Trump se je ustavil tik pred ciljno črto v Iranu – pasti novega sporazuma

Ameriški predsednik Trump je postavil še eno rdečo črto v Iranu in je začel zveneti kot nekdanji predsednik Barack Obama med sirsko državljansko vojno. Trump je imel med bombardiranjem Irana vse v rokah, si priboril vojaško prednost, stisnil Iran za vrat in se ustavil tik pred ciljem. ZDA so ponovno v situaciji, kjer vplivanje javnega mnenja, divjanje radikalnih nevladnikov po ulicah in vmesne volitve odločujoče delujejo na ameriško politiko do krize v katero so vpleteni. Pri Trumpu gre še za en aspekt, za prepričanje, da lahko vedno sklene 'dober posel', oziroma da je mojster pogajanj. Ali je dejansko mojster pogajanj, bomo šele videli, sicer čaka svet še slabši sporazum od JCPOA.

Trumpove rdeče črte spominjajo na Obamo

Trenutna situacija zelo spominja na tisto izpred več kot desetih let, ko je nekdanji ameriški predsednik grozil z »rdečimi črtami«, vendar je vsakič dokazal, da so bile grožnje jalove. Takratni sirski diktator Asad je brez težav prestopil vsako rdečo črto in opazoval, kako ZDA ne naredijo ničesar. Obama je imel sicer podobno politiko kot MAGA – umik iz arabskega bazena, zmanjšanje prisotnosti v zvezi NATO in usmeritev v Pacifik. S to razliko, da je Trump kot buldožer skočil v spor s članicami NATA, medtem ko je Obama zagnal počasnejši proces s pogajanji in odposlanci ter javno opominjal partnerice, da bo prišel čas zmanjšanja ameriške prisotnosti na evropskih tleh in večji doprinos evropskih držav v proračun zveze NATO. Ne glede na Trumpove kritike Obame so njuni pogledi v omenjenih točkah zelo podobni, kar pomeni, da so spremembe v mednarodni politiki tako v stranki Republikancev kot Demokratov.

Trenutna situacija zelo spominja na tisto izpred več kot desetih let, ko je nekdanji ameriški predsednik grozil z »rdečimi črtami«, vendar je vsakič dokazal, da so bile grožnje jalove.

Odkar je prišlo do premirja med ZDA in Iranom se Trump poizkuša izogniti nadaljnjemu vojaškemu spopadu. Iranu bolj kot ne grozi z novimi napadi, vendar do njih ne pride. Najbolj učinkovit bi bil ponoven napad po prvem tednu premirja, ko je bil Iran v zelo slabem vojaškem in moralnem stanju. Na Iran je treba gledati kot Tretji rajh na začetku leta 1945, ko nacistično vodstvo ni stopilo niti koraka nazaj in verjelo, da si bo lahko izpogajalo premirje z nekakšnim udobnim sporazumom za nacistično vodstvo. Zavezniki so vztrajali na totalni kapitulaciji in propad Tretjega rajha se je končal v ruševinah Berlina, ne glede na to, da so bile ponudbe s premirjem večkrat na mizi.

Na Iran je treba gledati kot Tretji rajh na začetku leta 1945, ko nacistično vodstvo ni stopilo niti koraka nazaj in verjelo, da si bo lahko izpogajalo premirje z nekakšnim udobnim sporazumom za nacistično vodstvo.

Iransko vodstvo drži pokonci fanatična vera

Največja težava zahoda je zanašanje na sistem, kot ga poznamo mi, torej sekularen, medtem ko iransko vodstvo vodi fanatična verska klika. To ni nič drugače od nacistov, ki so verjeli v nadnaravno moč arijske rase in nadvlade. Ko so Hitler in nacistična klika uspešno okupirali Poljsko in nato Francijo, niso razmišljali o tem, da so imeli veliko sreče s sovjetskim paktom in strateško napako francosko angleških sil, ki niso verjele, da bi Nemčija uspešno peljala vojsko čez Ardene. Ti dve hitri zmagi sta Nemcem potrdili vero v nadraso in utemeljenost njihovega početja, zato je Hitler osvajalni zagon pospešil še na druge države.

V Iranu je podobno – homeinijevska vera v prihod Mahdija in sveti namen širjenja islamizacije skozi islamistične revolucije je realnost, v katero dejansko verjame vsa teokratska elita v Iranu. Zanje je božje nad posvetnim, zato nobeno pogajanje z »Velikim satanom« ne more imeti velja v božjih očeh. Tak sporazum je že v osnovi neveljaven, iranske svete namene pa vodi skrita roka Mahdija. Takšno usodo Iran vodi že od začetka Homeinijeve revolucije, doktrina pa je podobna tisti v Islamski državi ali pa v spisih Al-Kajde. Treba je razumeti, da Iran je islamska država ne le kot država z večinskim muslimanskim prebivalstvom, ampak kot islamska država kot sama po sebi. Zato je Iran tudi dajal zaščito terorističnim organizacijam kot so Al-Kajda in Islamski džihad.

