Mojca Strmšek Mamić in Slavko Samotorčan: Ne morejo nam preprečiti praznika življenja

Otroci so na pohodu najbolj pomembni, ker so naša prihodnost, oni bodo slovenstvo, slovenski narod, našo kulturo in našo tradicijo peljali naprej. – Tako v tujini kot tudi pri nas v Sloveniji pohode bolj ali manj spremljajo protipohodi in nasprotovanje, zato se nekateri udeležbe upravičeno bojijo. – Mediji se v resnici ne zanimajo za nas, nikoli noben novinar ne pokliče in ne postavi niti enega vprašanja, da bi razumel, kaj mi sploh hočemo.

Zbrali se boste torej v koprski Taverni, potem pa sledi pohod po koprski promenadi. Kako bo to izgledalo?

Mojca Strmšek Mamić: Naše goste bomo najprej pričakali v veselem razpoloženju. Pripravimo ogromno balonov in pričakujemo otroke, da jih pridejo iskat. Imeli bomo kratek program. Veselje, rokice za otroke, kjer so po navadi kakšne figurice. To so v bistvu ljudje, oblečeni v otroške figure, ki zabavajo otroke, z njimi zaplešejo in kaj zapojejo. Potem pa se ponavadi ob 12. uri začne program s himno. Nam je to zelo pomembno, ker smo ljudje, ki spoštujemo svojo domovino, svoj narod, ljubimo svoj narod in svojo kulturo.

Torej gre na nek način tudi za domoljuben dogodek.

Mojca Strmšek Mamić: Zelo domoljuben. In to želimo tudi na tak način izraziti. Najprej razvijemo veliko slovensko zastavo in zapojemo himno.

Otroci so pomemben del Pohoda za življenje. To opažamo že v Ljubljani. Zakaj?

Mojca Strmšek Mamić: Najbolj pomembni so zato, ker so oni naša prihodnost. Oni so ta naboj, oni so tisti, ki prihajajo in bodo slovenstvo, slovenski narod, našo kulturo in našo tradicijo peljali naprej. Ali pa bomo izginili in nas ne bo več.

Slavko Samotorčan: Rad bi, da na Pohodu za življenje ne bi imeli samo otrok, ampak tudi tiste na invalidskih vozičkih. Rad bi videl morda tudi kakšnega starostnika na njegovem vozičku, morda celo koga na kakšni premični postelji. Torej nismo omejeni zgolj na otroke. Pohod za življenje dejansko zajema celoten spekter in manjkata nam še ti drugi dve tretjini udeležencev. Upam, da se bo v naslednjih letih to tudi spremenilo in popravilo v to smer.

Pohoda za življenje ne doživljam kot politično agitacijo; mi opozarjamo na nekaj, kar se nam v družbi ne zdi prav.

Po Ljubljani in Mariboru zdaj še pohod v Kopru. Koliko ljudi se bo po vaših pričakovanjih letos opogumilo in prišlo na pohod?

Slavko Samotorčan: S številko se res ne obremenjujemo. Naš cilj oziroma osnovni namen je, da pohod pripravimo in da ga pripravimo sproščeno, kot praznovanje. Če vzamemo na primer državne praznike, na primer kulturni dan ali dan državnosti: to je dan, ko naj bi se neke stvari izpostavile in praznovale. Zato mi ta Pohod za življenje pojmujemo kot praznik življenja in ga kot takega tudi pripravljamo. Te pohode, tako v tujini kot tudi pri nas v Sloveniji, bolj ali manj spremljajo protipohodi, nasprotniki in nasprotovanje. Zato se nekateri upravičeno bojijo. Spomnim se svoje prve udeležbe na pohodu v Ljubljani, torej pred koprskimi pohodi. Moram reči, da sem ponekod videl nek strah pri prisotnih. Družine si niso upale priti z otroki, niso si upale pripeljati svojih dojenčkov, otrok, starostnikov in tako naprej. Takrat sem si rekel, da tukaj nekaj ni v redu. Dejansko moramo to izvajati tudi v drugih krajih.

Protipohoda ste bili deležni tudi v Kopru, mislim da lani in predlani. Tudi letos slišim, da se zbirajo neki podpisi proti pohodu. Za kaj gre?

