Dogovor o prekinitvi ognja med Libanonom in Izraelom – ali bo zdržal?

V Washingtonu je potekalo srečanje med predstavniki Izraela, Libanona in ZDA, ki so se načeloma dogovorili med državama. Srečanja so se udeležili veleposlanica Libanona v ZDA Nada Hamadeh, veleposlanik Izraela v ZDA Yechiel Leiter ter ameriška veleposlanika Michel Issa (Libanon) in Mike Huckabee (Izrael). Srečanje je povezoval šef Trumpovega kabineta Dan Holler Sr. Rezultat je sklenitev sporazuma o prekinitvi ognja, 22. junija pa naj bi se ponovno srečali za pogovore o trajnem premirju.

Kaj so se dogovorili

Gre za dogovor o prekinitvi ognja, torej premirje še ni bilo podpisano. O trajnem premirju naj bi se pogovarjali 22. junija. Celoten dogovor postavlja za pogoj absolutno prekinitev ognja Hezbolahu in umik Hezbolahovih vojakov operativcev iz sektorja 'Južni Litani'. Obe strani sta se dogovorili, da bo libanonska vojska prevzela kontrolo omenjenega sektorja, vse druge oborožene skupine pa so v sektorju prepovedane. To je predpogoj za nadaljevanje pogovorov o trajnem miru 22. junija.

Izrael je sporočil, da bo spoštovanje libanonske ozemeljske integritete vezano direktno na spoštovanje ozemeljske integritete Izraela, torej ali bo Hezbolah spoštoval prekinitev ognja. Poleg tega zahteva, da se libanonska vojska loti razorožitve omenjene teroristične organizacije in sama prevzame vojaške naloge.

Libanon je poudaril medsebojno spoštovanje mednarodno prepoznanih meja, prenehanje sovražnosti in uvedbo državne suverenosti nad celotnim svojim ozemljem. Izrael se torej zavezuje, da bo prenehal z vojaškimi aktivnostmi v Libanonu, če bo Libanon prevzel suverenost ozemlja in razorožil Hezbolah. Če bo dogovor o premirju obveljal se bosta obe strani ponovno srečali 22. junija.

Kaj bo storil Hezbolah?

Najpomembnejše vprašanje, je kako bo reagiral Hezbolah. Tako Libanon kot Izrael se lahko dogovorita marsikaj, vendar je vse odvisno od teroristične organizacije, ki že desetletja kroji usodo Hezbolaha. Ta je vzpostavil velikansko vojaško mrežo po več libanonskih regijah in nadzoruje velik del Libanona. Celotno ozemlje ob izraelski meji so prevzeli že v osemdesetih letih pod patronatom Irana ter postali ena glavnih iranskih organizacij za širjenje islamske revolucije in napadov na Izrael. Hezbolah je bil v devetdesetih letih 20. stoletja vse od začetka sirske državljanske vojne pod patronatom dinastije Asad iz Sirije, ki je kot iranska vazalna država uveljavljala iranske interese.

Libanon danes ni samostojna država in nima suverenosti nad lastnim ozemljem – ne zaradi Izraela, ampak Hezbolaha. Ta ima vpliv na na Libanonske oborožene sile, kjer je več generalov na plačilni listi. Podobno je v politiki, kjer so šiitske stranke pod celotnim nadzorom Hezbolaha, nasprotovanje pa se lahko konča tudi s smrtjo.

Najšibkejša sila so danes kristijani, ki nimajo več tako močnih milic kot pred desetletji, zato je njihova moč proti Hezbolahu zanemarljiva. Libanon praktično ne sprejme odločitve brez vpliva Hezbolaha, primer je na primer sirska državljanska vojna, kjer so borci in orožje prehajali v Sirijo navkljub prepovedi predsedstva in parlamenta. Hezbolah nadzira in kontrolira več regij in mest, kjer libanonska vojska in vlada nimata nikakršnega vpliva, za vstop na ta območja pa potrebujejo tudi libanonci posebno hezbolahovo prepustnico.

