Jankoviću s projektom sežigalnice očitali korupcijo, sam razmišlja o referendumu

V koaliciji civilnih iniciativ in strokovnih organizacij so poudarili, da je pri odločitvi o izgradnji sežigalnice v Ljubljani nujna strokovna, celovita in transparentna presoja. Dokazati je treba, da je rešitev optimalna z vidika varovanja okolja in zdravja prebivalstva – sploh, ker je sežigalnica v že tako onesnaženem zraku še potencialen oz. dodaten vir onesnaženja. Nekateri so opozorili, da Ljubljana ni demokratično mesto, župan se s svojo večino odloči in gre naprej. S tistimi, ki se ne strinjajo, se ni pripravljen pogovarjati. Spremembo lahko naredijo le novembrske lokalne volitve, po 20 letih županovanja je namreč težko porušiti korupcijska omrežja. 

V koalicijo se je povezalo več civilnih iniciativ, ki se ne strinjajo z idejo, da je za reševanje problema odpadkov najboljša rešitev gradnja sežigalnice. »Razprava o sežigalnici ni vprašanje za tehnologijo ali proti njej, temveč vprašanje lokacije, dolgoročnega modela ravnanja z odpadki, vpliva na zdravje in transparentnosti odločanja. Takšna odločitev zahteva širok družbeni dialog in strokovno utemeljene odgovore,« je opozoril predstavnik združenih civilnih iniciativ Arne Vehovar.

Mestna občina Ljubljana (MOL) je pred dobrim mesecem prijavila na razpis okoljskega ministrstva za izbiro koncesionarjev za izvajanje javne službe sežiganja odpadkov, hkrati pa še nimamo zadovoljivih odgovorov na vprašanje o vplivu na kakovost zraka. Ob tem ostaja pereče vprašanje kakšne bi bile posledice sežiga komunalnih odpadkov in komunalnega blata na zdravje prebivalstva – zlasti ranljivih skupin. Vprašljivo je tudi, kakšna bi bila srednjeročna in dolgoročna ekonomika takšnega infrastrukturnega projekta, ob upoštevanju stroškov emisijskih kuponov. 

Župan ne upošteva opozoril zdravniških združenj

Arhitekt je v okviru desetih predstavljenih argumentov proti sežigalnici spomnil, da ima Ljubljana že danes obremenjen in onesnažen zrak – je med najbolj onesnaženimi mesti v Evropi.

Zdravniška združenja že dlje časa opozarjajo, da je onesnažen zrak povzročitelj mnogih kroničnih bolezni in prezgodnjih smrti, poleg tega pomembno vpliva na kakovost življenja. Škodljive so že dopustne vrednosti prašnih delcev. Sežigalnica ni edina rešitev, argumentirano je treba dokazati, da so bile vse druge možnosti resno pretehtane in da je izbrana rešitev optimalna z vidika varovanja okolja in zdravja prebivalstva.

Velike sežigalnice ustvarjajo odvisnost od odpadkov – potrebujejo namreč stalno količino gorljive frakcije. Če se količina odpadkov zmanjša, prihaja do povečane težnje k uvozu odpadkov iz tujine in k manjšemu obsegu recikliranja – da sežigalnica deluje rentabilno. To je v nasprotju s sprejeto usmeritvijo Ljubljane, ki naj bi šla v zmanjšanje količine produkcije odpadkov.

Koncesije bodo podeljene za obdobje 30 let, kar pomeni da se država za več generacij odloča za določen način ravnanja z odpadki. Osrednja sežigalnica bo namenjena sežigu odpadkov iz skoraj polovice države – 86 tisoč ton letno, maksimalna dopustna količina pa bo znašala 130 tisoč ton letno.

Ekonomika projekta ni dovolj transparentna. Investicija je trenutno ocenjena na 300 milijonov evrov, vendar javnost nima vpogleda v celotne stroške projekta. Vprašljivo je izhodišče, da bo centrala sežigalnica zmanjšala neto količino škodljivih izpustov in da se bodo za končne uporabnike znižali stroški toplotne energije. Izračun stroška sežigalnice tudi ne upošteva zelo verjetne uvedbe emisijskih kuponov za sežig odpadkov, ne upošteva finančno zahtevne gradnje razvejanega toplovodnega omrežja in pričakuje, da bodo končni uporabniki pripravljeni prevzeti nezanemarljiv strošek financiranja priključkov.

