Ukradena lobanja svete Zdislave

V torek, 12. maja, je svet pretresla vest, da je neznani storilec iz bazilike svetega Lovrenca in svete Zdislave na Češkem pred večerno sveto mašo ukradel lobanjo svete Zdislave, relikvijo neprecenljive vrednosti. Policija je storilca in lobanjo že našla, vseeno pa je nastopila precejšnja težava, saj je osumljenec lobanjo že prekril z betonom, kar bo predstavljalo precejšen izziv za restavratorje.

Sveta Zdislava se je rodila okoli leta 1220 v kraju Litoměřice na Češkem in umrla 1. januarja na gradu Lemberk na Češkem – zato se imenuje tudi sveta Zdislava Lemberška. Bila je dominikanska tretjerednica (TOSD) kot za njo tudi sveta Katarina Sienska; sveta Zdislava je bila ena izmed prvih dominikanskih laikinj. Bila je žena in mati, ukvarjala se je z dobrodelnostjo. Goduje 1. januarja.

Življenje

Sveta Zdislava se je rodila na Češkem v plemiški družini. Z materjo, ki je bila zelo pobožna, sta v njenem otroštvu obiskali kraljico Kunigundo, ki ji je verjetno prva predstavila dominikance oziroma dominikanski red. Tako je možno, da se je sveta Zdislava srečala z blaženim Česlavom in svetim Hijacintom Poljskim.

Sveta Zdislava, ki je bila že kot otrok zelo pobožna, je od malih nog rada delila miloščino. Ko je bila stara sedem let, je pobegnila v gozd, da bi živela življenje molitve, pokore in samotnega življenja kot puščavnica. Vendar so jo njeni domači našli in jo prisilili, da se vrne domov. Ko je bila sveta Zdislava stara 15 let, so jo domači prisilili, da se poroči z bogatim plemičem Havlom Markvartiškim, ki je posedoval grad Lemberk, utrjeno utrdbo na mejnem območju, ki so jo včasih napadli Mongoli. V zakonu so se jima rodili štirje otroci.

Havel je bil nasilnega značaja in je s sveto Zdislavo grdo ravnal, vendar je sama s potrpežljivostjo in blagostjo ohranila določeno mero svobode, da je bila lahko še naprej pobožna, da je lahko živela svojo askezo in dajala miloščino. Posvetila se je ubogim, predvsem tistim, ki so ob raznih napadih sovražnika ostali brez vsega. Mož Havel ji je to dovolil, ker mu je bila poslušna in se je vedla po njegovih željah. Sveta Zdislava je imela zamaknjenja in videnja, obhajilo je prejemala vsak dan, kar je bilo za tisti čas neobičajno, delala pa je tudi čudeže. Po nekaterih virih naj bi celo mrtve obujala v življenje.

Ko naj bi (ni čisto točno potrjeno, op. a.) sveta Zdislava naredila enega od čudežev, se je njen mož omehčal in ji dovolil zgraditi samostan svetega Lovrenca za dominikanske redovnice, dati denar za moški samostan v Gablu, ki je bil nedaleč stran, in vstopiti v tretji red svetega Dominika.

Kmalu po tem, ko je ustanovila samostan svetega Lovrenca, je sveta Zdislava močno zbolela. Umrla je 1. januarja 1252 in bila na svojo željo pokopana v samostanu svetega Lovrenca. Za blaženo jo je leta 1907 razglasil sveti papež Pij X., za svetnico pa leta 1995 sveti papež Janez Pavel II.