Po BSF – Slovenija, EU in opozorilo prihodnosti

Če pustimo ob strani vprašanja o prihodu, statusu in pomembnosti gostov, ki so v večini polnila naslovnice slovenskih medijev in spletnih forumov, lahko strnemo, da so bili letošnji zaključki iz BSF (Bled Strategic Forum) v pravi smeri. Z vprašanji in grožnjami Rusije in Kitajske se bo zahod vedno bolj intenzivno soočal, enako z njunimi sateliti kot je Iran. Na BSF bi sicer lahko več časa namenili islamistični grožnji iz centralne Afrike in ponovnem prodoru Evrope v Afriko.

Zahodna naivnost in neuspešna pričakovanja

Slovenski zunanji minister Tone Kajzer je povedal eno izmed pomembnih dejstev, ki jih redko slišimo od kakšnega 'staro' zahodnega predstavnika. Zapisal je namreč, da smo 'po padcu Berlinskega zidu verjeli, da je obdobje velikih vojn za nami ter da bodo trgovina, gospodarska rast in blaginja zagotaljale mir'. Verjetno bi moral še dodati, da smo ravno tako pričakovali posvojitev zahodnih vrednot, kot sta svoboda govora in delujoča demokracija v Rusiji in kasneje morda še na Kitajskem.

Zahodni politiki niso želeli verjeti opozorilom lastnih obveščevalnih služb, ki so stalno opozarjale, da so Rusijo prevzeli nekdanji obveščevalci z zamero do zahoda, ki je uničil sovjetski imperij.

Toda zahodni politiki niso želeli verjeti opozorilom lastnih obveščevalnih služb, ki so stalno opozarjale, da so Rusijo prevzeli nekdanji obveščevalci z zamero do zahoda, ki je uničil sovjetski imperij. Podobno komunistični vodje na Kitajskem niso nikoli imeli namena demokratizacije in vpeljave zahodnih vrednot. Od začetka so delali, kar kažejo tudi notranji dokumenti Komunistične partije Kitajske (KPK), da izrinejo zahodni svet najprej iz Azije in kasneje iz drugih koncev sveta, predvsem ZDA. Gre za tekmo prevlade, ki jo je Kitajska zagnala z vso silo, medtem ko je zahod naivno verjel v pošteno mednarodno trgovino in sodelovanje. Multipolarni svet je mit, ki ga propagirata tako Rusija kot Kitajska.

Ruski problem – Ukrajina ni glavna težava Evrope

Ruski oblastniki, predvsem pa tisti, ki izhajajo iz preteklih sovjetskih birokratskih in varnostnih aparatov, nikoli niso zahodu odpustili razpad Varšavskega pakta. Rusija kot imperialna sila je v zavesti Rusov od začetka hitrega širjenja ruskega imperija iz 18. stoletja. Ta se je namreč bliskovito razširila vse do Japonskega morja in svoj imperij razširila na več kot 22 milijonov kilometrov, v tej številki pa ni niti vseh okupiranih ozemelj, kot na primer deli Irana. Za razliko od zahoda, ki vidi imperialno širjenje države kot negativno in relikt preteklosti, vidijo ruski in kitajski oblastniki takšno širitev ne le kot pozitivno, ampak kot potrebo za preživetje svojega naroda.

Zato je bil večkratni ruski napad na Ukrajino in okupacijo njenega ozemlja sprejet pozitivno med ruskim prebivalstvom in ne kot agresivni akt Rusije. Ne glede na stroge ruske zakone, ki prepovedujejo kritiko ruskih vojn, je nasprotovanja med Rusi relativno malo. Niti množica krst, ki se vrača v domovino, še ni sprožila množične jeze in protestov med prebivalstvom manjšinskih regij, od koder prihaja večina vojakov, kaj šele v Moskvi ali St. Petersburgu, ki se ju vojna ni pretirano dotaknila. Več negodovanja so pravzaprav povzročile vrste pred bencinskimi črpalkami kot posledica ukrajinskih napadov z droni na rafinerije.

