Več sto ljudi v Kopru za zaščito nerojenih otrok, nasprotniki so jih zmerjali

Več kot 350 ljudi se je danes v Kopru udeležilo že tretjega pohoda za življenje v Kopru. Na njem so ob pričevanjih izpostavili zlasti medicinsko nesporno dejstvo, da je spočetje začetek življenja. Shod je zaznamovalo prešerno ozračje, ki ga ni skvarila niti skupina nasprotnikov pohoda. »Lep dogodek. Odmeven. Vedno poskrbijo za reklamo,« je po shodu za Domovino pripomnila koordinatorica Pohodov za življenje Urša Cankar Soares.

Ko se otroke začenja dojemati kot smeti

V okviru programa pohoda, ki je tokrat potekal pod geslom »Srce bije že 22. dan po spočetju«, so spregovorili trije pričevalci z osebnimi zgodbami. Kapucin Jaroslav Knežević je tako opisal, kako je ginekolog njegovi materi, ko je bila tretjič noseča, napisal napotnico za splav.

»Otroke je družba začela dojemati kot smeti. Če jih je preveč, se jih odvrže,« je opozoril. Njegova mama se je temu uprla in danes ima 10 vnukov.

Biološko nesporno dejstvo

Specialistka družinske medicine Urša Zaletel pa je spomnila na 17. člen slovenske ustave, ki določa, da je človeško življenje nedotakljivo »Življenje je Dar, največja vrednota. Tega se je zavedal že Hipokrat, katerega prisego izrečejo vsi zdravniki ob prejemu diplome,« je poudarila. Tako tudi sami prisežejo, da bodo človeško življenje spoštovali od spočetja. Kot je poudarila, je medicinsko in biološko nesporno dejstvo, da se življenje začne s spočetjem. Ob tem nastane edinstven človeški DNK, ki še ni obstajal in se ne bo nikoli več ponovil, je poudarila.

Tudi koordinatorica slovenskih Pohodov za življenje Urša Cankar Soares je zanikala teorije, da otrok v materinem telesu pred 22. tednom starosti nima statusa človeka. »Starost ne more biti ločnica, ki določa, kdo je človek in kdo ni,« je dejala. Takšna meja je nelogična in krivična. »Človek je človek od svojega spočetja do naravne smrti, zato si ves ta čas zasluži zaščito,« je dodala.

Splavljeni otroci se ne morejo veseliti življenja

Osrednje sporočilo Pohoda za življenje je, da nobena ženska ne bi smela biti sama v stiski ob nenačrtovani nosečnosti. Organizatorji poudarjajo, da rešitev ni v prekinitvi življenja, temveč v večji družbeni podpori, boljši socialni pomoči, dostopnejšem svetovanju in večjem razumevanju okolice. Posebej izpostavljajo pomen pomoči materam v težkih življenjskih okoliščinah, mladim družinam in družinam z več otroki.

»Na Pohodih za življenje se srečujemo ljudje, ki smo vedri, sproščeni, odprti, pa če je življenje še tako težko, boleče,« pa je izpostavil eden od organizatorjev koprskega Pohoda Slavko Samotorčan, ki je bil pred dnevi gost v našem podkastu. Veselje do življenja lahko v samostojni slovenski državi tudi izražamo, medtem ko nerojeni, splavljeni otroci tega ne morejo.

Skupina nasprotnikov zmerjala udeležence

Tudi letos pa Pohod za življenje ni minil brez polemik. Pred pohodom so nekateri aktivisti in samooklicani nevladniki zbirali podpise za prepoved pohoda. Istočasno so organizirali protest zoper pohod, ki se ga je udeležilo okoli 80 ljudi. Na pohodnike so kričali in jih zmerjali, jim je pa policija preprečila, da bi nasilno ovirali festival, ki je poleg pohoda potekal v koprski taverni.

Med udeleženci pohoda, ki je potekal po starih koprskih ulicah in po Semedelski cesti ob obali, so bili večinoma mladi in mlade družine. Si pa organizatorji prizadevajo, da bi jih bilo še več. Če gredo tja sami, so še toliko bolj  izpostavljeni kot če gredo v skupini prijateljev, je po dogodki za Domovino poudarila koordinatorica Urša Cankar Soares. Je pa ravno zanje sporočilo življenja v času, ko je toliko zunanjih vplivov, ki jih skušajo prepričati o nasprotnem, toliko bolj pomembno.

Najnevarnejši del

Ravnanje nasprotnikov Pohodov za življenje, promocijo splava po bruseljskih dvoranah in navdušenje nad 'uspehi' nevladnikov, kakršna je Nika Kovač, se pobudnici pohodov zdi nenavadno. »Čudno je takšno praznovanje, saj vsi vemo, da je splav tragedija,« je poudarila.

Vedno je v ozadju neka težka zgodba, neka travma. Zato vsak takšen poskus normaliziranja te teme po njenih besedah prispeva k otopelosti med ljudmi. Ljudje, ki gredo čez to travmo, morajo s tem živeti, nekateri pa jo skušajo nato obrniti v aktivizem, je pojasnila. A normaliziranje tega početja je po oceni Urše Cankar Soares še najnevarnejši del.

Sicer pa je Cankar Soareseva zadovoljna, da so lahko javnosti posredovali sporočilo življenja, da je treba človeško življenje braniti za vsako ceno.