Evropski obrat za 180 stopinj – njena kronična neučinkovitost in moralni poraz

Države Evropske unije so ponovno dokazale, da se niso sposobne uskladiti v času velikih mednarodnih kriz in vojn. Evropsko skupno politiko uničujejo popolnoma različna stališča posameznih članic, ki so odvisna od parcialnih interesov vodilnih političnih strank. Te politične stranke pa v današnjem času ne gledajo več na dolgoročne varnostne in politične interese unije, ampak le še, kako bodo reagirali njihovi volivci na naslednjih volitvah. Minili so časi, ko so desni in levi poli uspeli zakopati razlike in zastopati interese države.

Večne težave Evropske unije

Evropska unija ne bo imela teže v svetu, dokler se ne določijo skupni interesi unije. Medtem ko je unija uspela stopiti skupaj, ko je šlo za interes obrambe ozemlja članice, pa je po drugi strani nesposobna določiti grožnje in interese, ki prihajajo izven meja unije. Evropska unija se mora namreč odločiti, ali bo šlo za ekonomsko unijo ali za kompletno unijo, ki ima skupno tudi obrambno in zunanjo politiko. Če gre le za ekonomsko unijo, potem resnično ni potrebe po Evropskem parlamentu, ki se ukvarja s trivialnimi zakoni in posilstvom prebivalstva z zelenim prehodom v neuresničljivem času. Tako bi bila dovolj pogodba, ki bi urejala medsebojno izmenjavo blaga in ljudi brez carinskih omejitev.

Toda EU je vseeno bila zamišljena kot tvorba, ki bi dolgoročno preprečila vojne na evropskih tleh, kar ji je tudi uspelo, z izjemo vojn v nečlanicah, kot na primer nekdanja Jugoslavija, Ukrajina, Transnistrija, kjer pa se EU nikoli ni zares izkazala niti z diplomacijo niti s posredovanjem. Med vojno v Jugoslaviji sta Nemčija in Francija stala vsaka na svojem bregu, evropske države pa so z diplomacijo mrcvarile dokler se niso vmešale ZDA – šele takrat so prisluhnili ostali akterji. Ponovno pridemo do težave, ko EU nima niti definicije zunanjih varnostnih izzivov in groženj niti skupne obrambe, ki bi te grožnje lahko učinkovito zaustavljala.

Nezaupanje ZDA in Izraela do članic EU

Ameriška in izraelska administracija Evrope nista obvestili o začetku napadov na Iran, čeprav bodo informacije o tem, koliko so obveščevalne agencije dejansko vedele, in katere so bile obveščene, prišle na dan kasneje. Po uradnih informacijah naj evropske vlade ne bi bile obveščene, morda sta bili obveščeni nemška in italijanska vlada, toda to so ugibanja. Bolj je pomenljivo dejstvo, da obe administraciji nista zaupali evropskim vladam, saj sta se bali odtekanja informacij k iranski vladi in obveščevalnim službam. To nas lahko zelo zaskrbi, kajti to bi pomenilo, da so evropske vlade pripravljene obvestiti ne le teokratski sistem, ki bolj kot ne spominja na fašizem, ampak bi zavoljo svojih političnih ideologij ogrozile celo evropsko varnost.

Evropske vlade so pripravljene obvestiti ne le teokratski sistem, ki bolj kot ne spominja na fašizem, ampak bi zavoljo svojih političnih ideologij ogrozile celo evropsko varnost.

Ne pozabimo, da je Iran največji destabilizator v svoji regiji, odgovoren za masovne sirske migracije med državljansko vojno, financiral pa je več vojn, državnih udarov ter terorističnih napadov. Nenazadnje je Hamas z aktivno iransko pomočjo in vzpodbudo začel vojno z Izraelom 7. oktobra, ki je nenazadnje pripeljala do trenutne vojne v Iranu. Medtem ko je nemški kancler Merz jasno podprl napad na Iran, saj se zaveda grožnje, ki jo ta predstavlja, je nekaj evropskih držav takoj drvelo k obsodbi napada. Francija, Španija in Velika Britanija so nemudoma prepovedale uporabo svojih ozemelj za ameriško vojsko, medtem ko Slovenija ni skoparila s hudimi kritikami do ZDA in Izraela.

Odnosi posameznih članic do vojne v Iranu

Francija ima zgodovinske odnose z iranskimi teokrati, saj je Homeiniju tudi pomagala na oblast, francoska levica pa ima naravnost prisrčne odnose z iransko klerikalno elito. Francija je imela tudi dobre trgovinske odnose z Iranom, zato je bila med najbolj zagretimi podpornicami sporazuma z Iranom JCPOA. Britanski Laburisti igrajo na karto volitev, kjer so muslimanski volilni okraji tako veliki, da pomenijo tehtnico med glasovi za Zelene ali Laburiste. Zato Starmer ne zamudi ramadanskega zajtrka in trepljanja po ramenih v pakistanskih ali bangladeški skupnostih, obsodbe Izraela in ZDA pa so tam nuja. Šele v torek sta angleški predsednik vlade Starmer in francoski predsednik Macron obrnila ploščo za 180 stopinj in omogočila uporabo njihovih ozemelj, Francija pa naj bi celo aktivirala vojaške ladje v regijo, kot so se izrazili, v pomoč Katarju in ZAE.