Izdaja evropskih interesov in korupcija

V tej luči se Evropa mora zavedati, da bo Ruska federacija videla vzhodne države EU kot del nekdanjega ruskega imperija in bo zato vedno želela vplivati na baltske države, Poljsko, Češko, Slovaško in Madžarsko. Tamkajšnja ruska manjšina, ki so jo Rusi tja naselili med okupacijo omenjenih držav, je konstantno jedro političnega in etničnega spora v regiji, ki ga ruske oblasti zlorabljajo za svoje interese. Potem ne smemo pozabiti, da Rusija tako preko Belorusije in Afrike skozi Salvadorski trikotnik bije vojno s tihotapljenjem ilegalnih migrantov in droge v Evropo.

Rusija preko Belorusije in Afrike skozi Salvadorski trikotnik bije vojno s tihotapljenjem ilegalnih migrantov in droge v Evropo.

Po drugi strani je Rusija s korupcijo pridobila del zahodne politike na svojo stran, ta pa je v zameno uničila evropsko energetsko samostojnost, kar občutimo danes. Zapiranje plinskih vrtin v Severnem morju, na Nizozemskem, uničevanje nuklearnih elektrarn v imenu zelenega prehoda in ničtih izpustov je spravilo na kolena evropsko industrijo, ki se zapira in izgublja ekonomsko vojno s Kitajsko. Zato se ne gre čuditi, da nekdanji nemški kancler ali avstrijska zunanja ministrica dobita visoko plačane položaje v Moskvi, medtem ko evropski industrijski giganti zapirajo svoja vrata. Šlo je za izdajo evropskih interesov.

Kitajska je v vojni za uničenje evropske industrije

Kitajska javno propagira multilateralni svet, toda dejansko aktivno dela na širjenju vpliva na zahod in postopni prevzem primata v svetu, ki ga imajo danes ZDA. Sprva kitajska politika zadrževanja kitajske kupne moči in kopičenje trgovinskih presežkov deluje nerazumno, vendar ima ta politika svoj namen. Kitajska se v tem trenutku sooča z izjemnim proizvodnim presežkom, za katerega potrebuje vedno več izvoznih trgov. To bi lahko rešila z večjo kupno močjo domačega prebivalstva, vendar te politike ne uveljavlja, saj je na Kitajskem potrošnja v upadu. Na primer prodaja kitajskih avtomobilov na domačem trgu je v upadu, enako velja za druge proizvode. Zakaj torej ne opolnomočijo kitajskega potrošnika in se preusmerijo v storitveno industrijo?

Kitajska se v tem trenutku sooča z izjemnim proizvodnim presežkom, za katerega potrebuje vedno več izvoznih trgov.

Trgovinski presežki se ne izrazijo le v večanju kitajskih oboroženih sil in širjenju vpliva z omogočanjem poceni kreditov po svetovnih celinah. Kitajska je sicer že ugotovila, da več držav ne vrača kreditov, prav tako ni pridobila tako močnega vpliva kot ga je načrtovala, ponekod ga je celo izgubila, kot na primer v Venezueli in Panami. Kitajska s presežki subvencionira lastno industrijo do te mere, da druge države ne morejo konkurirati njihovim cenam. Tako je praktično 53% ladjedelniške industrije danes na Kitajskem, ta kontrolira okoli 60% proizvodnje in 91% rafiniranja redkih zemelj, približno 94% proizvodnje magnetov in okoli 80% proizvodnje sončnih kolektorjev.

Kitajska s presežki subvencionira lastno industrijo do te mere, da druge države ne morejo konkurirati njihovim cenam.