Treba je razumeti, da Iran je islamska država ne le kot država z večinskim muslimanskim prebivalstvom, ampak kot islamska država kot sama po sebi.

Iran kot največji financer in podpornik terorizma

Za večje razumevanje predlagam v branje serijo »Rojstvo terorizma za 21. stoletje«, ki jo objavljamo v Domovini (prvi del je tu) in se loteva zelo natančnega kronološkega opisa ter razlage dogodkov in akterjev, ki so dejansko ustvarili islamistični terorizem, kot ga poznamo danes. Toda na kratko, Iran je eden izmed glavnih akterjev v ustvarjanju behemota, ki je zahteval na stotisoče življenj zaradi napadov in vojn. Iran je v osemdesetih letih 20. stoletja združil moči z islamističnim ideologom al-Turabijem in takratnim predsednikom Sudana Baširjem ter Pakistanom pod vodstvom Benazir Buto. Organizacija je dala platformo Al-Kajdi, Palestinskemu džihadu, Hezbolahu, Hamasu in mnogim drugim islamističnim terorističnim organizacijam, nazadnje Islamski državi. Te organizacije so danes zelo žive in imajo v Afriki pod nadzorom velika območja, v Levantu in Arabskem polotoku pa so prisotne že desetletja. Zato se Izrael dosti bolj zaveda nevarnosti, ki jo predstavlja Iran, saj njegova prva tarča, kar kažejo tudi izkušnje Izraelcev zadnjih nekaj desetletij.

Iran je eden izmed glavnih akterjev v ustvarjanju behemota, ki je zahteval na stotisoče življenj zaradi napadov in vojn.

Kako naj potekajo pogovori

Wall Street Journal (WSJ) v komentarju ravno omenja Trumpove besede, kjer je obtožil predhodnike v Beli hiši, da če že začnejo vojno, potem je treba narediti vse potrebno, da v njej na koncu zmagajo. Toda ravno Trump vleče rdeče črte zaradi političnih kritik, protestov nevladnikov, javnega mnenja, ki je vedno manj naklonjeno nadaljevanju vojne v nedogled in predvsem vmesnih volitev. Iran najbolj izkorišča ravno ta Trumpov moment, kjer je prvotno neugodno situacijo obrnil sebi v prid.

Dalj časa kot se Trump pogaja, bolj bo tvegal močnejši Iran, kajti ta se medtem ponovno oborožuje in politično konsolidira. Kot ugotavlja WSJ, bližje je Trump vmesnim volitvam bolj tvega v pogajanjih z Iranom in tega se iranski režim dobro zaveda.

WSJ ugotavlja, da bližje je Trump vmesnim volitvam bolj tvega v pogajanjih z Iranom in tega se iranski režim dobro zaveda.

Prvi cilj ZDA je bil dosežen

ZDA so uničile več kot 90 % iranske mornarice, okoli 70 % raketnega programa in onesposobile velik del iranskih kapacitet za proizvodnjo orožja. Iran je praktično izgubil nadzor nad lastnim zračnim prostorom, saj so ameriška in izraelska letala preletavala ozemlje Irana brez večjih posledic. Poleg tega iranska ekonomija trpi, plače v državnem sektorju skorajda ne izplačujejo, črni fondi na tujem pa so namenjeni poplačevanju iranskih milic v regiji. Iransko ljudstvo je nezadovoljno, predvsem zaradi ekonomske situacije in neizmernega nasilja lastne vlade, ki jih brez težav pobija.

ZDA so pokazale, da se iranski režim lahko relativno hitro spravi na kolena, kar priznavajo v iranskih medijih tudi teokratski voditelji in pozivajo ljudstvo k razumevanju in sodelovanju. To so ugotovili tudi iranski proksiji, ki niso na račun Irana stopili v vojno, kot na primer Hutiji. ZDA so dejansko dosegle velik del vojaškega cilja, torej uničenje velikega dela iranskih balističnih, pomorskih in letalskih kapacitet ter pokazati, da lahko posežejo v samo drobovje režima.

Iransko ljudstvo je nezadovoljno, predvsem zaradi ekonomske situacije in neizmernega nasilja lastne vlade, ki jih brez težav pobija.

