Rojstvo terorizma za 21. stoletje (4. del): Džihadistična zora napadov se začne z letali in papežem

V sudanskem Al-Obaedu je 27. aprila 1993 potekala mednarodna Islamska verska konferenca pod sponzorstvom Irana, Pakistana in šejka Turabija. Konferenca je bila pomembna za uzakonitev odnosov med muslimani po svetu na eni strani ter neverniki in heretiki na drugi, a na konferenci niso zapisali, kako naj bi ti odnosi potekali v sekularnih in neislamskih državah. Islamska internacionala (PAIC) je zato priredila še eno mednarodno konferenco, ki je vključevala Oborožena islamska gibanja (AIM). Konferenca leta 1995 v Kartumu je sprejela koncept Sajeda Kutba, nekoč glavnega ideologa Muslimanske bratovščine, dokler ga ni Naser leta 1965 obesil. Toda njegove ideje so živele še naprej med mednarodno Muslimansko bratovščino, kjer živijo še danes in so postulat njenega delovanja.

Džahilija – dežela barbarstva

Sajed Kutb je razvil teorijo, da je moderna sekularna država, predvsem tista na Zahodu, barbarska in da se mora vsak musliman boriti proti njej. V tem konceptu ne pišemo o pravovernem muslimanu, kajti vsak musliman mora biti pravoveren, torej živeti po točnih zapovedih Korana in se ravnati po življenjskih izkušnjah preroka Mohameda (hadis). Musliman, ki ne živi tako, je heretik in ne more biti musliman, zato je del skupine nevernikov in tarča vseh muslimanov. Če so tarče heretiki in neverniki, potem so tarče tudi sekularni sistemi, ki ne upoštevajo Korana in hadisov.

Sekularni sistemi in nemuslimanski sistemi so torej avtomatične tarče v boju za širjenje islama. Kutbove teorije so zelo blizu Homeinijevim naukom, le da je slednji zagovarjal takojšnjo nasilno in permanentno revolucijo, Kutb pa prevzem oblasti, četudi na demokratični način, in šele nato notranjo revolucijo od zgoraj navzdol. Toda Turabi in Iran pod vodstvom Alija Hameneja sta obe teoriji združila – džahilijo Sajeda Kutba in permanentno islamsko revolucijo ajatole Homeinija. Prišel je čas za fatvo, ki je spremenila svet.

Poziv oboroženim islamskim gibanjem

Prvi paragraf je pozval, kot veleva Koran: »Muslimani, ki se bojujejo proti islamu, so brez dvoma hinavci, ki niso muslimani, ampak heretiki, ki so zapustili islam. To pomeni, da bodo večno obsojeni na peklenski ogenj.« Ta paragraf je pomemben, ker je muslimane, ki živijo v versko mešanih družbah, recimo na Zahodu, pozval k lojalnosti veri in ne državi. Še več, njihovo morebitno nasprotovanje islamski državi (katerikoli, na primer Iranu, islamskemu Sudanu, Afganistanu ali ISIS) jih klasificira kot heretike, ki jih lahko tudi ubijejo. V tem primeru so definirali tiste muslimane, ki bi morda služili v sekularni vojski in se borili za državo ali pa zagovarjali sekularni sistem. S tem so upravičili teroristična dejanja, v katerih pobijajo tudi muslimane, saj jih vidijo kot heretike.

Svet so razdelili na dva pola – islamski svet in barbarski svet (džahilijo). Muslimani so dolžni boriti se proti džahiliji, islamske skupnosti po svetu so pozvane k boju proti sekularnim državam. Zapovedali so: »Ni naloga islama, da sprejema kompromise s koncepti džahilije (recimo sekularne države), ki je v tem trenutku trend po vsem svetu. Prav tako ni naloga islama živeti v sožitju poleg džahilističnih skupnosti ali poleg džahilističnega sistema. To ni bila praksa, niti ko je ta prvič nastala, tako ni niti danes in tako ne bo niti v prihodnosti. Džahilija je ne glede na obdobje vedno barbarstvo, torej odklon od vere v enega Boga in življenja, kot ga je predpisal Bog.«

 Zaključki konference se nadaljujejo: »Islam se nikoli ne more mešati z džahilijo. Ali obstane islam ali džahilija, oba sistema ne moreta obstati. Polovične rešitve niso možne. Edini način za osvoboditev muslimanov od džahilije je oborožen džihad. Edino z oboroženim džihadom se lahko osvobodijo muslimani iz suženjskega razmerja z džahilijo. Najpomembnejša naloga islama je odstraniti džahilijo kot državni sistem.« Ti zaključki naj bi veljali za celoten svet, primarno pa so bili namenjeni ZDA in zahodnim državam, ki so jih videli kot največje sovražnike, vsaj kar se tiče državnih sistemov. Ti teksti so ideološko upravičili vse, kar je prišlo kasneje: napad na dvojčka WTC, ambasado v Keniji, bombe na letalih, obglavljanja itd.