Mojca Strmšek Mamić: Drži. Vsako leto nas spremljajo protestniki, ki protestirajo proti našemu shodu. Praktično to pomeni, da si ne želijo, da bi mi oznanjali veselje do življenja v tem smislu, kot smo ga omenjali.

Ampak oni imajo drugačen argument; očitajo vam, da vi protestirate proti splavu.

Mojca Strmšek Mamić: Seveda. Polemika se vedno vrti okoli splava. Poglejte, tukaj mi nismo doživeli možnosti nekega dialoga. Prepričana sem, da bi se, če bi dali na mizo vse argumente o splavu, lahko zelo dobro uskladili glede tega, kaj je dobro. In delali tisto, kar je dobro za žensko. Ker pa dialoga ni in ker so v bistvu samo enostranska poročanja v večini slovenskih medijev, je to pač naš edini način, da opozarjamo, da obstajamo ljudje, ki se ne strinjamo s tem, da je splav edina možna rešitev. Mi v to ne verjamemo, ker je rešitev res veliko. Občina nima težav s tem, da imamo shod. Pač pa je skupina ljudi, ki se vsako leto organizira. Letos smo slišali, da zbirajo tudi podpise proti našemu pohodu. V bistvu ga želijo prepovedati v mestu.

Letos zbirajo tudi podpise proti našemu pohodu. V mestu ga želijo prepovedati.

Potem verjetno pričakujete spet kakšno nagajanje, da vas bo kdo poskušal preglasiti.

Slavko Samotorčan: Osebno te protishode doživljam kot nekakšno politično agitacijo. Našega Pohoda za življenje ne doživljam kot politično agitacijo, ampak izrazito kot izraz tega, da opozarjamo na nekaj, kar se nam v družbi ne zdi prav. Pohodi so se začeli v Ameriki in se potem razširili po svetu. Protipohodov nekako ne razumem. Niso mi logični. Jaz ne bom šel nikomur razbijat njegovega slavja, njegovega praznovanja, njegove slovesnosti, pa naj bo to poročna, rojstnodnevna ali kakršnakoli druga. Tudi če se z neko organizacijo ne strinjam, je ne bom šel podirat. Tako da se mi to zdi zelo moralno sporno in neetično. Ti, ki organizirajo protipohod, so zame neetični.

Jaz ne bom šel nikomur razbijat njegovega slavja, njegovega praznovanja, njegove slovesnosti, pa naj bo to poročna, rojstnodnevna ali kakršnakoli druga.

Kako pa komentirata medijsko prezentacijo, ki ste je deležni – tudi na javni radioteleviziji, kjer vas preprosto označujejo za nasprotnike splava?

Slavko Samotorčan: Zdaj ste dregnili v veliko in široko temo, in sicer v problematiko neobjektivnega poročanja slovenskih medijev. Tukaj se upam izpostaviti, ker sem bil vsaj pri nekaterih shodih aktivno deležen dogajanja in sem potem tudi bral odzive. Če imaš organiziran shod, kot je bil svoj čas koprski, organiziran in prijavljen, potem pa se pojavi nek neorganiziran, neprijavljen protishod in mediji to izenačijo, je to medijska neprofesionalnost. Lahko bi govoril o konkretnih medijih, ampak ni potrebe. Torej, to je medijska neprofesionalnost. Dokler ne bomo dosegli medijske uravnoteženosti, bodo ti pohodi potrebni.

Mojca Strmšek Mamić: Zanimivo je to, da se mediji v resnici ne zanimajo za nas. Nikoli noben novinar ne pokliče in ne postavi niti enega vprašanja. Ni novinarja, ki bi bil vedoželjen, da bi razumel, kaj mi sploh hočemo, kako razmišljamo, da bi nas recimo spoznal.

Določeni mediji zagotovo pokrivajo vaše pohode.

Mojca Strmšek Mamić: Seveda, določeni ja. Ampak govorimo na primer o teh večinskih, predvsem pa o našem državnem mediju, ki ga vsi financiramo. Pri njih, če pogledamo, prostor praktično dobijo protestniki, mi pa skoraj ne.

Ko govoriva o mediju, ki ga vsi plačujemo, ste predstavljeni kot nasprotniki splava. Kako to vidite, kako se počutite?

