[Video] Dr. Jože Podgoršek: Kar je v Evropi desetletja prepovedano, je v Južni Ameriki dovoljeno (Vroča tema, 14. 5. 2026)

Sprehodite se med policami povprečnega slovenskega supermarketa in hitro boste ugotovili, da je slovenska hrana postala prava redkost, uvoženi izdelki z vseh koncev sveta pa prevladujejo. Vsakodnevno sedemo za mizo in uživamo obroke, a le redko pomislimo na to, kakšno pot je prehodila hrana in s kakšnimi mlini na veter se bori tisti, ki jo je pridelal. Slovenski kmet je danes ujet med brutalne pritiske trgovcev, nerazumljivo evropsko zakonodajo, geopolitične krize in birokracijo, ki pogosto meji na absurd.

Da bi razumeli, zakaj Evropa izgublja na stotine kmetij dnevno in zakaj postaja samooskrba s hrano v Sloveniji vse večji varnostni izziv, smo v novi epizodi podkasta Vroča tema gostili človeka, ki slovensko kmetijstvo pozna do zadnje brazde. Naš gost je bil dr. Jože Podgoršek, aktualni predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), ki je v preteklosti kmetijski sektor vodil tudi v najtežjih časih epidemije covida-19 in se kot prvi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano osebno soočil z neizprosnimi praksami trgovskih verig. Pogovor je vodil Tomaž Cuder.

Kot je v pogovoru slikovito opisal dr. Podgoršek, smo se nedavno soočili s povsem nevzdržno situacijo glede dobave tako imenovane kmečke nafte. V Sloveniji se za kmečko nafto uporablja kurilno olje (dizel z dodano barvo), do katerega pa kmetje ob višku spomladanske sezone – ko so na vrsti ključna opravila, kot sta setev koruze in dognojevanje ozimnih žit – nenadoma niso več mogli dostopati. Ker številni kmetje nimajo domačih cistern in so odvisni od dostave distributerjev ali lokalnih črpalk, je sistem ob povečanem povpraševanju preprosto kolapsiral.

»Kmetje so se vozili s kantami v avtomobilu od črpalke do črpalke in porabili več ur, da so natočili nekaj litrov za nadaljevanje nujnih opravil. Kmetijskih opravil, vezanih na sezono, ni mogoče prestaviti na avgust samo zato, ker takrat morda ne bo pomanjkanja goriva,« je poudaril Podgoršek. Situacijo so delno omilili šele po nujnih sestankih z največjim distributerjem (Petrolom), ki je nato na določenih podeželskih črpalkah prednostno zagotovil kurilno olje. Kljub temu pa ostaja grenak priokus in neodgovorjeno vprašanje kmetijskemu ministrstvu: kako je mogoče, da se je kurilno olje, ki je zgolj dizel z barvilom, v absolutnih zneskih in odstotkih podražilo bistveno bolj kot navaden dizel ali bencin?

»Inštitut Jožef Stefan je z analizo izotopov vode ugotovil, da je bilo skoraj 80 odstotkov mesa, ki je bilo na policah deklarirano kot slovensko, v resnici tujega porekla.«

Prehranska suverenost in slovenska realnost: Kaj sploh pridelamo sami?

Ko gre za samooskrbo, smo Slovenci tradicionalno močni v živinoreji, ki temelji na travi. Stopnja samooskrbe pri mleku presega 130 odstotkov, prav tako smo stabilni (okoli 90-odstotni) pri govejem mesu in perutnini. Težava pa nastopi, ko gre za prašičje meso (le okoli 38 %), zelenjavo (katastrofalnih 33 %) in sadje (kjer ob pogostih pozebah pademo na 20 do 40 %).

Več kot 75 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč v Sloveniji se nahaja na območjih z omejenimi dejavniki za kmetijsko pridelavo (kratica OMD), od tega je več kot 55 odstotkov zemljišč na gorskih in hribovskih predelih. »Tam pšenica ne bo rasla. Če želimo imeti obdelano in lepo Slovenijo, na katero smo tako ponosni in nam jo tujci zavidajo, tega brez rastlinojede, pašne živinoreje ne bomo imeli,« pojasnjuje Podgoršek in opozarja na nevarno gonjo proti živinoreji. 

