Ivan Cankar: Tiho zdaj v grobu spi tvoja in moja mladost

Pri slovenskih pisateljih in pesnikih me vedno preseneča, da so nekateri močno uporabljeni ali celo zlorabljeni v trenutne politične namene. Zame pa je vedno pomembno predvsem to, kako so zaznamovali svoj čas, kaj so podarili slovenskemu narodu, kako odmevajo njihove umetnine v sedanjem trenutku. 

V nedeljo bo minilo 150 let, odkar se je rodil naš največji pisatelj Ivan Cankar. Na svet je namreč privekal 10. maja 1876. O njem je bilo napisanih že toliko znanstvenih razprav in poljudnih romanov, da se kaj posebnega verjetno ne da več dodati. Vedno pa se v prvo vrsto postavlja njegov boj za delavske pravice. Pa čeprav sam ni bil ravno prehud delavec. Bolj je bil podoben današnjim levičarjem, ki veliko govorijo in pišejo, delovnih zgledov pa za njimi ne ostaja veliko. 

Pri Cankarju vedno še posebej veliko pozornosti spodbudijo njegove drame, ki jih naša gledališča uprizarjajo z veliko strastjo in slastjo. Mnogi režiserji hočejo ob tem pokazati, kako dojemajo Cankarja, pa zato njegovi junaki zdaj hodijo po odrih v samih »gatah« ali pa se – kot to odmeva v zadnji postavitvi Cankarjeve komedije Za narodov blagor – gredo revolucijo s petardami, vmes pa se prepletajo neskončni Cankarjevi monologi. Ko sem si nazadnje to ogledal v Drami, prestavljeni v litostrojsko okolje, sem si rekel: Ubogi igralci! 

Preberite tudi nadaljevanje ...