Prisluhi: Veliko vprašanj brez odgovorov

Nedavne volitve so med drugim pokazale, da so objavljeni prisluhi, ki so zaznamovali predvolilno kampanjo, v znatni meri vplivali na izid volitev, da precejšen del volivcev ni zanimala njihova vsebina, ampak kdo je naročnik oziroma avtor prisluhov. V resnici je osnovna poanta objavljenih prisluhov v sprevrženi logiki, da se obtožuje tiste, ki razkrijejo nezakonita dejanja, ne pa tiste, ki ta dejanja izvajajo. Resnica tudi je, da je s prisluhi slovenska politika dosegla dno in hkrati potrdila, da dejansko živimo v mafijski državi. Ne gre za to, da so šele objavljeni prisluhi razkrili obstoj korupcije v Sloveniji, temveč za to, da so razkrili preko koga in kako se korupcija izvaja.

Uvodoma je treba najprej spomniti, da se prisluškovanja političnim strankam v zgodovini samostojne Slovenije niso zgodila prvič (naj spomnim denimo na prisluh z objavo Vizjakove izjave o glupih davkih ali pa na prisluh z objavo Jelinčičeve izjave o glupih volivcih), a nikoli ta prisluškovanja niso povzročila tolikšnega viharja kot tokratni prisluhi. Kot običajno in kar je najbolj zanimivo, so se tudi tokratni prisluhi pojavili prav v času volilne kampanje. Če odmislim, kdo naj bi bil tokratni naročnik in avtor prisluhov, ostaja dejstvo, da je te prisluhe trenutna oblast izrabila za pretkano obračunavanje s svojimi političnimi nasprotniki, kot tudi dejstvo, da so ti prisluhi povezani z vrsto vprašanj. A pojdimo po vrsti.

S prisluhi je slovenska politika dosegla dno in hkrati potrdila, da dejansko živimo v mafijski državi.

V javnosti so se najprej pojavili zvočni prisluhi, povezani z Vesno Vuković. Če pustim ob strani vulgarno izrazoslovje, ki ga je v teh prisluhih omenjena uporabila, je to je bil začetek prisluhov, v katerih se je krog akterjev v njih vse bolj širil. Pred njihovo objavo so iz vrst Gibanja Svoboda prišla opozorila, da bodo objavljeni manipulirani posnetki, domnevno ustvarjeni z umetno inteligenco.

Tukaj se postavljata predvsem dve vprašanji, in sicer, kako so predstavniki Gibanja Svobode že vnaprej vedeli, kaj bo objavljeno, kot tudi ključno vprašanje, ki si ga malokdo postavlja – kdo je te prisluhe naročil oziroma izvedel? Glede na slabo kakovost prisluhov je povsem jasno, da to niso bili tuji agenti, ki pri prisluhih uporabljajo veliko bolj sofisticirana sredstva in metode, ampak nekdo drug. Morda celo nekdo iz vladnih vrst.

Osnovna poanta objavljenih prisluhov je v sprevrženi logiki, da se obtožuje tiste, ki razkrijejo nezakonita dejanja, ne pa tiste, ki ta dejanja izvajajo.

Zvočnim prisluhom so sledili video prisluhi – najprej video prisluh z Dominiko Švarc Pipan, nekdanjo pravosodno ministrico, in nato še z odvetnico Nina Zidar Klemenčič. Ti prisluhi niso krog vpletenih oseb in vplivnih posameznikov, povezanih s korupcijo, še razširili, ampak so dali slutiti, da gre za usklajeno in postopno razkrivanje informacij o koruptivnih praksah na vseh ravneh v državi.

To so potrdili tudi naslednji video prisluhi – vsak od njih je razbohoteno koruptivnost v državi le še bolj potrjeval. Nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Vlada je v času objav novih video prisluhov preklicala napovedano odločitev, da se bo pridružila tožbi Južnoafriške republike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču v Haagu. Te odločitve vlade ni možno razložiti drugače, kot s pritiskom avtorjev prisluhov na vlado, da odstopi od omenjene tožbe, sicer bo prišlo do objav novih video prisluhov.

Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, zakaj je vlada popustila tem pritiskom, kot tudi vprašanje (ne)sposobnosti vlade, da zaščiti suverenost slovenske države. Če kaj, je to bila veleizdaja Slovenije, ne pa nek domnevni sestanek »nekoga z nekom«. Ko je izraelsko zunanje ministrstvo pozdravilo odločitev Slovenije glede tožbe, je postalo tudi jasno, da je dogajanje s prisluhi preseglo notranjepolitične okvire, da se je v dogajanje »vmešal« tudi Izrael, s čemer je afera s prisluhi dobila tudi mednarodno razsežnost.

Vzporedno z odstopom vlade od tožbe proti Izraelu se je zgodila tudi tiskovna konferenca, ki jo je skupaj z drugimi predstavniki aktivistične civilne družbe sklicala Nika Kovač in na njej posredovala informacijo, da naj bi za prisluhi stali agenti podjetja Black Cube, znanega po delovanju na področju zasebnega obveščevalnega dela.