Muslimani v versko mešanih družbah so pozvani k lojalnosti veri in ne državi. Morebitno nasprotovanje jih klasificira kot heretike, ki jih lahko tudi ubijejo.

Pakistan gradi protiameriško koalicijo z Iranom in Kitajsko

Benazir Buto je videla Pakistan kot vez med Azijo in islamskim svetom. Bila je trdna zaveznica Irana in Kitajske, s katerima je načrtovala vez, ki je ohranjena še danes. Do Zahoda je hlinila prijaznost, dejansko pa je delovala zahrbtno in poskrbela za enega največjih 'nategov' devetdesetih let 20. stoletja. Ideja nove svilne poti, ki bi povezala Kitajsko z Mediteranom ter izključila trgovinske povezave z Zahodom in zmanjšala njegovo moč, je bila prisotna že takrat. Buto je zato razvila strateški program sodelovanja s Kitajsko, Iranom in Severno Korejo. Poleg strateške povezave z omenjenimi državami je razvila drugi največji teroristični program za Iranom.

Predsednica Buto si je za enega od ciljev zadala gradnjo protiameriškega bloka. Obiskala je Severno Korejo, Peking in Teheran ter podpisala strateške sporazume, ki niso bili le ekonomske narave, ampak tudi varnostne. Tajno srečanje v Teheranu je potekalo z generalom Hamidom Gulom, šefom pakistanske obveščevalne agencije ISI, in generalom Mirzo Aslamom Begom, poveljnikom štaba pakistanskih oboroženih sil. Izrisali so mednarodni načrt za teroristične operacije tako na Zahodu kot v sekularnih islamskih državah.

Ne smemo namreč pozabiti, da si je Kitajska po padcu Sovjetske zveze praktično takoj začela prizadevati za prevzem protizahodnega bloka, ki bi segal vse do Sredozemskega morja. To ji je lahko uspelo le s povezavo z Iranom, ki je sredozemsko pot vzdrževal preko Asada starejšega v Siriji in Hezbolaha v Libanonu. Toda Kitajski ta iranska povezava ne bi nič pomagala, če bi Pakistan postal dejanski ameriški zaveznik. Zato so Kitajci z navdušenjem sprejeli pobudo Benazir Buto za os Kitajska–Pakistan–Iran, ki v osnovi poteka še danes.

Iran in Pakistan usposabljata samomorilske napadalce

V celotnem letu 1994 sta ISI in iranska obveščevalna agencija VEVAK ustvarili mrežo za usposabljanje teroristov v Iranu, Sudanu in Pakistanu. Kandidate so izbirali kot v vojski, z zdravniškimi pregledi in psihofizičnimi testi. Bodoči teroristi in džihadisti so se učili rokovanja z orožjem, taktičnega in urbanega boja, izdelave bomb in drugih eksplozivnih sredstev ter imeli vaje za mučeniške (samomorilske) napade. Rezultati so bili odlični, kajti usposabljanje je potekalo v manjših skupinah do štirinajst kandidatov, učitelji in trenerji so bili člani agencij ISI in VEVAK. Tipično usposabljanje je potekalo največ eno leto, najdaljše obdobje usposabljanja pa je bilo dve leti, ker so nekatere skupine inženirske enote.

Prve skupine 'diplomirancev' so se hitro znašle v svetovnih žariščih, da preizkusijo svoje znanje in sposobnosti. Poslane so bile v Bosno, Kašmir, na Kosovo, Filipine, v Čečenijo in vzhodno Afriko. Rezultati so bili zelo dobri in glas o ne le odlično usposobljenih džihadističnih borcih, ampak tudi o pogumnih mučenikih se je razširil po mnogih državah. To niso bili več prostovoljci brez izkušenj, ampak prva moderna džihadistična vojska, ki jo je islamska internacionala lahko namestila po celem svetu. Dejansko je šlo za usposobljene islamske ekspedicijske sile.

