Manična obsedenost levice z Izraelom – levica enako sovraži Jude kot skrajna desnica

Evrovizija, Beneški bienale, pohodi za Palestino, slovenska nacionalna televizija, napadi na Sinagoge, napadi na Jude po Evropi, napadi na judovske trgovine, zapiranje cest po evropskih mestih in še bi lahko naštevali, so postali del vsakdana. V to normalizacijo nasilja so nas potisnili nasprotniki Izraela, ki to državo dejansko sovražijo in bi bili verjetno veseli, če bi palestinski genocidni slogan 'od reke do morja' dejansko uspel. Če je bil nekoč antisemitizem milje skrajne desnice, so ga danes posvojili na skrajni levici skupaj z islamisti.

Protest nerezidenčne izraelske veleposlanice

V tedniku Mladina je izšla naslovnica, ki je sprožila 'ljubezensko' dopisovanje med nerezidenčno veleposlanico Izraela za Slovenijo in Malto Ruth Cohen-Dar in urednikom Mladine Gregorjem Repovžem. Cohen-Dar je opomnila bralce Mladine, da takšne naslovnice spodbujajo antisemitizem in so del zakoreninjenih zarot proti Judom. Repovž je odgovoril, da je bil pomen zarote namensko natisnjen na naslovnici in podal nekaj mnenj o genocidnem ravnanju Izraela, dodal še malo o Janši in Orbanu ter razglasil Mladino za varuhinjo spomina na holokavst v Sloveniji. Kaj je bilo na naslovnici? Janez Janša kot lutka v rokah Netanjahuja, kar se navezuje na Black Cube in prisluhe.

Zakoreninjenost antisemitizma – verski element

Sprva je bil antisemitizem verske narave. Krščanstvo je iskalo svoje mesto v svetu in bilo direkten konkurent judaizmu, zato je krščanski 'establišment' kolektivno Jude označil za tiste, ki so krivi za smrt Jezusa in so v nekakšni duhovni zmoti, kar jih je obsodilo na večno kazen.

Do Četrtega vatikanskega koncila je antisemitizem potekal kot del individualnih in posameznih mestnih pobud, kot pa organizirano nasilje. Toda ravno ta koncil je leta 1215 spodbudil tok organiziranega nasilja zaradi več razlogov. Judje so bili krivi slabih letin, finančnih kriz, izgube vojn, bolezni in nesreč na splošno, kar je botrovalo mnogim pogromom. V 12. stoletju so začele krožiti zgodbe o krvnem maščevanju, kjer Judje pijejo kri krščanskih otrok.

Medtem ko so zakoni kristjanom prepovedovali posojanje denarja, je bil ravno finančni sektor tisti, kjer so lahko Judje svobodno delovali, ker te prepovedi niso imeli. Judje namreč niso smeli delati v vseh poklicih, prepovedano jim je bilo članstvo v cehih, nastajala pa so tudi geta, kjer so lahko živeli. Ravno ukvarjanje s financami je vzpodbudilo novo dobo antisemitizma, saj so jih ostali označevali za oderuhe, izsiljevalce, roparje, goljufe, materialno požrešne izmečke družbe, kar so izkoristili monarhični voditelji in izgnali ter 'nacionalizirali' premoženje judovski populaciji, predvsem takrat ko so jim dolgovali denar.

Zakoreninjenost antisemitizma – rasni in zarotniški element

Z razsvetljenstvom antisemitizem ne izgine, ampak preide na popolnoma drugo raven, vsaj kar se tiče zarot in obvladovanja sveta. Označevali so jih za zaostale, primitivne, vraževerne in anti-intelektualce, ne glede na ideje o bratstvu in enakosti pa so jih več ali manj označevali za družbene izobčence. Darwinova teorija in pohod nacionalizma po Evropi je Jude dokončno opredelil kot nezaželeno raso, ki se ni sposobna integrirati v evropske nacionalistične države. Zato je 19. stoletje postreglo z uradnim rasnim antisemitizmom, ki ni bilo le v germanskih deželah, ampak od Francije, Britanskega imperija in carske Rusije. Židovsko vprašanje je postalo uradna tema organizacij in političnih strank.