ZDA kot slon v trgovini s porcelanom

Toda potem se je začelo dolgotrajno premirje, ki se vleče že drugi mesec in daje Iranu pobudo. ZDA so nadvlado spremenile mučno raztegovanja končnega udarca. ZDA so kot boksar, ki je nasprotnika do zadnje runde mlatil, namesto odločilnega knockouta pa je obstal in s kroženjem okoli nasprotnika čaka na izenačen izid. Iran za časa premirja dobiva orožje in komponente za orožje iz Kitajske in Rusije, tudi preko Pakistana, ki naj bi bil mediator med državama. Vodstvo se med tem konsolidira in preizkuša Trumpove rdeče črte z vedenjem, da bližje, ko bo ta vmesnim volitvam več, lahko pridobijo iz pogajanj. To je glavni razlog, zakaj Iran vleče pogajanja in postavlja pogoje, za katere ve, da so ZDA popolnoma nesprejemljive. Zakaj je Trump ustavil vojno, sicer še ni popolnoma jasno, saj vemo, da je Izrael svetoval proti premirju ravno zato, ker so Iran stisnili za vrat in je bilo nespametno popustiti.

Iran za časa premirja dobiva orožje in komponente za orožje iz Kitajske in Rusije, tudi preko Pakistana, ki naj bi bil mediator med državama.

Ali gre dejansko za strah pred izgubo raketnega arzenala v ZDA, ki ga ne morejo tako hitro nadomestiti, kar sicer obrambni minister Hegseth zanika? Ali gre za popolnoma politično odločitev, kjer se Trump boji izgube sedežev Republikancev, in s tem zadostne podpore v Kongresu in Senatu?

Tu je treba omeniti, da je imela vojna 60 % podporo, ta pa pada šele danes, zato je Trump imel podporo za nadaljevanje vojne. In Iran se zaveda, da bližje, kot so volitve, nižja bo podpora nadaljevanju vojne. Ali je šlo za vpliv Pakistana, ki ima zgodovino laganja ZDA, kar je Američane stalo že mnogo žrtev? Morda Savdska Arabija, ki skupaj s Pakistanom in Katarjem potihoma agitira za konec vojne.

Treba je poudariti, da sta Katar in Pakistan vedno igrala dvojno igro. Morda pa gre za neaktivnost evropskih zaveznic, ki niso le pasivno opazovale vojne, ampak celo večkrat napadale ZDA in Izrael, kar bo ostal temen madež na odnosih med zaveznicami ne glede kdo bo v Beli hiši.

Kakšna tveganja prinaša slab sporazum

Največje tveganje bi prinesla namera, da bi se Trump čimprej želel rešiti iranskega problema in podpisal sporazum, ki bi prinesel dolgoročno škodo. Takšen je bil sporazum JCPOA, ki ga je Obama podpisal z Iranom z upanjem, da bo delna odprava sankcij in normalizacija odnosov prinesla drugačen Iran. Toda ta sporazum je prinesel ravno obratno, saj imel Iran nenadoma dostop do velikanskih sredstev, ki jih ni uporabil za mir in blagostanje svojega prebivalstva, ampak za vojno in nasilje.

Iran je namreč aktivno financiral vojne v Siriji, Jemnu, Muslimansko bratovščino v Egiptu, Libanonu, nenazadnje pa je IRGC aktivno sodelovala pri vzpodbujanju in načrtovanju napada na Izrael iz Gaze 7. oktobra 2023.

S svežim denarjem iz JCPOA je Iran financiral teroristične organizacije, ki niso le delovale v regiji, ampak tudi v Evropi in ZDA. Poleg tega je zgradil velik balistični arzenal in program bojnih dronov, kar so izvažali tudi v pomoč Rusiji v vojni Porti Ukrajini, s čimer so direktno ogrozili evropske interese. Če potegnemo črto, pa je Iran razširil svoj nuklearni program in razširil kapacitete tako, da je lahko presegel mejo za civilno bogatenje urana, kar pa je največja kršitev sporazuma. Ta sporazum je Iran dejansko potegnil iz slabe ekonomske situacije in ga ponovno opolnomočil kot ne le regionalno grožnjo, ampak tudi grožnjo zahodu. Če danes Trump sprejme še slabši sporazum od JCPOA, potem bo situacija še bolj nestabilna, kajti Iran bo lahko počel vse kot prej, vključno s »cestnino« skozi Hormuško ožino. V takem primeru bo Iran videl božjo voljo in vojne se bodo ponovile.

Če danes Trump sprejme še slabši sporazum od JCPOA, potem bo situacija še bolj nestabilna, kajti Iran bo lahko počel vse kot prej, vključno s »cestnino« skozi Hormuško ožino.