Vzpon Talibanov – projekt Benazir Buto

Čeprav so talibani eno izmed zelo okrutnih gibanj, ki so na Zahodu pojem islamistične deviacije s svojimi srednjeveškimi kaznimi in verovanji, pa so dejansko izšli iz nasprotovanja korupciji in kraji lokalnih islamskih voditeljev. Pakistanska ISI je leta vzdrževala in zalagala lokalne voditelje mudžahedinov in samooklicane islamske voditelje z orožjem, hrano, obveščevalnimi podatki itd. Pakistan ni mogel več nadzirati različnih skupin in klanov, ki so ne le napadali svoje prebivalstvo, ampak tudi pakistanske enote. Država je bila tako razpuščena, da niti Pakistan ni več dobro vedel, kdo je zaveznik koga, saj so se zavezništva spreminjala celo iz ure v uro. Čas je bil za nov islamistični projekt.

Gibanje je na oblast zavihtel nekdanji mudžahedin Mulavi Mohamed Omar iz Kandaharja, ki je skozi študij religije prepoznal stranpota ne le nevernikov, ampak tudi svojih muslimanskih bratov. Spremljala ga je zgodba, da ga je prerok Mohamed jeseni 1994 obiskal v sanjah in mu zapovedal, naj svoj klan očisti tiranskega poveljnika, ki ga je nastavila ISI. Ta poveljnik je bil kriv za ropanje in posilstva, zato je Omarju njegov osebni pridigar dovolil zbrati vojsko za njegovo uničenje. Omar je zbral petdeset mudžahedinov, vojnih kolegov iz afganistanske vojne, da bi lahko ubili tiranskega poveljnika. Namesto revolta je Omar doživel izjemno podporo ljudstva, ki je imelo dovolj dnevnih ropanj in umorov.

Dejansko pa je bil Omar rezultat načrtovanja teheranskih in pakistanskih obveščevalnih agencij. Obveščevalne agencije so celo poskrbele, da se je mit poštenja in asketske religioznosti širil ne le po domači državi, ampak tudi drugod po muslimanskem svetu. Nekdanji minister za notranje zadeve pod Benazir Buto je bil Nasirulah Babar, ki je javno priznal, da so bili talibani delo pakistanske ISI, ta pa jih je leta 1994 usposabljala. Pomagali so jim pri prvem vojaškem uspehu, tj. napadu na Kandahar. Talibani so bili projekt Benazir Buto in konsolidacije Afganistana, ki so morali pospraviti nered raznih klanskih poveljnikov in narediti konec kaosu. To jim je uspelo s pomočjo ISI, ki jih je založila z orožjem, strelivom, usposabljanjem in logistiko.

Leta 1995 so talibani s pomočjo ISI kot vihar uničevali klan za klanom in pridobili podporo prebivalstva. Treba se je zavedati, da so talibani dejansko sveto verjeli v nauke Korana in dosledno kaznovali tatove, posiljevalce in morilce. S talibani se je namreč končalo obdobje masovnih kraj, ti pa so celo vračali ukradene stvari ljudem. Pakistan je zato spodbudil učence pakistanskih verskih šol v služenje talibanom; na tisoče jih je vstopilo v njihove vrste. Začetek leta 1995 je zaznamovala sila 25.000 talibanov, ki je dokončno zavzela Kabul in na željo Pakistana postala zaščitnica terorističnih kampov in organizacij. Zato se je tja kasneje preselil tudi bin Laden.

Talibani so bili projekt Benazir Buto in konsolidacije Afganistana, ki so morali pospraviti nered raznih klanskih poveljnikov in narediti konec kaosu.

Pakistan ponovno prevara ZDA in Savdsko Arabijo

Savdijci so medtem bin Ladnu odvzeli savdsko državljanstvo, zato se je bil primoran za stalno umakniti v Sudan. Poleg tega je med raznimi princi potekal boj za nasledstvo, predvsem med strujama za večji oziroma manjši islamizem. Savdska Arabija se je začela zavedati, da se je njen projekt pošiljanja islamistov v Afganistan desetletje prej izkazal za bumerang. Država je bila preplavljena z raznimi gibanji, savdska kraljeva družina pa se je močno bala za svoj obstoj. Oblast je šla zato v organizirano zatiranje takšnih gibanj z vsemi sredstvi – od odvzema premoženja do smrtne kazni.