Monopolizacija ključne proizvodnje – zmaga v vojni

Kitajska aktivno dela na monopolizaciji ostalih industrij, torej kemične, zdravstvene, avtomobilske itd. Trenutna politika je preplaviti evropski trg s cenejšimi kitajskimi avtomobili in s tem odplaviti evropske avtomobilske proizvajalce, ki ne dobijo subvencij in tako poceni energije kot kitajska podjetja. Zato ne gre čuditi, da v evropska pristanišča prihajajo polni kontejnerji kitajskih izdelkov, vračajo pa se prazni. Kitajska si v tem trenutku prizadeva še za monopolizacijo dveh ključnih izdelkov, to sta umetna inteligenca in robotika, ki ju ponovno subvencionira preko velikanskih državnih presežkov. Na zahodu ju ponuja ugodno in se ne ozira na evropska pravila, kot na primer spoštovanje avtorskih pravic, kar je privlačno za uporabnike – poceni, ali celo zastonj in brez pravil.

EU je svojemu prebivalstvu naložila zelene davke, emisijske kupone, drago energijo in druge omejitve, ki jih na Kitajskem ne upoštevajo, kot recimo azbest v pesku za otroke. Evropskim podjetjem so naložili tehtanje embalaže, več pravil, višje zelene davke in višjo ceno energije, ki tako podražijo delovanje, da ne morejo več konkurirati. Evropska podjetja so preselila del proizvodnje na Kitajsko, ki je velik del znanja pridobila s prisilo in začela izdelovati lastne cenejše in še subvencionirane proizvode. Ti proizvodi kot orožje uničujejo evropska podjetja, ki se zapirajo, Evropa pa ostaja brez življenjsko pomembnih industrij.

 Evropskim podjetjem so naložili tehtanje embalaže, več pravil, višje zelene davke in višjo ceno energije, ki tako podražijo delovanje, da ne morejo več konkurirati.

To je dejansko strašljiv podatek predvsem v oziru morebitnega konflikta v prihodnosti, ko bi se Evropa znašla brez ladij, brez kontejnerjev in brez redkih zemelj za proizvodnjo moderne tehnologije, ki se uporablja od vojaške do medicinske opreme. Ostala bo z drago energijo in odrezana od svetovnih trgov, medtem ko bo izvozila znanje v druge države. Pomislimo, Rusija je Evropo naredila energetsko odvisno s pošastno drago energijo. Če ne bi Putin v svoji neučakanosti prehitro napadel Ukrajine se EU ne bi tako hitro zbudila iz energetske more in bi Rusija zlahka izsiljevala evropske države.

Rusija je zagotovila poceni energijo Kitajski, da lahko proizvaja poceni in nato subvencionira izdelke za prevzem svetovnih trgov. Cilj je bila zahodna odvisnost od ruskega plina in kitajske monopolizacije ključnih izdelkov – v takšnem scenariju bi EU v primeru konflikta ostala brez ključnih izdelkov in energije.

Prav tako je treba omeniti, da zahod ter predvsem EU in ZDA izgubljata propagandno vojno tako proti Kitajski kot tudi Rusiji. Poplava lažnih računov in novic ne le po zahodnem svetu, ampak tudi po državah tretjega sveta ustvarjata vtis, da so zahodne države vir zla, medtem ko je Kitajska rešiteljica. Nujno je treba uvesti propagandne centre kot so bili nekoč v okviru 'Radio Free Europe', ki sicer še obstaja, vendar je le še bleda različica prejšnjih učinkovitih izpostav.

Zahod se bo moral lotiti sovražnih tujih izpostav, od institutov do milijarderjev, ki financirajo organizacije, protestnike in druge namerne netilce nemirov in ustvarjajo permanentno stanje krize na zahodu. Lep primer je Neville Roy Singham ali pa Soros Jr., ki namenjata na stotine milijonov razgradnji zahodnih sistemov.

Evropa se mora vrniti v Afriko

Evropa se mora vrniti v Afriko, seveda ne skozi kolonizacijo, ampak s sodelovanjem na ekonomski in vojaški ravni. Severna Afrika je že iz antike vezana na evropski prostor, zato bi jo bilo napak prepustiti Rusiji in Kitajski, kot je to storila Francija v centralno-afriških državah in Španija v Zahodni Sahari. Kitajski predsednik Xi se ravno danes mudi v Egiptu, potem ko so potekale skupne vojaške vaje. Xi si namreč prizadeva priti v severno Afriko, zato se je tudi lani že mudil v Maroku. Francosko vojaško vodstvo je takoj po skupnih vajah na vrat na nos pohitelo v Kairo, saj je Francija največja dobaviteljica vojaške opreme Egiptu. Očitno so Francozi le pohiteli, da ne bi prišlo do centralno-afriškega scenarija.