Projekt zahteva celovito presojo vplivov na okolje, ki pa mora vključevati tudi presojo vplivov na javno zdravje – emisije pomembno vplivajo na kakovost zraka v urbanem okolju. Zato je nujen nadzor izsledkov presoj. Potrebni postopki pa ponujajo priložnost, da država končno spremeni sistem, ki financiranje priprave celostne presoje vplivov na okolje nalaga investitorjem in tako izdelovalce presoj izpostavlja konfliktu interesov. To poraja dvome v verodostojnost in nepristranskost njihovih poročil.

Tovrstni z več vidikov zahtevni projekti zahtevajo široko javno razpravo. Sežigalnica posega v razvojno strategijo mesta, odločitev mora temeljiti na transparentnosti vseh postopkov, na odprti javni razpravi in doslednem vključevanju neodvisnih strokovnjakov ter sodelovanju prebivalcev pri končnih odločitvah. Odločitev mora temeljiti na dolgoročnem javnem interesu. 

Celotna struktura znotraj državnih institucij je ugrabljena

Jasminka Dedič se je kot mestna svetnica zelo aktivno borila že proti kanalu C0, za njo je prišel Denis Striković. Spomnila je, da je kanal C0 direktno povezan z izgradnjo sežigalnice, v kateri bi sežigali tudi komunalno blato iz čistilne naprave Zalog. To blato naj bi prispelo preko spornega kanala. Glede zadnjih incidentov je komentirala, da so že v letih 2023 in 2024 fizično obračunavali z lokalnim prebivalstvom – decembra 2022 je posredovala policija, huje poškodovan je bil eden od lastnikov. »Kar sem ugotovila v času svoje borbe proti kanalu C0, je to, da so mestne oblasti de facto ugrabile državo – kar se tiče vseh teh presoj vplivov na okolje in tako naprej,« je poudarila in dodala, da so z različnimi malverzacijami in ponarejanjem pravnih podlag uspeli priti do gradbenih dovoljenj.

Mestna občina Ljubljana je skupaj še z dvema drugima občinama (Vodice in Medvode) izsilila od pristojnih nacionalnih institucij, da so izdali vodna, okoljevarstvena soglasja itd. Prišlo je tako daleč, da je državna sekretarka Tina Seršen podpisala zelo sporen sklep, da investitor – MOL ne rabi presoje vplivov na okolje. »Vidimo, da je celotna struktura znotraj državnih institucij ugrabljena. Kot vidimo, se zdaj tudi za sežigalnico odvija podoben scenarij,« je zatrdila.

Pri kanalu so sicer uspeli prikriti to ozadje, dokler so se pridobivala dovoljenja, javnost o tem še ni nič vedela. »Pri sežigalnici pa že vse vemo, to počnejo transparentno,« je dejala ter izpostavila, da bo rezultat odvisen tudi od uspešnosti nastale koalicije, občank in občanov ter pomoči medijev.

Da odločanje o gradnji sežigalnice v Ljubljani ni vključujoče in transparentno, je poudaril še mestni svetnik Vesne. »Ljubljana ni demokratično mesto, senca korupcije je resnična. Trenutna oblast je razvrednotila mestni svet in onemogočila iskanje najboljših rešitev, da bi Ljubljana resnično postala mesto brez odpadkov,« je Striković opozoril in podaril pomembno vlogo novembrskih lokalnih volitev.

Župan razmišlja o  posvetovalnem referendumu – naj ljudje povedo, kaj bodo naredili s smetmi

Zoran Janković je v torek nato napovedal, da bo maja v Kinu Šiška potekala javna tribuna, kjer bodo lahko vsi soočili svoja mnenja glede izgradnje sežigalnice. »Bolj transparentno kot bo to, ne vem, kaj bi lahko bilo,« je pripomnil.

Prav tako je dejal, da razmišljajo o posvetovalnem občinskem referendumu – konec koncev je treba kritikom sežigalnice postaviti vprašanje, kaj bodo naredili s svojimi smetmi. Izpostavil je, da je vlada tudi na njegov predlog sprejela odločitev, da je dovoljeno sežigati samo smeti iz Slovenije. »Kaj je koruptivno, še preden se je projekt začel? Kdo naj bi pripravljal korupcijo in kje naj bi bila korupcija, med MOL in državo,« se je Janković odzval na obtožbe, da gre za koruptivno tvegan projekt. Ponovno je zatrdil, da bo s sežigalnico zrak v Ljubljani bolj čist, čeprav se to sliši čudno.