Na ravnicah, kjer prevladuje poljedelstvo, pa kmetijstvo nujno potrebuje stabilizacijo pridelave. Zaradi podnebnih sprememb smo izjemno ranljivi; dobra letina žit (kot v letih 2019 in 2020) se ob suši (kot leta 2022) hitro prepolovi. Zato so nujna intenzivna vlaganja v namakalne sisteme, protitočne mreže, zaščito pred pozebo in nova skladišča. Kmetje namreč ob dobri žetvi pšenice nimajo kam shraniti, zato jo morajo prodajati v tujino, Slovenija pa krušna žita kasneje uvaža.

»V Avstriji je kmet za zdravnikom drugi najbolj spoštovan poklic. Pri nas se pa otroke v petem razredu uči, da je živinoreja največji onesnaževalec.«

Neenakopraven boj na policah in evropska birokracija, ki duši kmeta

Gledalca morda preseneti podatek, da delež slovenske hrane na domačih trgovskih policah nezadržno pada. Raziskave varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano opozarjajo, da trgovci prednostno pozicionirajo izdelke z lastnimi trgovinskimi blagovnimi znamkami, slovenske izdelke pa izrivajo. Tuji diskonterji pogosto delujejo izključno na lastnih znamkah in izvajajo neznosen pritisk na odkupne cene slovenske živilskopredelovalne industrije.

Še večji problem pa predstavlja birokracija, ki uničuje voljo do kmetovanja, še posebej pri mladih. 

Sporazum Mercosur: Trojanski konj za evropsko kmetijstvo in zdravje potrošnikov

Nedavni prizori gorečih traktorjev in jeznih kmetov na Irskem, Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji niso bili naključni. Evropski kmetje opozarjajo na eksistencialno grožnjo, ki jo predstavlja sporazum Mercosur (prostotrgovinski sporazum med EU in državami Južne Amerike, kot so Brazilija, Argentina itd.). Evropska unija namreč želi s tem sporazumom reševati izvoz svoje industrije (npr. avtomobilske), na žrtvenik pa je položila evropskega kmeta.

Problem ni zgolj konkurenca, temveč dvojna merila. Evropski kmetje morajo spoštovati najstrožje okoljske standarde, nitratne direktive in pravila o dobrobiti živali, kar močno zvišuje stroške pridelave. »V državah Južne Amerike pa so dovoljeni hormoni, antibiotiki kot rastni regulatorji in sredstva za varstvo rastlin (pesticidi), ki so v Evropi zaradi rakotvornosti ali vpliva na okolje prepovedana že desetletja. V Braziliji vsako leto za kmetijske namene posekajo gozd v velikosti ene ali pol Slovenije,« opozarja dr. Podgoršek.

Kljub temu, da so kvote za brezcarinski uvoz navidezno majhne (npr. dober odstotek pri govedini), evropski agrarni ekonomisti ocenjujejo, da bo ta uvoz zbil odkupne cene v Evropi za 10 do 20 odstotkov. Še bolj zastrašujoča je zloraba porekla hrane. Dr. Podgoršek je izpostavil alarmantne podatke raziskovalnega projekta Inštituta Jožef Stefan (IJS), ki je s pomočjo napredne analize izotopov vode preverjal svinjsko meso na slovenskih policah.

»Če želimo imeti obdelano in lepo Slovenijo, na katero smo tako ponosni in nam jo tujci zavidajo, tega brez rastlinojede, pašne živinoreje ne bomo imeli.«

Zakaj šole ne kupujejo od lokalnega kmeta?

Če želimo prehransko suverenost, moramo začeti pri javnih porabnikih – šolah, vrtcih, bolnišnicah in domovih za starejše. Absurdno je, da morajo ti zavodi preko sistema javnega naročanja, ki diktira izbor najcenejšega (praviloma tujega) ponudnika, nabavljati hrano z dolgih transportnih poti. Trenutna zakonodaja omogoča, da zavodi do 20 odstotkov nabav (oziroma nekaj več pri t. i. sklopih) opravijo izven javnih razpisov, a se v praksi organizatorji prehrane zaradi prevelike birokratizacije temu raje izognejo.