Španski predsednik Sanchez je eden največjih nasprotnikov Izraela, njegove kritike pa spominjajo na tiste iz radikalnih islamističnih organizacij. Nima težav izražati podporo tudi terorističnim organizacijam, kot je Hamas, in islamskim teokratskim sistemom, zato je bil eden prvih njegovih ukrepov prepoved pristajanja stratotankerjev v ameriških bazah v Španiji. Še isti dan je v brk Španiji portugalska vlada dala svojo vojaško bazo na Azorih na voljo ZDA, medtem ko je Trump zagrozil Španiji s trgovinskimi sankcijami.

Sanchez je zato v sredo stopil korak nazaj in spremenil svojo odločitev. Med najbolj radikalnimi članicami je danes Slovenija, zavzeta podpornica terorističnih organizacij, kot sta Hamas in Hezbolah, ter velika prijateljica iranske teokracije, kar sega še v čase nekdanje Jugoslavije. Še pred desetletjem naj bi določeni slovenski akterji prali denar za iransko Islamsko republikansko gardo (IRGC) preko največje državne banke NLB. Slovenija je tako ostala osamljen otok pro-iranskih interesov v EU, saj svojih stališč ni pretirano spreminjala niti na zadnjem videokonferenčnem srečanju ministrov članic EU in zalivskih držav.

Ostale članice, vključno s Komisijo, so ostale modro tiho in nekako počakale na nadaljnji razvoj situacije. Ta se je odvila zelo hitro v prid ZDA in Izraelu, zato so ostale članice začele opazovati napad z večjo simpatijo.

Med najbolj radikalnimi članicami je danes Slovenija, zavzeta podpornica terorističnih organizacij, kot sta Hamas in Hezbolah, ter velika prijateljica iranske teokracije.

Nova vpetost Izraela v bližnjevzhodno regijo

Evropa je v zadnjih letih pokazala, da ima resno težavo z anti-semitizmom in sovraštvom do evropske dediščine, predvsem med islamskimi migracijami, skrajno levico in skrajno desnico. Medtem ko so Hamasov pokol izraelskih civilistov 7. oktobra obsodile redke nevladne organizacije, so po mestih potekale demonstracije proti Izraelu še preden je ta izstrelil prvi strel. Pro-palestinska gibanja, pomešana z levimi in desnimi ekstremisti, so za dve leti hromila mesta, uničevala evropsko zgodovino in uporabljala sovražni govor. Če bi povprečni prebivalec uporabljal tak govor proti manjšinam, bi bil za zapahi.

Ne pozabimo na napade na sinagoge in umore, celo tistih v Franciji, ki so varovali feministično srečanje pred napadi, kot nazadnje v Lyonu. Evropa se je nekoč dobro lotila desnih ekstremistov, medtem ko je leve ekstremiste in islamiste pustila na miru. To je varnostni problem, ki se ga bo morala EU prej ko slej lotiti, sicer lahko pričakuje vedno večje nerede.

Toda ne smemo pozabiti evropskega moralnega poraza, ko se postavi na stran terorističnih organizacij in sistemov, ki uporabljajo za boj civiliste, kaznujejo pa jih na najbolj okrutne načine. Moralni poraz zato, ker EU države nikoli niso zares ostro sankcionirale Irana za poboje demonstrantov in žensk, predvsem v luči tega, da se nekatere zunanje ministrice naznanjajo kot feministične. Množična mučenja v zaporih, obešanja brez sojenj, množična posilstva žensk, ulične eksekucije in brcanje nosečnic v trebuh niso uspela prepričati velikega dela evropske politike, da bi udarili s pestjo po mizi in naznanil, da imajo takšnega režima dovolj. Niti takrat, ko je takšen režim grozil z izdelavo jedrskega orožja in terorističnimi napadi na EU! Tudi po tem dejstvu imamo evropske parlamentarce, ki pošiljajo agitprop v podporo Sanchezu in iranskemu teokratskemu režimu.

Množična mučenja v zaporih, obešanja brez sojenj, množična posilstva žensk, ulične eksekucije in brcanje nosečnic v trebuh niso uspela prepričati velikega dela evropske politike, da bi udarili s pestjo po mizi.

Izrael se dobro zaveda, da se na EU ne more zanesti, čeprav je Izrael eden ključnih obveščevalnih in varnostnih mehanizmov za EU. Izraelsko omejevanje širitve islamističnih organizacij in deljenje obveščevalnih informacij je izjemno pomembno za evropsko varnost, česar se politika premalo zaveda.

Izrael se je z Abrahamskim sporazumom uspel dodatno vpeti v bližnjevzhodno regijo, z napadom na Iran pa je prišlo še do dodatnega premika. Prvič odprto sodelujejo z akterji v regiji, saj jih je iranski nerazumni odziv pripeljal skupaj. Iranu je z bombardiranjem zalivskih držav, Azerbajdžana, Turčije in Omana uspel podvig, za katerega si Izrael prizadeva že desetletja. Podobno kot je Rusiji uspelo v NATO spraviti Finsko, je Iranu uspelo združiti zalivske države in Izrael. Zato v zadnjih dneh večkrat slišimo od izraelskih predstavnikov, da se bo Izrael končno poslovil od Evrope in prišel nazaj na Levant in Bližnji vzhod, torej domov.

Če bo ta vojna prinesla nova razmerja med Izraelom in ostalimi državami v regiji, vključno s sekularnim Iranom, potem bo to eden največjih dosežkov po Drugi svetovni vojni. V tem primeru si Trump in Netanjahu dejansko zaslužita Nobelovo nagrado za mir.