Vojaške zmogljivosti Hezbolaha

Hezbolah dobiva največ orožja iz Irana, pod Asadi tudi iz Sirije. Del orožja preko Irana dobavita tudi Rusija in Kitajska, del pa proizvedejo sami. Proizvodnja orožja je v tipično poseljenih mestih in vaseh, kar služi kot obrambni ščit pred izraelskimi napadi, del pa je tudi pod zemljo. Največ podzemnih tunelov in prostorov služi za skladiščenje osebnega orožja in raket – poleg poveljniških centrov in zaklonišč za borce. Omenjeni rovi niso namenjeni zaščiti civilistov, ki sicer ostanejo med napadi nad zemljo, zato Izrael pred napadi z SMS sporočili in radijskimi oddajniki sporoča, kje bodo raketirali in kdaj, da se lahko civilisti umaknejo. To se je zgodilo ob letošnjih napadih, ko je velik del civilistov pobegnil v Bejrut in druge dele Libanona.

Največ podzemnih tunelov in prostorov služi za skladiščenje osebnega orožja in raket – poleg poveljniških centrov in zaklonišč za borce.

Ocene mednarodnih organizacij pred iransko vojno so kazale, da ima Hezbolah okoli 130.000 vseh raket, vključno s personalnimi protizračnimi in protitankovskimi projektili. Najzmogljivejše so iranske rakete SCUD-B/C, Fateh-110, Zelzal-1/2, Khaibar-1 in Fajr 3, 5.

Protitankovske rakete so v večini ruske verzije Kornetov, protitankovske pa verzije ruskih Bukov, protiladijske pa ruski Oniksi. Hezbolah ima večje število dronov, ki so domače in iranske izdelave. Koliko je dronov natančno ni jasno, iz bojev pa vemo, da uporabljajo samomorilske in FPV drone, kar pomeni, da lahko nadzorujejo in vohunijo na izraelskem ozemlju.

Optični FPV droni imajo nosilnost do 35 kg, torej so popularni za namestitev, prevoz in dostavo eksplozivnih sredstev.

Če upoštevamo majhnost dronov in relativno enostavno uporabo, so ti postali zelo pomemben člen v boju z Izraelom. Zato Izrael ne popušča, ko gre za uničenje infrastrukture, za katero menijo, da je namenjena izdelavi ali hrambi dronov. Največja težava je prepoznava komponent, ki so lahko del drugih izdelkov, Kitajska pa jih dostavlja preko Pakistana v Iran, ta pa potem preko Iraka in Sirije v Libanon, dasiravno je ta pot nekoliko težja po padcu Asadovega režima. Zato je bila pot pred iransko vojno skozi Rdeče morje bolj popularna. IDF se je zato povezala z Ukrajinci, ki imajo izkušnje z bojevanjem proti dronom. Prednost za Izrael je tudi ta, da so droni, ki jih v Ukrajini uporablja Rusija iranske izdelave, ruski Geran pa je narejen po načrtih iranskega šaheda. Takšne drone pa uporablja tudi Hezbolah.

S katerimi težavami se ukvarja Hezbolah

Ameriški zunanji minister Marco Rubio je povedal, da so bili v dneh pred srečanjem v kontaktu s posredniki Hezbolaha, ki naj bi se načeloma strinjal s prekinitvijo ognja. Hezbolah ima več težav, ki bi ga lahko napeljale k prekinitvi ognja in celo daljšemu premirju. Ena izmed prvih je dejstvo, da ima velik del prebivalcev dovolj Hezbolahovega uničevanja države, ki je praktično talec te organizacije.

Hezbolah ne dela v interesu Libanona, ampak v interesu Irana. Četudi je lahko s podkupninami, širjenjem šiitskega prebivalstva in napadi na Izrael požel kar nekaj simpatij med vsemi različnimi libanonskimi skupinami, se je to danes spremenilo. Po anketah si suniti, Druzi in kristjani želijo miru in normalizacije odnosov z Izraelom. Hezbolah ima dejansko zelo malo podpore, kar se pozna v odnosu do prebivalstva.

Hezbolah je doživel hude udarce v zadnjih letih, kajti vsi njihovi napadi na Izrael so se izjalovili. Kar naprej želijo ponoviti napad iz leta 2006, ko se je IDF nespametno zapletla v urbani boj v Libanonu in utrpela relativno visoke izgube. Čeprav je Hezbolah to vojno izgubil, pa je ostal v očeh mnogih kot zmagovalec.

