Boris Oblak: »Nikoli nisem maral upodabljati politikov«

Intervju: Boris Oblak, karikaturist

Vse od začetkov tednika Domovina leta 2021 z njim redno sodeluje karikaturist Boris Oblak, ki je v tem času ustvaril že 250 karikatur, s tokratno številko pa svoje delo nadaljuje, saj mu idej ne manjka. V nadaljevanju predstavljamo, kako je videti delo Domovininega karikaturista, in objavljamo njegov izbor najboljših karikatur.

Kdaj ste se prvič srečali z risanjem karikatur, zakaj so vas pritegnile? Kako se je od tedaj spremenilo vaše življenje?

Že od malega sem nekako čutil, da bo risanje več kot samo hobi, da bo likovno ustvarjanje nekoč moj kruh. Četudi nisem vedel, katera zvrst. Rad sem bral stripe, občudoval ilustracije v slikanicah, risal živali, bil naravnost navdušen nad slikami in freskami slikarja Iveta Šubica v domačem kraju, pa tudi nad karikaturami Jožeta Trobca v Nedeljcu, ki so ga imeli naročenega starši. A karikature so se mi zdele kar nekako nedosegljive; prepričan sem bil, da se karikaturist lahko zgolj rodi in ne naredi. Med študijem likovne pedagogike pa sem poleg različnih naročil iz domačega okolja leta 2002 dobil za narisati smešno ilustracijo sovaščana. Prve, s svinčnikom narisane risbe so bile majhne, za vabila na praznovanja, pri eni od njih, očetovi, pa sem se zavedel, da bi bila karikatura lahko tudi krasno darilo. Sprožil se je plaz, ki se, še posebej, odkar sem se spoznal z digitalno tehniko ustvarjanja, ni ustavil. Po več tisoč narisanih tovrstnih karikaturah lahko samo zadovoljno kimam – risanje karikatur je že več kot desetletje moj »polnozrnati« poklic.

Po več tisoč narisanih tovrstnih karikaturah lahko samo zadovoljno kimam – risanje karikatur je že več kot desetletje moj »polnozrnati« poklic.

Zakaj vam je digitalna tehnika tako zelo blizu?

V raznoliki paleti naročil je bila tudi ilustracija polarnega medveda, ki ga zebe pod klimo lokalnega mojstra. Želel sem jo narediti čim bolj realistično, pravzaprav jo nekako združiti s fotografijo in zdelo se mi je, da bi to lahko naredil s pomočjo grafične tablice, za katero se je izkazalo, da mi jo lahko – spet eno srečno naključje – posodi kar moj naročnik. To je bila ljubezen na prvi dotik, nanjo sem pobarval nekaj svojih starih karikatur in odtlej doma rišem skoraj izključno v tej tehniki – s svojo roko, a z elektronskim svinčnikom, v prazno okno enega od slikarskih programov. Z zelo omejenimi sredstvi – uporabljam zgolj par različnih čopičev, radirko, rišem v ločenih ravneh, »layerjih«, pogosto malo zameglim ozadje, da se ustvari vtis večje globine. Brez dodatnih efektov in brez uporabe pomagal umetne inteligence.

Pri risanju v živo, ki je zaradi svojih posebnosti čisto ločena disciplina, saj imam namesto statičnih dvodimenzionalnih fotografij in obilja časa pred seboj premikajoče se osebe, ki jih narišem v zgolj šestih minutah, pa še vedno uporabljam flomastre in papir.

Od kod črpate ideje in navdih za karikature? Kaj je tisto, kar vas pri osebi pritegne in kar upodobite na karikaturi?

Risanje portretnih karikatur je zaradi običajno kratkih rokov in velikega števila naročil precej obrtniška disciplina, pri kateri kakšnega posebnega navdiha niti ne potrebujem. Grobo vsebino tako ali tako črpam iz naročila, obsežne izkušnje pa mi pomagajo ustvarjati, tudi ko sem utrujen – dokler sem imel redno službo, sem namreč ogromno risal zvečer in ponoči. Kakšna nočna izmena se ob kakšnem višku naročil sicer še vedno najde …

Portretna karikatura pa ni vedno zgolj »velik nos«, kot ljudje zmotno mislijo. Odnos med elementi portreta je vedno dvostranski – če je nekaj veliko, se mora nekaj drugega umakniti, pomanjšati ... in obratno. Sam si najprej ustvarim grob vtis o tem, kakšna so razmerja med vsemi največjimi volumni, moje prve narisane poteze pa so ponavadi nos in oči – oboje je na sredini obraza in nekakšno najboljše sidro za vse ostale oblike.

