revolucije je prišel z vilo na Dedinju.

Stane Dolanc: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.«

Revolucionarji so vedeli, da si lahko z uspehom v revoluciji bistveno popravijo standard. Kot je razvidno iz knjige Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, ki jo je leta 2008 izdalo Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije, si je partijski vrh med seboj kot plen razdelil nacionalizirane (tj. ukradene!) vile, po dokumentih, ki jih je odkril Boštjan M. Turk, pa si je celotno partijsko vodstvo (Boris Kidrič, Vida Tomšič, Boris Kocijančič, družina Bebler itd.) po prevzemu oblasti po revoluciji 1945 med sabo razdelilo umetnine, ki so bile zbrane v Federalnem zbirnem centru, ustanovi, namenjeni prenosu nacionaliziranih in zaplenjenih umetnin in drugih vrednih predmetov v muzeje in druge državne ustanove. Partijski vrh si je poleg vil razdelil klavirje, umetnine, staro pohištvo, perzijske preproge in kar je še takšnega. Viski in klobase za vodilne partijce v času največje komunistične revščine so ob tem samo opomba pod črto.

Preberite tudi nadaljevanje ...