Mati judovskih zarot so 'Protokoli sionističnih modrecev', ki jih je leta 1903 izdala ruska obveščevalna služba Ohrana, ki je vzpodbudila pogrome nad Judi in tako za kratek čas prikrila težave ruskega imperija. V omenjeni zaroti Judje iz ozadja vodijo vse – banke, borze, izdelavo orožja, časopisne hiše, potem pa so še kreatorji vojn med državami. Vsa ta židovska kabala s hujskanjem narodov z vseh strani sproži vojne zato, ker ima v lasti banke in orožarsko industrijo ter na koncu zasluži ogromne denarje. Protokoli so izšli po mnogih državah po svetu prevedeni v več jezikov in postali na koncu obvezno berilo v nacizmu. Hitler je namreč velik del idej o nesmiselni judovsko-prostozidarsko-boljševiški zaroti črpal ravno iz Protokolov.

Ustanovitev Izraela je bilo pravično in humano dejanje

Judje v Evropi so že dalj časa iskali svoj dom zato, ker so ugotovili, da je antisemitizem tako globoko zakoreninjen v Evropi, da zanje tam ni mesta. Če odštejemo njihove religiozne ideje, da se bodo vrnili v obljubljeno deželo, kar ne more biti razlog za ustanovitev nove državne entitete pa je že dejstvo, da v Britanskem mandatu Palestina že iz antike živi velik del judovskega prebivalstva dovolj dober razlog. Jeruzalem je bil že takrat večinsko judovski, kot več drugih delov, dejansko pa je bil Izrael 1947 manjši od prvotno načrtovanega, ostal pa je celo brez Jeruzalema. Razlog je bilo nasprotovanje arabskih držav in britanski strah pred upori, ki bi načeli odnose z državami, kjer teče moderno zlato – nafta.

Nekateri so mnenja, da je Izrael nastal na mestu 'Palestine', kar ne drži – nastal je po propadu Otomanskega kalifata, kjer ni bilo province niti države Palestine, kasneje pa je Velika Britanija tam prevzela mandat dokler se ne ustanovijo nove državne entitete. Te pa niso vključevale le judovske države, ampak tudi arabske države, tako so nastale tudi Sirija, Hašemitsko kraljestvo in Libanon, Izrael pa nekoliko kasneje ravno zaradi verskega nasprotovanja islamskih skupnosti v regiji. Če imajo pravico do obstoja arabske države na območju nekdanjega Otomanskega imperija, potem ima pravico do obstoja tudi Izrael. To ni več sporno niti za arabske države, kot recimo Združeni arabski emirati, Bahrain, Maroko, Jordanijo, Sudan ali Egipt.

Grenka izkušnja Judov, ki jim med holokavstom nihče ni želel pomagati

Judje so si želeli svojo državo zato, da bi imeli prostor, kjer ne bi bili podvrženi sistematični diskriminaciji, rasizmu in še huje – pogromom. Na prostor današnjega Izraela so se evropski Judje preseljevali še za časa Otomanskega imperija in kupovali poceni zemljišča, ki so bila sušna, neobdelana in kupljena za zelo visoko ceno.

Toda kasneje je ravno pod vodstvom nacističnega privrženca jeruzalemskega muftija Huseina začelo prihajati do večjih napadov in ideje izgona Judov iz Britanskega mandata. Britanci so začeli omejevati priseljevanje Judov iz Evrope in tolerirali eskalacijo arabskih napadov nanje ravno zaradi novih ekonomskih interesov v regiji. Judje so se naučili, da se bo v Evropi ne glede na integracijo antisemitizem nadaljeval. Nemški Judje so bili med najbolj asimiliranimi v Evropi in se čutili bolj Nemci kot Judje, zato je bila ravno izkušnja s holokavstom takšna, da ne glede na asimiliranost nikoli ne bodo sprejeti.

Tudi Hitlerjevi sovražniki, Rusi, Američani, Francozi, Britanci, Nizozemci itd., niso želeli pomagati Judom. Ko sta si Hitler in Stalin razdelila Poljsko, je Sovjetska zveza zaprla meje za judovske begunce in jih prepustila nacistični mašineriji. Roosevelt in njegova Demokratska stranka sta namenoma blokirala izdajo begunskih vizumov in preprečila preselitev vsaj 190.000 Judov na Deviške otoke in Haiti, kjer sta guvernerja že izdala dovoljenja za prihod beguncev. Britanija je zaprla meje za evropske Jude, medtem ko sta Nizozemska in Francija pomagali pri deportacijah na vzhod.

Če so bili vzroki za antisemitizem v Španiji verske narave, Nemčiji rasne narave, v Sovjetski zvezi pa kapitalistične narave, je v drugih državah antisemitizem deloval kot del ukoreninjene zgodovine Evrope, čeprav si tega verjetno nikoli ne bi priznali.

