[Video] Prof. dr. Luka Snoj: Trgovcem najbolj ustrezajo nestanovitni viri energije (Vroča tema, 17. 5. 2026)

Živimo v času neverjetnih energetskih in geopolitičnih nasprotij ter bliskovitega napredka digitalnih tehnologij. Na eni strani umetna inteligenca in tehnološki giganti zahtevajo neslutene količine električne energije, na drugi strani pa Evropa bije plat zvona ob pomanjkanju zanesljivih energentov in tveganju de-industrializacije. Opazujemo trk dveh popolnoma različnih svetov: od francoske jedrske renesanse v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja (ki se je začela po znameniti naftni krizi leta 1973) do nemškega ugašanja reaktorjev in zanašanja na vremensko odvisne vire v sodobnem času.

Kdo ima prav in kje v tej globalni zgodbi stoji Slovenija? Da bi razvozlali to kompleksno šahovnico, smo v novi epizodi podkasta Vroča tema gostili vrhunskega strokovnjaka, ki jedrsko fiziko in svetovne energetske tokove pozna do potankosti. Naš gost je bil profesor dr. Luka Snoj, znanstvenik z »insajderskim« vpogledom v dogajanje pri evropskih velesilah in mednarodnih institucijah. Pogovor je vodil Tomaž Cuder.

Konec maja že 60 let reaktorja TRIGA: Slovenija v svetovnem vrhu jedrskega znanja

Morda se Slovenci prepogosto premalo zavedamo svojih vrhunskih dosežkov. Raziskovalni reaktor TRIGA v Podgorici, letos 31. maja praznuje častitljivih 60 let delovanja. Začetki segajo v leto 1966, ko je takratna Jugoslavija z ameriško pomočjo in tehnologijo začela graditi svoj jedrski program. »S tem reaktorjem je Slovenija postala ena od redkih, približno 30 držav na svetu, ki obvladujejo jedrsko tehnologijo in imajo lastno znanje,« še poudarja dr. Snoj.

Slovenski reaktor TRIGA ni le nacionalno, temveč evropsko in svetovno vozlišče jedrskih raziskav. K nam prihajajo in se kalijo vrhunski raziskovalci z vsega sveta.

TRIGA v Podgorici blizu Ljubljane ni samo zgodovinski spomenik, temveč izjemno vitalen izobraževalni center. Je eden redkih tako dobro opremljenih in dostopnih šolskih reaktorjev na svetu. Na usposabljanja in raziskave prihajajo strokovnjaki in študenti iz Francije, ZDA, Velike Britanije, Japonske, Italije in celo iz naftno bogate Savdske Arabije, ki pospešeno razvija svoj civilni jedrski program. Kot pravi dr. Snoj, reaktor TRIGA služi kot »poligon« za operaterje, preden ti sedejo za simulator ali v pravo komandno sobo. Trening za pridobitev licence operaterja v Nuklearni elektrarni Krško (NEK) je namreč dolgotrajen in izjemno selektiven; traja kar dve leti in vključuje stroge psihološke, teoretične in praktične preizkuse, kjer se zahteva več kot 90-odstotna uspešnost.

Razbijanje in združevanje atomov: Fisija proti fuziji

V javnosti se pogosto mešata pojma fisija in fuzija. Dr. Snoj zadevo slikovito pojasni. Pri jedrski energiji imamo opravka z najmočnejšo znano silo v vesolju – močno jedrsko silo, ki veže protone in nevtrone v jedru atoma.

Fisija je proces cepitve težkih jeder (kot je uran), ki ga danes uporabljamo v vseh komercialnih jedrskih elektrarnah, vključno z NEK. Na drugi strani pa je fuzija proces zlivanja lahkih jeder (vodikovih izotopov devterija in tritija), ki poganja zvezde in naše Sonce. Zato fuzijske reaktorje pogosto imenujemo »umetno sonce«, saj poskušajo znanstveniki razmere, ki vladajo v jedru Sonca, poustvariti na Zemlji.

Pri jedrski energiji imamo opravka z najmočnejšo silo, ki jo človeštvo pozna, posledično je energijska gostota izjemna. Termoelektrarna Šoštanj na dan porabi od 10.000 do 15.000 ton premoga, medtem ko jedrska elektrarna Krško na dan cepi zgolj dve kili urana.