Toda od takrat naprej ne more več priti do odmevnejšega napada brez velikih izgub. Že med sirsko državljansko vojno so njegovi borci utrpeli ogromne izgube, Izrael je z operacijo eksplodirajočih telefonov in pagerjev onesposobil ali ubil več kot 3.000 borcev, potem pa jim je v letošnjem spopadu uničil velik del skladišč, arzenala in tunelov. To je poleg ubitih borcev in visokih poveljnikov. Najbolj odmeven je bil uboj vrhovnega ajatole Hasana Nasrale leta 2024.

Najbolj jih je prizadel napad na Iran, ki je sicer glavni dobavitelj tako denarja kot orožja. Iranska ekonomska situacija že pred vojno je Hezbolahu odtegnila del sredstev, med vojno pa je padla na 10% predvojnih dobav. Poleg tega gre še za težavo izplačevanja plač, ki se sicer financirajo tudi iz prodaje nedovoljenih drog v zalivske države in Evropo, toda v veliki meri so odvisne od Irana.

Glede na blokado iranske prodaje nafte, ki je padla za 80%, ta ni več sposoben niti financirati plač niti orožja kot pred vojno. Predvsem pa je vprašanje, v kolikšni meri bo lahko Iran ponovno vzpostavil plačila v primeru podpisa trajnega premirja in deblokade med ZDA in Iranom. Iran bo namreč moral najprej sanirati vojno škodo in popolniti manjkajoči vojaški arzenal. Hezbolah se mora zavedati, da bo obdobje zmanjšanih denarnih sredstev in dobav potekalo še nekaj časa.

Koliko moči imata dejansko v rokah libanonska vlada in Izrael

Koliko moči ima libanonska vlada, povedo že sodne odločitve vojaškega sodišča v Libanonu, ki je policijska država. Vojaška sodišča sodijo civilistom v civilnih sodnih primerih, ki nimajo veze z vojsko. Tudi pod predsednikom Josephom Aounom so vojaška sodišča aktivna v utišanju glasov, ki se ne strinjajo z libanonsko visoko politiko, čeprav je ob nastopu mandata obljubil, da bo takšen sistem ukinil.

Vojaško sodišče je obsodilo disidentko Džoumano Džabaro na 15 let zapora, ker je pozdravila predstavnika za stike z javnostjo IDF, ki je govoril o bombardiranju ciljev Hezbolaha. Podobno je sodišče obravnavalo dr. Ahmeda Jasina, ki je IDF pozval, naj bombardira grad Baalbek, ker tam Hezbolah skriva orožje in rakete. Hezbolah v Libanaonu deluje kot država v državi, ki nima nadzora le nad regijami, kjer tipično operira, ampak tudi v vseh ostalih regijah in segmentih države.

Izrael na Hezbolah nima nikakršnega vpliva, saj Hezbolah še vedno napoveduje uničenje in očiščenje Izraela. Če upoštevamo, da je ta organizacija del iranske hobotnice, ki je njegova zaprisežena sovražnica, potem ima Izrael še manj možnosti za vpliv. Niti ponudba za podpis Abrahamskega sporazuma ni bila dovolj, da bi se razmere med državama normalizirale.

Zadeve so se poslabšale še med Trumpom in Netanjahujem, ko je Trump odkrito grozil Netanjahuju, če bi ta napadel južna predmestja Bejruta.

Toda Trump ne razume, da dokler libanonska vlada ne očisti elemente Hezbolaha v državnih institucijah in v vojski, Libanon ne bo mogel garantirati miru. Če pa bo Hezbolah premirje ponovno prekršil z napadi na Izrael, potem se bo celoten vojaški scenarij ponovil ne glede na to, ali bo Izraelu vladal Netanjahu ali kdo drug. Za Izrael je varnost rdeča črta, ki je ne more prestopiti, kot to počnejo ameriški predsedniki. Zato tudi ne bodo odstopali od zahteve po razorožitvi Hezbolaha. Zdaj je na Libanonu, predsedniku Aounu in poveljniku libanonske vojske generalu Rodolfu Hajkalu, da začnejo delati na odstranitvi Hezbolaha iz javnih institucij in vojske do dokončne razorožitve.