Oktober

Napad na Izrael je bila upodobitev masakra, do katerega bi sicer prišlo, če Izrael ne bi zmagal v preteklih vojnah. Ravnokar je prišlo obsežno dokumentirano poročilo o napadu s slikovnim in video gradivom, zaslišanjem napadalcev in žrtev, satelitskih posnetkov, nadzornih kamer, prisluškovanj itd.

Namen napadalcev iz Gaze, torej Palestincev pod vodstvom Hamasa, je bilo počiščenje ozemlja judovske populacije. Ne vojske, ampak Judov, vključno z otroki, kar je seveda v Izraelu takoj zbudilo ne le spomine na holokavst, ampak na samo dejstvo, da če ne bodo branili edinega kosa ozemlja, kjer lahko svobodno živijo, potem ne bodo obstali. Nimajo namreč kam.

Streljanje v oči in prsa, množična posilstva, pri čemer so ženske pred tem slekli, zvezali, zabodli, kasneje pa zažgali. Obglavili so tako mrtve kot žive, posiljena pa so bila celo trupla. Seksualno nasilje in pokoli so bili pred otroki, nekateri so se nato srečali s podobno usodo, torej smrtjo, nekatere pa so ugrabili.

Orgija nasilja je bila vulgarna, nečastna in tako nemoralna, da so se zmagovalci tistega pokola vrnili nazaj v Gazo kot heroji. Tam so jih ljudje pogostili, vzklikali smrt Judom in se veselili rezultata in človeških trofej, ki so jih z veseljem še dodatno pretepali in se aktivno vklopili v peklensko orgijo mesarjenja. Človek bi takšnemu scenariju težko verjel, toda več kot 10.000 fotografij, na tisoče video posnetkov, analize prič in forenzično iskanje dokazov zadnjih treh let je pripeljalo do poročila.

Vojna v Gazi ali genocid

Zahod je zelo medlo odreagiral na Hamasov pokol, predvsem levica pa je takoj začela opozarjati Izrael, naj se vzdrži odzivov. Vse, kar bi Hamas moral storiti, je vrniti talce in izročiti zločince. Toda ne; Hamas je namreč želel vojno, kajti Hamas je od začetka vedel, da bo v očeh svetovne javnosti zmagovalec vojne. Vseeno jim je za civilne žrtve, žrtvovali so jih na desettisoče za dober piar, ki zanje odlično deluje še danes.

Če Izrael ne bi storil ničesar, bi Hamas zmagal in dal moč ostalim terorističnim organizacijam. Če bi se Izrael spustil v urbano vojno z mnogo vojaškimi žrtvami, bi Hamas razglasil zmago. Izrael je šel na uničenje Hamasa, kajti če izgubi vojno za piar, potem lahko vsaj zmaga vojaški spopad in pridobi nazaj talce.

Če bi Izrael želel izvesti genocid nad prebivalci Gaze, potem jih ne bi obveščal o vojaških operacijah in jim sporočal, v katere dele naj se umaknejo. Enostavno bi zravnal z zemljo begunska taborišča brez opozorila. Izrael je v Gazo prepeljal 1,4 milijona ton pomoči v hrani, poročila o namernem stradanju pa so bila namenoma izkrivljena. Zakaj bi Izrael sam označil humanitarne koridorje, zaustavil vojaške akcije v tistih področjih, uporabljal vodene rakete in nenazadnje pustil Palestince na Zahodnem bregu živeti?

New York Times je pred kratkim objavil zmajevo zgodbo, da v izraelskih zaporih posiljujejo Palestince s psi. Ponovno se naslanja na nekaj prič, brez dokumentacije, fotografskega materiala, forenzične preiskave, medtem ko je zanesljivost prič resno vprašljiva. Zelo težko razumemo objavo, ki se naslanja na dokaze, vendar pa novinar Nicolas Kristof dokazov ne želi razkriti. Če so dokazi tako nezanesljivi kot njegove priče, potem je to razumljivo.

Če bi Izrael želel izvesti genocid nad prebivalci Gaze, potem jih ne bi obveščal o vojaških operacijah in jim sporočal v katere dele naj se umaknejo.

Odziv levice – manično sovraštvo do Izraela

Izrael je postal sovražnik levice takoj, ko je ta ugotovila, da kibuci ne bodo ustvarili prve boljševistične države na Levantu, še bolj pa, ko je ta postal zaveznik ZDA.