Savdijci so vedeli, da za teroristično mrežo stojita Iran in Pakistan. Vedeli so, da na Iran nimajo vpliva, zato je savdski kralj Fahd v Islamabad poslal princa Turkija, kasnejšega veleposlanika v ZDA, na pogovore z Benazir Buto. Savdijci so predlagali, da Pakistan preneha financirati terorizem, in v zameno ponudili približevanje ZDA in finančno pomoč. Buto se je namreč bala, da bi ZDA uvrstile Pakistan na listo terorističnih držav, kar je zahteval Presslerjev amandma. Posledično bi Pakistan (vključno z njihovimi podjetji) zadele sankcije s popolno blokado vojaške in finančne pomoči. Savdijci so prav tako obljubili lobiranje za srečanje ameriškega predsednika z Benazir Buto.

Pakistan je obljubil, da bo prekinil teroristično mrežo in njeno financiranje, kar je zavezalo Rijad k lobiranju in kasnejšemu obisku Butove v Washingtonu. Toda Pakistan je ponovno prevaral ZDA in Savdsko Arabijo ter le navidezno implementiral ukrepe za razgradnjo teroristične mreže. Dejansko pa je ravno pred ameriškim obiskom zgodaj aprila 1995 potekala konferenca islamistične internacionale v Kartumu, kjer so sodelovali visoki vodje Hamasa, mednarodne Muslimanske bratovščine, tunizijske MB (Enahda), palestinskega džihada, egiptovskega džihada, alžirske bratovščine (GIA in AIS), poleg predstavnikov ISI in VEVAK sta se srečanja udeležila še bin Laden in Imad Mugnija (libanonski džihad).

Pakistan je obljubil, da bo prekinil teroristično mrežo in njeno financiranje, toda ponovno je prevaral ZDA in Savdsko Arabijo.

Mednarodne teroristične 'ekspedicijske sile'

Rezultat konference je bila ustanovitev terorističnih predstavništev po svetu. Glavne pisarne v muslimanskem svetu so bile v Kartumu, Sani, Karačiju, Teheranu in Mogadišu. Na Zahodu so imeli pisarne v Londonu, New Yorku in Ženevi. Ženeva je bila med najbolj produktivnimi pisarnami, kjer so se predstavniki držav sponzork terorizma in terorističnih organizacij sestajali na rednih sejah in razpravljali o nalogah. Bin Laden in Ayman al-Zawahiri sta prvič postala sodelavca, saj je bin Laden že imel razvito finančno hobotnico podjetij za pranje in prenos denarja, Zawahiri pa je prevzel organizacijske naloge. Bin Laden se je preselil v London, Zawahiri pa v Santo Claro v Kaliforniji, kar je sprožilo nit, ki je na koncu rezultirala v napadu na newyorška dvojčka. Iran je za financiranje zagotovil še dodatnih 120 milijonov ameriških dolarjev.

London je postal eno ključnih mest za vzpon islamizma v Evropi, ki je preko premetenega sistema dobrodelnih in kulturnih organizacij skrbel za nemoteno financiranje operacij. S tem je postal eno izmed pomembnih centrov za islamistično propagando v Evropi, predvsem preko organizacije Stranka svobode, ki jo je vodil šejk Omar Bakri. Medtem je bin Laden užival v svojem domovanju v Wembleyju in vodil organizacijo Komite za svetovanje in reformacijo, dokler ga ni britanska vlada skoraj aretirala in predala oblastem v Rijadu, kar bi bil nedvomno njegov konec. Pravočasno mu je uspelo pobegniti v Kartum in kasneje v Afganistan. To je bil modus operandi po omenjenih centrih, kjer so islamisti pod krinko podjetij in organizacij odpirali razne entitete eno za drugo, tako da jih je bilo praktično nemogoče povezati s terorizmom. To poteka še danes.

V ZDA se je podoben razvoj začel v Brooklynu v New Yorku, vendar je FBI uspelo z obsežnimi operacijami te celice, ki jih je vodil Omar Abdul Rahman, razbiti. Poleg tega je Kongres sprejel zakon za preprečevanje terorizma, ki je delovanje omenjenih organizacij nekoliko otežil. Toda Teheran je vztrajal in poslal Zawahirija na misijo v Kalifornijo, kjer se je srečal z dvema egiptovskima operativcema, Alijem Mohamedom in Alijem Abu-al-Saud Mustafo. Ne glede na to, da sta bila leta 1998 aretirana v ZDA zaradi pomoči pri terorističnem napadu na ameriško ambasado v Nairobiju, je celotna Zawahirijeva shema služila kot načrt za načrtovanje napadov v prihodnosti. Teroristi so se v tej shemi infiltrirali v družbo s pomočjo obveščevalnih agencij Irana in Pakistana, iranskim denarjem in bin Ladnovo finančno shemo.