Evropa se mora vrniti v Afriko, seveda ne skozi kolonizacijo, ampak s sodelovanjem na ekonomski in vojaški ravni.

Eden izmed boljših projektov z Afriko je sodelovanje pri financiranju in izgradnji zahodnega plinovoda skozi Maroko v Španijo, ki evropskim državam zagotavlja nadaljnjo prisotnost v Afriki. Ne pozabimo namreč, da Rusija in Kitajska sodelujeta na želji po izgradnji logistične in energetske povezave vzhod-zahod, zato je njihova prisotnost zelo močna v Džibutiju, Mozambiku, Somaliji in Etiopiji. Po drugi strani si podobne projekte obetajo Egipt, Savdska Arabija in ZAE v Tanzaniji, Sudanu in Keniji.

Rusija je zamajala varnost v centralni Afriki, kjer se širita Al Kajda in Islamska država. Eksplozivna mešanica ruskih sil v Afrika Korps, džihadističnih in nacionalističnih organizacij ter koruptivnih vlad ustvarja idealne pogoje za tihotapljenje ilegalnih migrantov, orožja, drog in nenazadnje tudi džihadistov v Evropo. Rusija se je že dogovorila za novo pomorsko bazo v Port Sudanu, vojaško je prisotna v Kongu, Sudanu, Mozambiku, Ugandi in v Libiji ter v večjem delu centralne Afriki, Etiopiji in Eritreji.

EU bo morala narediti več za sodelovanje z Afriko in preprečiti izgradnjo ekonomskega in vojaškega vpliva Kitajske v severni in zahodni Afriki.

Kitajska ima zaenkrat le eno vojaško bazo v Džibutiju, vendar načrtuje izgradnjo nove v Ekvatorialni Gvineji, kar bi ji omogočilo nadzor nad prometom v Evropo okoli afriškega roga skozi Atlantik. S tem bi lahko nadzirala prihodnji zahodni plinovod do Evrope in poskušala vplivati na ekonomsko združenje zahodno afriških držav ECOWAS. EU bo morala narediti več za sodelovanje z Afriko in preprečiti izgradnjo ekonomskega in vojaškega vpliva Kitajske v severni in zahodni Afriki.

Kaj želijo zahodnjaki

Če Kitajska nekoč prevzame žezlo od ZDA, EU in preostalega zahoda, potem bo imela največji vpliv država, ki ima že danes inštaliranih polovico vseh svetovnih kamer, torej več kot 700 milijonov kamer z izjemno izpopolnjeno tehnologijo prepoznave obraza.

Vsi aktivisti, ki nasprotujejo zahodu, se ne zavedajo, da morebitna prevlada Kitajske ali Rusije pomeni, da se bo njihov aktivizem kaj hitro končal z resnimi posledicami, saj ne ena ne druga država nista znani po svobodi govora. Kaj šele točkovni kreditni sistem, ki lahko človeka spravi na črno listo zaradi neprimernega 'obnašanja', ki vključuje tudi kritike KPK, vojske in predsednika ter sleherniku odvzame možnost za dostojno življenje.

Vsi aktivisti, ki nasprotujejo zahodu, se ne zavedajo, da morebitna prevlada Kitajske ali Rusije pomeni, da se bo njihov aktivizem kaj hitro končal z resnimi posledicami, saj ne ena ne druga država nista znani po svobodi govora.

Z umetno inteligenco in robotiko bo nadzor še bistveno bolj učinkovit in lahko le upamo, da smo dovolj patriotski do zahodnih sistemov, ki so temelj svoboščin in pravic, ti so namreč unikum v človeški zgodovini, sicer se bomo znašli v nočni mori Huxleyevega Krasnega novega sveta.