Nova razmerja v regiji

Kot zanimivost pa je treba poudariti, da se je ponovno pokazalo, kako šibak »zaveznik« je recimo Katar, ki je po eni strani igral vlogo pomoči ZDA, po drugi pa je aktivno delal proti njim. Savdska Arabija se je postavila kot somediatorka s Pakistanom in lobira enkrat za takojšnje končanje vojne, drugič pa za nadaljevanje in si tako pušča pot odprto v obeh taborih. Najbolj trden zaveznik ZDA so Združeni arabski emirati, kar se je verjetno odrazilo v najbolj intenzivnem iranskem raketiranju njihovega ozemlja. ZAE so tudi tista država, ki si nekako najbolj prizadeva za približevanje z Izraelom, večkrat pa so njuni strateški interesi usklajeni. To kažejo medsebojni obiski državnikov, čeprav neuradni, ali pa celo »pod krinko«.

Nadaljevanje vojne ali sporazum

Zaenkrat ameriški signali kažejo, da se napad na Iran ne bo nadaljeval, kar bi pomenilo, da je Trump naredil točno to, kar je očital prejšnjim predsednikom – vojne ni želel dokončati. To povzroča tudi tenzije med Trumpom in Netanjahujem, ki je bolj naklonjen odločnemu odgovoru na iransko zavlačevanje in provokacije. Če se vojna ne nadaljuje, potem bo zelo pomembno, da bo sporazum Iranu ravno onemogočil tisto, zaradi česar se je vojna pravzaprav začela. Slab sporazum bo naredil Iran ponovno močnejšega in regijo čez par let, morda še prej, ponovno pahnil v vojno. Prišlo je obdobje, ko ima kar nekaj držav dovolj iranskega vplivanja na politiko in vojaške sile, kot na primer v Libanonu. Libanon je razdeljen na dva dela, kjer enemu vlada Iran, drugemu pa Libanon, le da tisti del, ki je pod vladavino Irana (Hezbolaha), drugemu ne dopušča miru. Celoten sporazum bo odvisen tudi od Pakistana, ki je mediator in po eni strani upošteva iranske želje, po drugi ameriške zahteve in nazadnje pogoje zalivskih držav.

Zaenkrat ameriški signali kažejo, da se napad na Iran ne bo nadaljeval, kar bi pomenilo, da je Trump naredil točno to, kar je očital prejšnjim predsednikom – vojne ni želel dokončati.

Sporazum mora ohraniti ustrezne sankcije in nadzor nad iranskim nuklearnim programom, kjer ima IAEA in zahod popolni dostop do nuklearnih kapacitet. Prav tako mora obstajati nadzor nad iranskim balističnim programom in prenehanje njegovega financiranja terorističnih organizacij. Toda to je izjemno težak sporazum, ki se lahko ohranja izključno s totalnim embargom tudi na neiranska podjetja, ki dobavljajo Iranu. EU in ZDA bi torej morali prepovedati uvoz tistih kitajskih in ruskih dobrin, ki so dobavljene tudi Iranu. Vprašanje je seveda nadzora, kajti če bo ta takšen kot pri ruski sivi transportni floti, ko je EU zamižala na eno oko in dopuščala ruske dobave nafte v EU, potem takšen sporazum nima smisla. Najbolj pa se tega zaveda Izrael, ki bi bil prvi na udaru nove iranske moči in zalivske države, ki morajo dobiti dovolj varovalk za prost prehod Hormuške ožine in zaščito pred iranskim raketiranjem. Vsekakor je brez upoštevanja Izraela in zalivskih držav sporazum na tankem ledu.

Brez upoštevanja Izraela in zalivskih držav je sporazum na tankem ledu.

Pozitivne posledice spopada

Ne glede na končni rezultat je iranski režim prejel težak udarec, od katerega si še dolgo ne bo opomogel. Ne toliko v očeh javnosti, ampak bolj v očeh Irancev, ki so zaradi njega pretrpeli največ. Iranski režim se je z vso brutalnostjo spravil nad mlade Irance, ki so po vseh anketah bolj nenaklonjeni teokratskemu režimu kot njihovi starši. Kar ni rešila vojna bo v prihodnjih letih opravila demografija.

Zadnje ankete, opravljene v Libanonu, so pokazale, da si ne le kristjani in Druzi želijo trajnega miru in sodelovanja z Izraelom, ampak tudi več kot 70 % sunitov. Na Arabskem polotoku so se stkala trdnejša zavezništva, kot recimo med ZAE, Izraelom in Bahrainom, poleg tega pa še Somaliland odpira v Jeruzalemu svojo ambasado. Ne le to, zalivske države skoraj simultano načrtujejo obvode Hormuške ožine, kar je dobro ne le zanje, ampak tudi za dobave v Evropo. Kaj bo Iran potegnil iz sporazuma in kaj bo Trump izgubil s sporazumom, pa bodo pokazali prihodnji meseci.

Kar ni rešila vojna bo v prihodnjih letih opravila demografija.