Povečanje stroškov dela v Sloveniji med največjimi v EU

Slovenija se je v zadnjem letu uvrstila med države z najvišjo rastjo stroškov dela v Evropski uniji. Po podatkih Eurostata so se ti zvišali s 27,1 na 29,7 evra na opravljeno delovno uro, kar pomeni 9,3-odstotno rast. Gre za tretje največje povečanje v EU, takoj za Bolgarijo in Hrvaško. Čeprav takšna rast pomeni višje prihodke za zaposlene, hkrati odpira vprašanja o dolgoročni vzdržnosti in vplivu na gospodarstvo.

Vlada z agresivnimi dvigi plač pospešuje draženje države

Stroški dela v Sloveniji sicer ostajajo pod povprečjem Evropske unije, vendar se mu hitro približujejo. Povprečje EU se je lani zvišalo na 34,9 evra na uro, v evroobmočju pa na 38,2 evra. Slovenija z 29,7 evra še vedno zaostaja, a rast bistveno presega evropsko povprečje, ki je znašalo 4,1 odstotka.

Razlike med državami so velike. Najnižje stroške dela imajo države, kot so Bolgarija, Romunija in Madžarska, medtem ko najvišje beležijo Luksemburg, Danska in Nizozemska. Slovenija je v sredini, vendar z eno najhitrejših rasti, kar pomeni hitro draženje dela brez jasnega gospodarskega zaledja.

Stroški dela niso samo (neto) plače

Pomembno je razumeti, da stroški dela ne pomenijo zgolj plač zaposlenih. Vključujejo tudi regres, dodatke, davke in socialne prispevke. V Evropski uniji približno četrtino celotnega stroška dela predstavljajo prav davki in prispevki.

To pomeni, da rast stroškov dela ni le posledica višjih plač, temveč tudi sistemskih obremenitev dela. V takšnem okolju se stroški za delodajalce povečujejo hitreje kot raste dejanska dodana vrednost.

Slovenija najhitreje veča stroške

Med državami evro območja so se stroški dela lani zvišali skoraj povsod, izjema je bila le Malta. Slovenija pa izstopa kot ena najhitreje rastočih držav.

Medtem ko so Francija, Italija in Španija beležile razmeroma nizko rast, se je Slovenija uvrstila v sam vrh. To pomeni, da razlike med državami ne izginjajo, temveč se v določenih primerih celo poglabljajo – predvsem zaradi različnih politik plač in javne porabe.

Povezava z javnim sektorjem in državno porabo

Eden ključnih razlogov za hitro rast stroškov dela v Sloveniji je rast plač v javnem sektorju. Tam so se plače v zadnjem letu zvišale bistveno hitreje kot v zasebnem sektorju, dodatni dvigi pa so že predvideni tudi v prihodnjih letih.

Takšna politika ima neposredne posledice za javne finance. Slovenija je leto 2025 zaključila s skoraj 1,75 milijarde evrov proračunskega primanjkljaja, pri čemer izdatki rastejo hitreje kot prihodki. Pomemben del tega povečanja predstavljajo prav plače in socialni transferji.

Davorin Kračun: Javnofinančna slika se slabša

Predsednik Fiskalnega sveta Davorin Kračun opozarja, da takšna dinamika ni vzdržna. Po njegovih besedah se javnofinančna pozicija države očitno poslabšuje, saj izdatki rastejo hitreje kot prihodki.

To pomeni, da država povečuje porabo v času gospodarske rasti, namesto da bi ustvarjala rezerve za prihodnje krize. Takšna politika lahko hitro postane problematična ob prvem resnejšem gospodarskem šoku.

Mojmir Mrak: Pro ciklična politika povečuje ranljivost

Na širši problem opozarja tudi Mojmir Mrak, ki v trenutni politiki vidi tipičen primer pro cikličnega ravnanja.

Država namreč povečuje izdatke v času rasti, kar kratkoročno spodbuja gospodarsko aktivnost, dolgoročno pa pomeni večjo ranljivost. V primeru ohlajanja gospodarstva bi Slovenija v krizo vstopila brez ustreznih rezerv.

Bogomir Kovač: Brez produktivnosti ni konkurenčnosti

Ekonomist Bogomir Kovač opozarja, da rast stroškov dela brez ustrezne rasti produktivnosti predstavlja resno tveganje za gospodarstvo.

Če podjetja ustvarijo manj dodane vrednosti kot se povečujejo njihovi stroški, to zmanjšuje njihovo konkurenčnost. Posledice so lahko manj investicij, slabša rast in dolgoročno tudi pritisk na delovna mesta.

Ali si Slovenija to lahko privošči?

V Sloveniji visoka rast plač prinaša kratkoročne koristi, hkrati pa povečuje dolgoročna tveganja. Rast sama po sebi ni problem – problem nastane, ko ni podprta z ustrezno produktivnostjo in ko jo spremlja hitro povečevanje javne porabe.

Vprašanje je, ali si država takšno rast lahko dolgoročno privošči. Odgovor nanj bo odločil, ali bo Slovenija v prihodnjih letih ohranila stabilnost – ali pa se bo soočila s posledicami današnjih ekonomskih odločitev.