Kučanov in Mukijev nov dan

Letos mineva 35 let samostojnosti Republike Slovenije. Še vedno se živo spominjam, ko sem 26. junija okrog dvanajstih skozi okno prestrašena opazovala kolono tankov, ki so krenili iz vojašnice v Pivki. Istega dne zvečer je na slovesnosti na Trgu republike v Ljubljani takratni predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan na koncu svojega govora po razglasitvi samostojnosti in po pregledu častne čete izrekel legendarne besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Gospod Kučan je že vedel, o čem govori. Naslednji dan je bilo jasno, da se je začela vojna za Slovenijo. Takrat nihče ni vedel, kako se bo izšlo.

Ko gledamo nazaj, se marsikaj izkristalizira. Danes te besede lahko razumemo tudi v političnem smislu, saj prava osvoboditev izpod komunizma ni prišla in demokracija v Sloveniji nikoli ni v polnosti zaživela. Nosilci in operativci dotakratnega režima so se malo potuhnili, hkrati pa na vseh področjih pridobivali moč do te mere, da smo še posebej v mandatu odhajajoče vlade spet zelo jasno začutili duh enoumja. Člani združbe ponosnih naslednikov kontinuitete enoumja tudi sami povedo, kako to gre. Le spomnimo se njihovih nedavnih in na našo srečo posnetih pripovedovanj o povezanosti podjetij, medijev in politike; torej denarja, informiranja in oblikovanja mnenja ter upravljanja z državo.

Tako poleg mnogih organizacij in ustanov, ki jih vsi prisilno financiramo, državljani Slovenije in Evropske unije finančno podpiramo še en 'novi dan' – Mukijev Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja. Ta 'novi dan', Filip Dobranić - Muki, je prejšnji teden ostro napadel poslance strank Demokrati in Resni.ca. Zanimivo; tudi to se je zgodilo na Trgu republike v Ljubljani … Privoščili so si poimensko izpostavljanje vsakega od poslancev in ljudi pozivali, naj jih spremljajo ter pritiskajo nanje, da bodo spremenili svoje mnenje in zavrnili sodelovanje v nastajajoči Janševi vladi. Muki in njegovi somišljeniki so namreč začutili spremembo oblasti, s čimer bodo, če bo ta kvalitetno opravila svoje delo, poleg oblasti izgubili tudi del denarja. Poslanka Katja Kokot se je proti Mukiju odzvala s kazensko ovadbo z besedami, da gre za »nedopustno poimensko targetiranje izvoljenih predstavnikov ljudstva«. Pravna mreža in leva politika je seveda stopila v bran Mukiju, češ da gre za svobodo govora in ne grožnje ter da morajo biti javne osebe sposobne prenesti tudi ostrejše besede.

In zastavlja se bistveno vprašanje – kje pa je meja in kdo jo določa? Kaj je izražanje svobodnega mnenja in kaj so grožnje, ki lahko privedejo tudi do nasilja? V Sloveniji je odgovor na to vprašanje zelo enostaven – odvisno, kdo si in na kateri strani si. Če si s prave, to je leve strani, si lahko dovoliš veliko več. Pri tem imaš podporo sistema in v glavnih medijih dežurnih razlagalcev, kaj je 'normalno' in kaj ne. Če si z 'napačne', to je desne strani, pa je tvoja svoboda lahko zelo omejena. To jasno vidimo na sodiščih, v medijih in v državnih podjetjih.

Pretekli konec tedna smo se lahko spomnili posledic takega ravnanja. V mnogih krajih po Sloveniji, tudi na Trgu republike v Ljubljani, smo se spominjali premnogih žrtev komunističnega nasilja. Teh žrtev ne bi bilo, če se ne bi komunisti odločili, da bodo presojali o življenju in smrti. Da bodo vzeli življenja drugih v svoje roke in se odločili, kdo je vreden življenja in kdo ne; kdo si ga zasluži in kdo ne; kdo jim je všeč in kdo ne; kdo ima kaj, kar bi radi imeli sami; kdo jim je preprosto na poti. Kdor je bil na pravi, komunistični strani, je preživel, kdor na napačni, ne. Ljudje so bili umorjeni brez krivde, ker se je pač nekdo tako odločil. Njihovi svojci in tisti, ki so ubežali smrti, pa so bili deležni poniževanja, žaljenja, diskreditiranja. Da so bili prikrajšani materialno, je bila še najmanjša možna posledica.

Te ideje so se očitno ohranile. Ne zgolj ideje, ohranil se je sistem, ki to tolerira, brani, vzpodbuja. Kolikokrat smo že slišali pozive k polnitvi Hude jame; vzklike, ki so pozivali k uboju Janeza Janše; nepravične sodbe na sodiščih; medijske linče in različno obravnavo v večinskih medijih; sramotilno kričanje Svetlane Makarovič in še in še. Vse v imenu svobode govora. Če pomislimo na vse to in če Muki z inštituta Danes je nov dan odloča, kdo si zasluži pritiske in linč, in ga pri tem podpirajo večinski mediji ter od državljanov financirane (ne)vladne organizacije, pomeni, da smo v istem sistemu kot pred 80 leti. In kot pred 40 leti. In kot vsa leta doslej. S to razliko, da se meje vedno bolj očitno premikajo tako, da je leva vedno bolj, desna pa vedno manj svobodna.

Kdo lahko to ustavi? Nihče drug kot mi. Vsak državljan Republike Slovenije, ki premore dovolj poguma in zdrave presoje, da se z argumenti in glasno postavi po robu tistim, ki želijo odločati o denarju, delu, bivanju, svobodi in življenju drugih na način, ki le njim prinaša koristi. Poslanka Katja Kokot se je pogumno izpostavila, kot bi se moral vsak poslanec in tudi vsak izmed nas. Bila je deležna napadov, katerih cilj je, da jo prestrašijo in utišajo. A če bi bilo takih ljudi več, jih ne bi bilo možno utišati. Napad na posameznika je enostaven; na množico pa težji ali nemogoč.

Naj že enkrat mine ta Kučanov in Mukijev novi dan. In pride tak, ko bo spoštovano človekovo dostojanstvo in ko bo vladal zdrav razum.

(D252, 3)