Mojca Strmšek Mamić: Počutim se predvsem označeno. Nekdo mi je dal nalepko, ne da bi se sploh želel z mano pogovoriti. Problem splava je tako širok, da je o njem res treba odpreti razpravo in se iskreno pogovarjati. Zdaj je bil na primer Pohod za življenje v Zagrebu. Nekaj dni pred tem so imeli na hrvaški nacionalni televiziji pogovor, kjer so bili štirje gostje: dva zagovornika in dva nasprotnika. Mislim, da smo tam korektno slišali mnenje enih in drugih in na tak način si ljudje lahko ustvarijo svoje mnenje. Dokler pa je ena stran popolnoma izključena, druga pa povzdignjena – če rečem po domače – drugega mnenja ne slišijo. Torej ne moremo nekako, kako bi rekla, priti do nekega konsenza.

Če pa me vprašate to, kar želite slišati, jaz nimam težav s tem. Lahko povem, da je zame splav kompleksna stvar. Sama sem bila sedemkrat noseča. Vsakič, ko sem izvedela, da sem noseča, sem bila naklonjena temu, da bi imela še enega otroka, in moj mož tudi. Ampak ko ženska izve, da nosi novo življenje, je to velika odgovornost. V trenutku se zave, da bo skupaj z možem odgovorna nadaljnjih 20 let, da bo novo življenje prišlo na neko samostojno pot. To ni majhna stvar. In zelo pomembno je, da ima ob vsem tem pozitivno okolje. To pomeni okolje, ki se veseli tega otroka. Jaz sem imela to srečo, da sem imela vse pogoje. Ampak obstajajo pa ženske, ki nimajo pogojev, da bi se veselile. V teh primerih je ogromno odprtih poti, po katerih jim lahko pomagamo. Pomagajmo jim. Splav je najslabša možna rešitev.

Obstajajo ženske, ki nimajo pogojev, da bi se veselile. V teh primerih je ogromno poti, po katerih jim lahko pomagamo. Splav je najslabša možna rešitev.

Ko sem bil zaposlen na javni RTV Slovenija, vem, da je bil argument urednikov, zakaj se o tem skoraj ni želelo poročati, da imamo mi – tako se interpretira – v ustavi zapisano pravico do splava, vi pa nasprotujete ustavno pridobljeni pravici.

Slavko Samotorčan: Če govorimo o ustavi, bi najprej izpostavil tisti člen – ne vem, kateri, 13. ali 17. člen – da je vsako človeško življenje nedotakljivo. Torej: nedotakljivo. Človeško življenje je nedotakljivo. Mi moramo zdaj to jasno povedati in v ustavi je to tudi zapisano. Ko pa mi rečemo, da je pravica to, da se to nedotakljivo življenje uniči, eliminira, odpravi, je to pravno vprašanje že samo po sebi skregano.

Eno je, da jaz kot starš svobodno odločam o rojstvu, drugo pa je, da se propagira nerojevanje, da se propagira abortiranje ali da se z abortusi propagira urejanje življenjskih situacij. Družina, vsak par se svobodno odloča. Obstajajo situacije, ki so mejne, skrajne, ko se nekdo odloča, ali bi splavil ali ne. Te situacije so lahko odvisne od psiholoških, socialnih, materialnih ali drugih razlogov. Menim, da bi morali tem staršem, tej mami, temu očetu, tem staršem dejansko stati ob strani, da bi ti razlogi odpadli. Drugo pa je, ko se nekdo samo odloči, ali mu je ta otrok všeč ali ne. To je pa res njegova intimna odločitev. Če pa gre za socialne, finančne, materialne ali druge razloge, verjamem, da moramo kot družba stopiti skupaj in jim pomagati.

V medijih so nevladniki, ki se borijo za dostopen splav, zelo v ospredju. Nika Kovač se je v Evropskem parlamentu borila za to, da bi imele ženske v Evropski uniji, ki nimajo dostopa do splava, ta dostop omogočen tudi v drugih državah. Kako gledate na to?