KGZS od države zahteva pobudo na nivoju EU za popolno deregulacijo sistema javnega naročanja pri hrani. Kot se spominja Podgoršek, je nekoč kuharica iz primorskega vrtca s solzami v očeh dejala: »Mi ne potrebujemo predelane industrijske hrane. Samo vrnite nam osnovna živila, iz katerih znamo pripraviti vrhunske obroke!«

Priložnosti, ki jih dušijo predpisi

Ko beseda nanese na inovacije in nizozemske modele pridelave (kjer so z visokotehnološkimi rastlinjaki postali svetovni izvozniki zelenjave kljub majhnosti države), ima Slovenija neizkoriščen potencial. Omenimo zgolj Prekmurje in Čatež, kjer obstaja ogromen potencial geotermalne energije za ogrevanje rastlinjakov (na hidroponiki), s katerimi bi lahko samooskrbo s solato in paradižniki drastično dvignili.

A tudi tu je država postavila neverjetne birokratske ovire. 

Kmetijska mehanizacija je nuja za trajnostno kmetovanje

Sogovornika sta se dotaknila tudi pogostih očitkov in mitov na družbenih omrežjih, v katerih se javnost obregne ob kmete z modernimi, dragimi traktorji in jih primerja z luksuznimi avtomobili (»Ferrariji«). Dr. Podgoršek ta mit ostro zavrača: »Traktor je kmetovo orodje. Nihče ne očita podjetjema Revoz ali Krka, da investirata milijone v najsodobnejše robote, s katerimi sta konkurenčna. Kmet pa na drugi strani moderni traktor odplačuje desetletja, pogosto gre za kredit, ki ga bo odplačevala še naslednja generacija.«

Moderni traktorji so predvsem vprašanje varnosti (nesreče s starimi stroji so na slovenskih kmetijah še vedno prepogoste in žal prepogosto terjajo življenja mladih prevzemnikov) ter varovanja okolja. Sodobna mehanizacija namreč uporablja GPS sisteme in tehnologijo preciznega kmetijstva, ki bistveno zmanjša porabo zaščitnih sredstev in gnojil. Če želimo zeleni prehod, brez vrhunske mehanizacije ne bo šlo.

»V državah Južne Amerike so dovoljeni hormoni, antibiotiki kot rastni regulatorji in pesticidi, ki so v Evropi zaradi rakotvornosti prepovedana že desetletja.«

Nujnost odločnega boja v Bruslju

Celotna zgodba evropskega kmetijstva, ki se zrcali tudi pri nas, je zgodba o izgubi kompasa. Po drugi svetovni vojni, ko je bila Evropa lačna in razbita, je bila prehranska varnost absolutna prioriteta – takrat je Skupna kmetijska politika (SKP) zavzemala tudi do 70 odstotkov celotnega evropskega proračuna. Danes ta delež znaša le še dobro tretjino, za novo programsko obdobje po letu 2027 pa se predvideva, da bo padel na vsega 15 odstotkov.

Vstopamo v obdobje, ko bo kmetijstvo v EU pod hudimi finančnimi in zakonodajnimi rezi. »Kmetijska politika je kot tanker – ko pluje po morju, ima jasno smer in jo zelo počasi spreminja. Mi ne moremo čez noč z zakoni prepovedovati določenih načinov reje in kmete siliti v propad, kot se je to poskušalo z zakonom o zaščiti živali, kjer je bila stroka povsem preslišana,« je oster Podgoršek.

Ne zamudite te izjemne in poglobljene analize o stanju slovenskega kmetijstva in celotnega pogovora z dr. Jožetom Podgorškom, ki je na voljo na kanalih YouTube in Spotify.

»Kmetijska politika je kot tanker – ko pluje po morju, ima jasno smer in jo zelo počasi spreminja. Mi ne moremo čez noč z zakoni kmete siliti v propad.«