Moje prve narisane poteze so ponavadi nos in oči – oboje je na sredini obraza in nekakšno najboljše sidro za vse ostale volumne in oblike.

Na katero karikaturo ste še posebej ponosni?

Med tisoči različnih portretnih karikatur in ilustracij je ogromno posebnih. Bodisi sem pri njih naredil neki likovni preskok bodisi začel drugače gledati na vsebino bodisi sta bila samo naročilo ali naročnik nekaj posebnega. Pred vsako res vrhunsko karikaturo pa je vedno ena prva – prva naročena, prva narisana zares kot darilo, prva barvna, prva naslikana v digitalni tehniki, prva, pri kateri sem začel slikati odbito svetlobo … in tudi prva »politična« za Domovino.

Kako poteka ustvarjanje karikature za Domovino in ali se je od prve do 250. karikature kaj spremenilo? Ali je iz tedna v teden težje najti idejo ali je morda lažje?

Tesnih rokov sem navajen, zato risanje za tednik, pri čemer je rok dobesedno »takoj« (za branje člankov in risanje karikature imam na voljo osem ur časa), vseeno ni tako psihično zahtevno. Še vedno pa sem presenečen nad dejstvom, da politične karikature sploh lahko rišem, tudi te so se mi pred tem zdele onkraj mojega dosega. A kot je samo risanje veščina, ki jo razviješ z delom, sta tudi risanje portretnih in situacijskih oz. političnih karikatur v veliki meri ravno tako – veščini. Za katerima je na tisoče ur dela in veselja.

Četudi so bile že prve Domovinine karikature presenetljivo dobre, so se v teh petih letih vseeno razvijale naprej – poenotil in izčistil sem tehniko, vsebinsko pa sem z upodabljanja ljudi presedlal bolj na komentiranje s simboli. Iskreno sem vesel, če mi uspe dobra prispodoba za oris aktualnih dogodkov.

Kako se politična karikatura razlikuje od nepolitične? Katere od teh so vam bližje?

Portretne karikature so vedno pozitivne, rišem s ciljem obdarovance upodobiti kot največje junake svojih zgodb. Tudi med znanimi osebami, ki sem jih upodobil zase, so sami glasbeniki, znanstveniki, športniki; ljudje, ki so nam lahko zgled. Politikov nisem nikoli maral upodabljati. Tudi zato najbrž ta moj premik k upodabljanju »politične« realnosti zgolj skozi nekakšne simbole in prispodobe.

V čem vidite vrednost svojega ustvarjanja? Ponekod karikaturiste namreč že zamenjuje umetna inteligenca (UI).

Trenda ustvarjanja karikatur z umetno inteligenco, ki je preplavil družbena omrežja pred nekaj meseci, sem se malce ustrašil – a je, kot vsak drug, tudi ta trend zamrl. Tiste karikature so si vse nekako podobne – na prvi pogled sicer dovršene, z ogromno detajli, a nekako brez prave duše, sploh pri portretih. Izkazalo se je, da ljudem še vedno več pomeni, če vedo, da je karikaturo, četudi v digitalni tehniki, narisal dejanski človek. V zadnjem času sem dobil kar nekaj naročil, v katerih so mi stranke poleg fotografij poslale tudi z UI izdelane karikature – zgolj kot nekakšne skice, vsebinske osnutke. Ki pa so me prisilile v napredek, saj sem si želel tovrstne karikature preseči, jih narediti povsem drugačne, veliko boljše.

Karikature, ustvarjene z umetno inteligenco, so si vse nekako podobne – na prvi pogled sicer dovršene, z ogromno detajli, a nekako brez prave duše, sploh pri portretih.

Za konec: kako usklajujete vse obveznosti in kaj poleg likovnega ustvarjanja še radi počnete?

Kljub temu da pogosto rišem cel dan in sem in tja še kakšno noč za povrh (ta čas pa izkoriščam za poslušanje tako glasbe kot podcastov, predavanj, debat, komentarjev z različnih področij), je najlepše dejstvo, da delam doma. Otrokom (hčeri sta stari 16 in deset let, sin bo kmalu 13) je tudi v obdobjih moje največje zasedenosti na voljo rama, nasvet ali odgovor na tisoč in eno vprašanje. Z ženo, ki tudi od doma vodi svoj s. p., sva popoldne v precejšnji meri šoferja na njihove športne in glasbene dejavnosti, s sinom hodimo tudi v fitnes. Sam uživam v peki na žaru, daleč največjo sprostitev, meditacijo, primarno vez z naravo pa mi predstavlja ribolov – muharjenje v domači reki Poljanski Sori.

(D251: 35-37)