Uran ima ekstremno gostoto energije in omogoča ekološki transport

Številke, ki spremljajo fisijo, so osupljive. Dve kili urana, kolikor ga NEK porabi na dan za polno moč, po volumnu predstavljata približno tri decilitre snovi. Gorivo za jedrsko elektrarno v Krškem zamenjajo le vsakih 18 mesecev, pripelje pa ga en sam tovornjak, ki vsebuje nekaj več kot 50 gorivnih elementov. V primerjavi s fosilnimi gorivi, kjer so potrebni dnevni transporti ogromnih kompozicij premoga ali stalni dotok plina po plinovodih, je transport urana izjemno ekološki in neškodljiv za infrastrukturo. Kot poudarja gost, bi lahko na enem samem parkirišču varno shranili dovolj goriva za pet let nemotenega obratovanja elektrarne, kar zagotavlja izjemno strateško varnost in energetsko neodvisnost države.

Za samozadostnost bi potrebovali ekvivalent do štirih trenutnih nukleark

Nuklearna elektrarna Krško danes proizvede okoli 40 % vse električne energije, proizvedene v Sloveniji. Ker smo polovični lastniki s Hrvaško, približno 20 % slovenskih potreb po elektriki pokrijemo z enim samim, zelo zanesljivim objektom. Največji porabniki te energije so in so bile velike industrije, kot so Talum, slovenska industrija jekla (SIJ) ter močna farmacevtska in kemijska industrija.

Glede na to, da se življenjska doba NEK izteče leta 2043 in da bo Slovenija zaradi razogljičenja primorana zapreti Termoelektrarno Šoštanj, se soočamo z ogromnim energetskim primanjkljajem. Če k temu prištejemo še nujno elektrifikacijo prometa in prehod na ogrevanje s toplotnimi črpalkami, dr. Snoj ocenjuje, da bi za samozadostnost potrebovali celo ekvivalent do štirih trenutnih nukleark. Gradnja drugega bloka (NEK 2) ali več manjših reaktorjev je torej smiselna in ključna za slovensko neodvisnost.

Jedrska energija je 'ubijalec' tržnih špekulacij z elektriko, saj ponuja predvidljivo in stabilno proizvodnjo 24 ur na dan. Trgovcem in špekulantom veliko bolj ustrezajo nestanovitni viri, ki povzročajo divjo rast in padec cen.

Mali modularni reaktorji (SMR) in požrešnost umetne inteligence

Razmah umetne inteligence in gradnja masovnih podatkovnih centrov zahtevata enormne količine stabilne energije. Vremensko odvisni obnovljivi viri te stabilnosti ne morejo zagotoviti brez dragih in potratnih hranilnikov. Rešitev se ponuja v malih modularnih reaktorjih (SMR). Koncept SMR predvideva serijsko proizvodnjo reaktorjev v tovarnah, kar bi v teoriji znižalo stroške gradnje in omogočilo njihovo postavitev na lokacijah z manj razvitim električnim omrežjem ali neposredno ob velikih industrijskih oziroma podatkovnih centrih.

V ZDA trenutno obstaja več kot sto zagonskih podjetij (tudi tisto Billa Gatesa), ki razvijajo SMR tehnologijo, čeprav na Zahodu še nimamo delujočega civilnega prototipa. Nasprotno imata Rusija in Kitajska to tehnologijo že v obratovanju (npr. ruska ladja Akademik Lomonosov). SMR-ji bi bili idealni tudi za Slovenijo, na primer za daljinsko ogrevanje posameznih občin ali pokrajin, podobno kot to že razvijajo na Finskem.

Mali modularni reaktorji so naravna kombinacija za velika podatkovna središča, ki poganjajo umetno inteligenco, saj ta zahtevajo ogromne in konstantne količine električne moči.

Lekcija iz Švice: Pametna vanadijeva baterija FlexBase

Ko govorimo o zelenem prehodu in obnovljivih virih, trčimo ob problem shranjevanja. V podkastu je bil izpostavljen zanimiv projekt v švicarskem Laufenburgu, ob meji z Nemčijo. Švicarji tam gradijo orjaško pretočno vanadijevo baterijo (projekt FlexBase).