Sovjetska zveza in njeni zavezniki so aktivno financirali organizacije in države sovražne Izraelu po letu 1947. Kasneje so prišle še teroristične organizacije in Iran, ki je ostal do danes največji sovražnik Izraela, zato se morda ne gre čuditi, da je levica tako tolerantna do teokratskega režima. Zgodovina sodelovanja skrajnih levičarskih organizacij s terorizmom je dolga, od Črnega septembra do Carlosa in vse do današnje podpore intifadi, Hamasu, Hezbolahu itd. Kdor meni, da je levica imuna na rasizem in antisemitizem, se hudo moti.

Levica je z organizacijami islamistov in levih ekstremistov takoj zavzela mestne ulice od prvega izstreljenega izraelskega metka v Gazi. Nasilje nad ostalimi in lastnino so zaznamovale absurdne parade sovraštva do Izraela, ki ga težko zanikajo. Kdor meni, da to ne drži, naj pogleda policijsko statistiko po Evropi in poskusi ugotoviti, katera manjšina doživlja največ napadov. Napadi na sinagoge, vrtce, šole, turiste in tiste državljane Evrope, ki niso na isti mnenjski liniji, so postali realnost, medtem ko so protestniki oviti v Hamasove bandane in zastave Hezbolaha pripravljeni na konstantno nasilje.

Ali se potemtakem lahko čudimo, da velik del judovskega prebivalstva v Evropi razmišlja o selitvi v Izrael, ker se v Evropi ne počutijo več varne? Vzemimo na primer zunanjo ministrico Fajon, ki ne zamudi priložnosti za nekakšen 'sveti' boj proti Izraelu. Najbolj pomenljivo pa je dejstvo, da so se Judje in Iranci v Evropi znašli na isti strani, saj je celotna proti-izraelska protestniška skupina velika podpornica iranske teokracije.

Hinavščina levice

Razlaga o njihovi borbi proti fašizmu pade, ko se prenehajo boriti za posiljene, mučene, ugrabljene in pobite Izraelce. Prav tako pade, ko jih ne zanimajo posiljene Iranke in pobiti neoboroženi protestniki na ulicah iranskih mest. Enako ko iranska teokracija pobeša nedolžne najstnike.

Nenazadnje, ali protestirajo pred ambasadami Sudana, Rusije, Etiopije, Irana, Kitajske? Seveda ne, kajti pobiti Sudanci, Ukrajinci, Tigrajci, Iranci ali pa zaprti Ujguri niso del političnega in ideološkega boja proti kapitalizmu in 'zahodnemu imperializmu'. Izrael pa je zanje del zahodne imperialne in neokolonialne politike, zato ga je treba uničiti enako kot zahodni sistem.

Vprašajte se, kdo je študente po zahodnih državah tako radikaliziral, da nosijo bandane morilskih organizacij in priponke voditeljev, ki so pobili milijone, kot smo videli tudi v Sloveniji. Kako noro je moralo postati vse skupaj, da je nekdo ideološko tako zamaknjen, da je voljan stopiti skupaj z islamistom, ki si prizadeva ženske ukalupiti v samo idejo 'Dekline zgodbe', zraven pa si kakor prizadeva za ženske pravice.

Kdaj bodo ti protestniki vendarle zahtevali od Irana spoštovanje žensk in si celo upali nasprotovati režimu, pod katerim bi oni sami po hitrem postopku pristali na vislicah? To je parada absurda, ki uničuje ne le zahod, ampak idejo demokratične levice, ki si prizadeva za družbeno opolnomočenje in enakost.

Palestina, zbudi se, toda na drug način

Na zahodu je prepričanje, da si Palestinci želijo živeti in da celo morajo obstati pod Hamasom in dolgoletno koruptivno upravo. Kaj pa, če bi se počasi začeli zavzemati za svobodno in liberalno Palestino, podobno bolj Združenim arabskim emiratom? Ali ne bi bili Palestinci bolj srečni, če bi namesto v Hamasove morilske tunele raje investirali v sistem, ki bi trgoval in živel v miru brez parade islamističnih norosti? Bogati, izobraženi, kjer bi Izraelci hodili na dopust v Gazo, Palestinci pa v Tel Aviv brez samomorilskih pasov in raket. Prepričan sem, da bi povprečna palestinska družina raje videla takšen scenarij.