Bin Laden se je preselil v London, Zawahiri pa v Santo Claro v Kaliforniji, kar je sprožilo nit, ki je na koncu rezultirala v napadu na newyorška dvojčka.

Načrtovan umor Clintona in Janeza Pavla II.

V devetdesetih letih 20. stoletja so bili Filipini v skorajšnji državljanski vojni in boju z raznimi islamističnimi skupinami. Islamistična internacionala je tako dobila idejo, da so Filipini lepa priložnost za preizkus njihove nove džihadistične organizacije. Bin Laden je imel tam že odprta podjetja kot mednarodni trgovec in investitor, zato se je lahko prosto gibal po državi. Kasneje sta se mu pridružila še avtor terorističnega napada na ameriški WTC leta 1993 Ramzi Ahmed Jusuf in bin Ladnov zet Mohamed Halifa.

Eden izmed prvih poskusov je bila bomba na letalu Philippine Airlines, ki je letelo v Tokio 11. decembra 1994. Jusuf je sam podstavil bombo, vendar ni strmoglavila letala, ker je bila premajhna. Ta neuspeh je kasneje spodbudil samomorilske napade na letalih. Poskusili so strmoglaviti še dva Boeinga 747 družbe United Airlines, vendar neuspešno, saj so imeli težave z organizacijo. Kmalu se je ponudila še bolj zanimiva priložnost – atentat na papeža Janeza Pavla II., ko je januarja 1995 obiskal Manilo. Zelo verjetno bi ta atentat uspel, če ne bi v stanovanju, kjer so sestavljali eksplozivna sredstva, prišlo do manjše eksplozije. Obveščevalne agencije in policija so z aretacijami uspešno preprečile najhujše. Zaradi aretacij ni prišlo do organizacije atentata na Clintona.

Zlata doba terorističnega mučeništva

Pustimo ob strani dejstvo, da se je Pakistan ponovno zlagal ZDA, ko je Clintonova administracija zahtevala pojasnila, ali je terorist Jusuf pobegnil v Islamabad. Pakistanci niso priznali, čeprav so ga skrivali, kar pojasni, zakaj ZDA niso želele obvestiti Pakistana o operaciji proti bin Ladnu 15 let kasneje. Bolj pomembno je dejstvo, da so bile operacije islamistične internacionale uspešne. Papeža niso ubili izključno zaradi napake pri sestavljanju bombe, letal pa niso strmoglavili zaradi napačnih izračunov pri velikosti eksploziva in manka nadzora na letalu. To so kasneje spremenili z bolj izpopolnjenim usposabljanjem in samomorilskimi džihadisti.

Omeniti je treba, da je Jusuf na Filipinih načrtoval teroristične napade v ZDA. Ena izmed tarč je bila stavba Cie v Washingtonu, ki bi jo zadeli s civilnim letalom, polnim razstreliva. Načrtovano letalo sicer ni bilo potniško, ampak lahki motorec, a kljub temu lahko vidimo razvoj dogodkov, ki so kasneje pripeljali do napadov na newyorški WTC s potniškimi letali. Če bi Pakistan predal Jusufa, bi ameriške obveščevalne agencije prej prišle do podatkov o svetovni teroristični mreži, ki je bila takrat še popolnoma neznana. Prav tako niso vedeli, da za tem stojita Iran in Pakistan, medtem ko je bilo duhovno središče umeščeno v Kartum. Prav tako bi prej spoznali Osamo bin Ladna, ki v mednarodnih krogih še ni veljal za idola mednarodne teroristične mreže.

Vsekakor pa je bralcem lahko jasno, zakaj je nekdanji ameriški predsednik Bush po napadih na dvojčka razglasil os zla, ki je vključevala tudi Iran. Takrat je med evropsko in ameriško intelektualno srednjo završalo, vendar je danes popolnoma jasno, da je bil Iran takrat in danes največji sponzor terorizma. Terorizma, ki je dokončno pokazal zobe in absolutno okrutnost. Terorizem, ki se ni oziral na civilne ali vojaške cilje. Terorizem, ki je zahteval na desettisoče žrtev, dolgotrajno trpljenje in sprožil mnoge vojne. Po Filipinih se islamski terorizem dejansko začne, prišla je namreč zora modernega džihadizma.

Po Filipinih se islamski terorizem dejansko začne, prišla je namreč zora modernega džihadizma.

(D251: 28-31)