Baterija ima izjemno moč (primerljivo z NEK, okoli 700 MW), a njena kapaciteta energije zadošča le za ekvivalent treh ur proizvodnje Krškega. Kje je torej poslovna logika? Dr. Snoj pojasnjuje genialen švicarski model: »Nemčija ima ob sončnih dnevih tolikšne presežke iz obnovljivih virov, da so cene elektrike negativne. Švicarjem Nemci dejansko plačajo, da prevzamejo to energijo v svojo baterijo. Ponoči, ko sonca ni in cene zrastejo, pa Švicarji isto energijo prodajo nazaj po visoki ceni«. To dokazuje, da je elektrika postala volatilno tržno blago, kar odpira vrata špekulantom, za stabilnost celotnega sistema pa še vedno potrebujemo zanesljive pasovne vire, kot je jedrska energija.

Jedrska energija pri ljudeh vzbuja ogromno čustev, a če pogledamo gola dejstva, gre za enega najvarnejših virov pridobivanja energije v zgodovini človeštva.

Francoska jedrska renesansa, rožnati vodik in varnost

Francija ostaja zgled uspešne jedrske integracije. Po naftni krizi leta 1973 (znan kot Messmerjev načrt) so Francozi v dveh desetletjih zgradili floto okoli 60 elektrarn, kar jim danes omogoča enega najnižjih ogljičnih odtisov na svetu in status velikega izvoznika stabilne elektrike, ki pogosto rešuje tudi nemško in švicarsko omrežje. Na jugu Francije, v centru Cadarache, trenutno gradijo tudi projekt ITER, kjer svetovne velesile skupaj razvijajo fuzijsko tehnologijo.

Vzporedno z renesanso v Evropi (nove elektrarne načrtujejo na Nizozemskem, Švedskem, Češkem in Poljskem) se odpira tudi vprašanje prihodnosti goriv za transport. Proizvodnja sintetičnih goriv ali tako imenovanega »rožnatega vodika« (vodik, proizveden z elektrolizo ob pomoči stabilne in čiste jedrske energije) je izjemno obetavna alternativa. Z njo bi lahko nadomestili umazan »sivi« vodik, ki ga danes pridobivamo večinoma iz fosilnega metana.

A kljub vsem tehnološkim prebojem ostaja vprašanje varnosti. Dr. Snoj poudarja, da je strah pred sevanjem pogosto psihološki, saj gre evolucijsko za novo odkrito silo. Statistika pa je takšna: nafta povzroči približno 18,4 smrti na teravatno uro (TWh), medtem ko jedrska energija povzroči zgolj 0,07 smrti na TWh, kar jo uvršča med absolutno najvarnejše vire energije, varnejše celo od hidroelektrarn in plinskih sistemov.

Umetno sonce oziroma fuzija je naša prihodnost. To bo energija naših vnukov, ki nam bo omogočila čisto okolje in trajnostno življenje.

Umetno sonce

V studiu je za trenutek zavladala posebna tišina, ko je profesor dr. Luka Snoj, eden tistih redkih strokovnjakov, ki »vidi« v osrčje atomov, spregovoril še o svoji življenjski misiji. Ne gre zgolj za številke, megavate in geopolitične premike, gre za vizijo čiste in praktično neomejene energije, ki bi lahko za vselej spremenila potek človeške civilizacije.

Govorimo o fuziji – procesu zlivanja jeder, ki mu znanstveniki pravijo tudi »umetno sonce«. Profesor Snoj, ki te procese raziskuje neposredno na terenu, je razkril interne podrobnosti iz največjega energetskega projekta človeštva. Pot ga redno vodi na jug Francije, v kraj Cadarache (severno od Aix-en-Provence), kjer v okviru projekta ITER najbolj razvite države sveta – od ZDA in EU do Rusije in Kitajske – združujejo moči, da bi poustvarile sonce na Zemlji.

Snoj je s posebnim žarom opisal svojo izkušnjo s fuzijskimi reaktorji, kjer se ukvarjajo z najmočnejšo silo v vesolju. Čeprav gre za tehnologijo, ki je še v fazi dokazovanja koncepta, je bil njegov odgovor na vprašanje o prihodnosti globoko oseben.

»To je energija naših vnukov,« je dejal profesor, ob tem pa dodal upanje, ki ga žene pri njegovem vsakodnevnem delu, da bo še pred koncem svoje kariere oziroma življenja doživel vsaj delujočo prototipno elektrarno, ki bo svetu pokazala pot v novo dobo. Njegova iskrena pripoved o tem, kako slovenski znanstveniki v Podgorici blizu Ljubljane in v Franciji gradijo temelje za svetlejši jutri, je bila brez dvoma eden najbolj navdihujočih trenutkov tega pogovora.