To ni nenavadno le zato, ker občutljive varnostne zadeve oziroma informacije niti slučajno niso in ne smejo biti v domeni civilne družbe, ampak tudi zato, ker so predstavniki omenjene civilne družbe prišli do informacije nezakonito, ker je – kot se je kasneje izkazalo – podana informacija prišla iz vrst Slovenske varnostno-obveščevalne službe (Sove). To dejstvo dodaja celotni zgodbi prisluhov še dodatno težo, saj odpira dvome o neodvisnosti in strokovnem delovanju Sove.

V povezavi s podano informacijo pa je vprašljivo in predvsem nelogično še nekaj. Z vidika opravljanja vohunskih dejavnosti je namreč nelogično, da bi domnevni avtorji prisluhov ali predstavniki zasebnega izraelskega podjetja vsem na očeh prileteli z VIP letalom na brniško letališče in se odpravili na Trstenjakovo 8 z namenom, da bi se srečali s predsednikom SDS in se z njim dogovarjali za prisluhe s konspirativno vsebino.

Afera s prisluhi je dobila zaokroženo podobo, ko so še aktualni predsednik vlade in neodvisni, v resnici pa vladi podrejeni državni organi (kar tudi Sova očitno je), preusmerili odgovornost zanje na SDS oziroma na predsednika te stranke, kar sproža vrsto vprašanj. Eno izmed njih je denimo vprašanje, zakaj Sova, ki naj bi imela dokaze o vohunjenju tujih državljanov in o njihovi vpletenosti v slovenske volitve, tega ni takoj preprečila oziroma ujela in zaslišala domnevne vohune?

Od kdaj je obiskovanje tujih državljanov nezakonito?

Ker Sova tega ni naredila, lahko resnično dvomimo o verodostojnosti njenih trditev, v skrajni posledici pa lahko govorimo tudi o njenem ogrožanju nacionalne varnosti. Ob tem pa se postavljajo tudi druga vprašanja, in sicer vprašanje, od kdaj je obiskovanje tujih državljanov pri nekomu nezakonito? Ali pa vprašanje, kako to, da ima Sova podatke oziroma dokaze o obisku tujih agentov na sedežu SDS, in nadalje, ali to pomeni, da je največja opozicijska stranka pod stalnim Sovinim nadzorom in tej stranki prisluškuje? Če je zlasti slednje res, je to znak za alarm, saj gre za napad na demokracijo ali za grožnjo demokraciji, nad čemer bi se morali vsi zamisliti.

Skratka, vprašanj v zvezi s prisluhi je veliko. To velja še toliko bolj, ker je težko ločiti med dejstvi in naknadnimi razlagami. Afera s prisluhi je še bolj nejasna ob dejstvu, da avtorstvo prisluhov ni še nikomur dokazano in ob predpostavki, da bodo po vsej verjetnosti prišli v javnost še drugi prisluhi, ki bodo koruptivne prakse v državi še dodatno razkrili.

Kdo je (bil) dejanski naročnik oziroma avtor prisluhov, se bo slej ko prej zvedelo. Morda pa bo veliko presenečenje odkritje, da za njimi stoji nekdo, ki se v javnosti sploh ne omenja in bi imel (ima) interes za nekaj takega. Vsekakor pa drži, da je bila s prisluhi narejena politična škoda, ki je nenazadnje botrovala tudi številnim nepravilnostim na volitvah.

A kot je to običajno v Sloveniji, za volilne nepravilnosti, razen SDS-a in Logarjevih Demokratov, ki so se pritožili, nikomur ni mar, ali pa se spreneveda. To je povsem nesprejemljivo, saj je z vidika legitimnosti volitev izjemno pomembno, da se sum o volilnih nepravilnostih bodisi odpravi ali pa potrdi in kaznuje še pred uradno razglasitvijo izda volitev. 

Ne gre za to, da so prisluhi razkrili korupcijo, temveč za to, da so pokazali, kako in preko koga se ta izvaja.

Za zaključek naj podam še svoje mnenje o povolilnih dogajanjih. V času, ko to pišem, še ni jasno, kdo bo sestavljal vladajočo koalicijo in novo vlado, a glede na umazano volilno kampanjo, izključevalnost političnih nasprotnikov in izrazito politično polarizacijo, se vse bolj zdi, da bo prišlo do ponovnih ali predčasnih volitev. Osebno menim, da do predčasnih volitev ne bo prišlo le v primeru, če se bodo parlamentarne stranke zaradi nujnosti reševanja naftne krize, težav v zdravstvu, gospodarstvu in težav na drugih področjih, kot tudi zaradi nevarnih ter negotovih razmer v mednarodnem okolju, dogovorile za izvolitev tehnične vlade. V danih okoliščinah ali pat poziciji se namreč tehnična vlada zdi edina možnost, ki je realno izvedljiva in bi omogočila umiritev povolilnih napetosti med političnima poloma in tudi v družbi.

Vprašanj v zvezi s prisluhi je veliko, odgovorov pa bistveno manj.