Mojca Strmšek Mamić: Moti me predvsem to, da ne obstaja drugo mnenje. Da ne sprejmejo nobene druge možne rešitve. Kako je lahko za žensko, ki je noseča in čuti svojo stisko, svojo nemoč, edina možna rešitev splav? Splav prinese osebno bolečino in fizično bolečino. Lahko mi danes rečete: »Ja, poglejte, vse se dela kemično, s tabletkami, ni več takih bolečin.«

Lahko povem osebno izkušnjo. Bila sem stara 17 let. Takrat sem imela fanta in sva z njegovo mamo čakali, da pride domov. Sedeli sva na stopnicah. Ta mama me je imela zelo rada. In začela je pripovedovati, jaz sem jo le poslušala. In slišim: »Imela sem še enega otroka. To bi bil moj tretji. Jaz si nisem mogla predstavljati, kako me bodo obsojali, da se ne znam zaščititi, da moram imeti tri otroke.« V tej silni stiski in nepodpori je ona naredila splav. Jokala je, ko mi je to pripovedovala, in mi povedala, s kom bi bil tisti dan v šoli. Razumete, to so take osebne travme, ki se jih ne da izbrisati; o teh stvareh nihče ne govori, o tem se ne sliši. Vendar obstajajo zavodi, ki pomagajo tem ženskam, izpostavila bom zavod Živim. Tja lahko ženske v stiski pridejo, preden se odločijo, kaj bodo naredile, in dobijo vso podporo. Imamo torej veliko možnosti, kako rešiti eno življenje. Jaz osebno in naša skupina verjamemo, da je vsako življenje vredno.

Je torej resnični namen Pohoda za življenje tudi sporočilo, da obstaja druga pot?

Mojca Strmšek Mamić: Seveda. Mi vedno na naših pohodih govorimo tudi o vseh teh zavodih, ki so na razpolago za pomoč ženskam v stiski. Pred dvema letoma je na pohod prišla mamica z dojenčkom in nam prinesla pokazat otročka. Leto pred tem se je, noseča in v stiski, sprehajala ter ni vedela, kaj naj naredi; ali naj ostane noseča ali naj prekine nosečnost. Ko je izvedela za nas in ko je videla tiste vesele ljudi – naš pohod je vedno vesel, tam so vse generacije, k nam pridejo stari starši z vnuki, mlade mamice, nosečnice, mladi so v prvih vrstah – tam je bilo lepo. In odločila se je, da ohrani tega otročka. Potem pa nam ga je prinesla pokazat. Veste, kakšno veselje je to?

Slavko Samotorčan: Rad bi dodal komentar k Inštitutu 8. marec in njihovemu trudu. Če sem iskren, bi se lahko z njimi strinjal glede dostopnosti do splava, glede strokovno opravljenega splava. In to sploh ni nič posebnega. Morda v našem prostoru je, kajti pri nas v zdravstvenem sistemu čakaš tri, štiri, pet, šest mesecev, da sploh prideš na pregled. Govorimo o dostopnosti do storitve. Torej če nekdo potrebuje splav, naj bo ta splav dostopen, naj bo strokovno opravljen, naj bo na neki način tudi plačan iz javnega zdravstva. Temu ne nasprotujemo.

Govorimo pa o neki drugi stvari. Po poklicu sem zdravnik, sem zobozdravnik in delam kot zobozdravnik. Če moram kot zdravnik narediti neko storitev, moramo vedno pred tem imeti postavljeno diagnozo. Gangrena, pulpitis – in izpuliš zob. Absces, zobni absces – in ga izpuliš. Katerokoli telesno bolezen zdravimo. V tem primeru pa gre za zdravega človeka in ne gre za bolezensko stanje. Nimamo postavljene nobene diagnoze. Mi recimo z zdravstvenim posegom rešujemo socialno stisko neke ženske ali psihološko stisko neke ženske. Tukaj so zelo nerazčiščeni pojmi in o tem bi se morali resno pogovarjati tudi na strokovni ravni. Zdravniki niso a priori proti splavu, ampak so proti lahkotnosti abortiranja. Jaz lahko z lahkoto izpulim en zob, pa še drugega, pa še tretjega, ampak to ni cilj. Cilj je to zmanjšati samo na tiste primere, kjer je diagnoza, kjer je razlog.

Eno je, da jaz kot starš svobodno odločam o rojstvu, drugo pa je, da se z abortusi propagira urejanje življenjskih situacij.

(D251: 32-34)