Dolgi kremplji Nevilla Roya Singhama: Kako kitajska komunistična partija preko NVO razjeda Zahod

Zadnji konec tedna v marcu 2026 je na stotisoče ljudi v ZDA in Evropi protestiralo proti Trumpu, napadu na Iran, Zahodu na splošno ter mnogim drugim idejam, ki jih predstavljata zahodni ustavni liberalizem in tradicija. Mnogi protestniki so tam zato, ker sovražijo Zahod in so del ekstremistične levice, ki je glavni organizator omenjenih protestov. Velik del ostalih protestnikov pa je tam, ker so jih nevladne organizacije preslepile in prepričale, da se dejansko borijo za pravičnejši svet.

Na Zahodu je pravica do protestov del svobode, ki jo predstavljajo ravno ustave in zakonodaja, zato ima vsak pravico protestirati proti lastnim predsednikom. Toda kaj, če so protesti del podtalne strategije rušenja sistema s strani tuje sovražne države. Kje je meja med pravico do protesta in dejanskim poskusom uničenja državnih institucij?

Na drugi strani je v Šanghaju doma Neville Roy Singham, milijarder, povezan s kitajskimi oblastmi in Kitajsko komunistično partijo (KKP), ki namenja svoje milijarde ravno uničenju zahodnih sistemov. Sliši se kot zarota, vendar ni, saj Singham relativno odkrito govori o svojih namenih in niti ne skriva svojega sovraštva do Zahoda in podpore KKP. Javno govori o fašističnem Zahodu in diktaturi, kritizira zahodne institucije, neoimperializem in neokolonializem Zahoda ter kako ironično – kapitalistični sistem, ki mu je bogastvo omogočil. Kot vrhunec cinizma Singham nima težav s podpiranjem diktature KKP in sistema, ki podpira brutalne diktature od Severne Koreje do iranskih ajatol.

Kdo je Neville Roy Singham

Singham se je rodil v zvezni državi Connecticut profesorju političnih znanosti Archibaldu Singhamu, ki je učil na Brooklyn Collegeu ter mladega Nevilla že zgodaj uvedel v skrajni pol levih političnih krogov. Singham je kot mladenič postal aktivni član temnopolte nacionalistične maoistične skupine Liga revolucionarnih temnopoltih delavcev. Že takrat ga je preiskoval FBI, saj je mladi Singham izkazoval nevarnost zaradi čustvene nestabilnosti, skrajnega političnega ozadja in udejstvovanja v akcijah levičarskih ekstremističnih organizacij.

Kasneje je diplomiral na Harvardu in leta 1993 ustanovil tehnološko podjetje ThoughtWorks, ki ga je leta 2017 prodal za skoraj 800 milijonov dolarjev. Že zelo zgodaj je postal del kitajskih komunističnih elit in investiral v kitajska tehnološka podjetja, kot je Huawei. Tako je postal aktivni del širjenja kitajske komunistične ideologije, aktivnega spreminjanja zgodovine in pogleda na svet po smernicah KKP ter podtalnega propagiranja marksizma in maoizma na Zahodu skozi mrežo nevladnih, kulturnih in izobraževalnih organizacij. Podobno kot pri Georgeu Sorosu je vodenje operacij prevzel njegov sin Nate Singham, ki je enako zagrizen marksist in maoist kot njegov oče. Danes vodi zloglasno Tricontinental: Institute for Social Research, ki je del pretoka kitajskega denarja na Zahod. Roy Neville Singham je poročen s skrajno levičarsko ekstremistko, ustanoviteljico CodePink Jodie Evans, ki stoji za mnogimi nasilnimi akcijami in protesti tako v Evropi kot v ZDA.

Kitajska ima podoben sistem Rusiji, kjer so oligarhi in poslovneži izključno del nekdanje kagebejevske infrastrukture; ostali so v izgnanstvu ali pa so se jih znebili.

Kitajski načrti za prevlado nad Zahodom

Zahod je porazil Vzhod ekonomsko in v promociji svobode. Ni šlo le za propadle vzhodne ekonomije, ampak tudi za na milijone zakopanih in nezakopanih trupel, milijone zaprtih za najmanjše prekrške ter vseprisoten strah običajnih prebivalcev v komunističnih režimih. Četudi prevladuje mnenje, da se je hladna vojna končala, lahko rečemo, da ni tako. Rusijo so prevzele nekdanje komunistične obveščevalne službe, Kitajska pa je prevzela le zahodni sistem upravljanja s podjetji, medtem ko KKP nima niti najmanjšega namena spremeniti absolutne moči partije. Še več, KKP si je zadala, da prevzame pobudo totalitarnega 'Vzhoda', ki ga je imenovala multipolarni svet. Toda to nikakor ne drži, kajti dokumenti KKP in načrti za prihodnost vidijo izključno prevlado komunistične Kitajske in si nikakor ne želijo močnega konkurenčnega Zahoda oziroma svobodnega sveta.

Kitajska je deloma prevzela zahodni kapitalistični sistem, kjer pa svobodno pobudo sčasoma omejuje. Več podjetnikov, ki so izrazili nestrinjanje s KKP, je danes ali v zaporih ali pa so jim odvzeli podjetja. Hongkong naj bi ostal meka svobodne pobude, ki pa so jo kitajske oblasti brutalno zatrle. Kitajska ima danes podoben sistem Rusiji, kjer so oligarhi in poslovneži izključno del nekdanje kagebejevske infrastrukture; drugi so v izgnanstvu ali pa so se jih znebili. Podobno se je na Kitajskem preobrazila pot iz Deng Xiaopingovih reform v Xijevo absolutistično vladavino KKP, kjer se pričakuje od poslovnih akterjev, vojske in ostalega prebivalstva, da so del kitajskega boja za prevlado proti 'zahodnemu imperializmu'.

Strategija Kitajske sloni na ideji, da je vsak prebivalec Kitajske 'vojak' domovine, kar pomeni, da je vsak kritik avtomatično sovražnik. Kitajska razvija koncepte vojske, pri čemer pričakuje, da bo do leta 2050 posedovala najmočnejšo vojsko na svetu ne le v orožju, ampak tudi v tehnologiji. Zato so glavni del kitajskega razvoja moderne tehnologije, kot so umetna inteligenca (UI) in informacijski sistemi, kar pomeni, da sta implementacija enega in drugega tudi del civilne sfere. To pomeni, da je vsa kitajska vgrajena tehnologija, od domačih hladilnikov do avtomobilov, del kitajske vojaške strategije. Moderne naprave lahko snemajo, zbirajo podatke, analizirajo in jih pošiljajo kitajskim obveščevalnim agencijam.

Zato ni čudno, da so bile Izraelske oborožene sile (IDF) med prvimi, ki so prepovedale vsem kitajskim avtomobilom in napravam vstop v vojaške baze in kapacitete. Podobno so začele uvajati še Švedska, Poljska, ZDA in druge države. Drugi del kitajske strategije pa je informacijska vojna na Zahodu, kjer se skozi nevladne organizacije, medije in družbena omrežja (TikTok) neposredno predvaja propaganda KKP, ki je ne le sovražna Zahodu, ampak širi laži in dela direktno na uničenju zahodnih institucij od znotraj.

Del kitajske strategije je informacijska vojna na Zahodu, kjer se skozi NVO, medije in družbena omrežja (TikTok) neposredno predvaja propaganda KKP.

Singhamova povezava s kitajsko komunistično partijo

Ravno v zadnji točki pa pride v ospredje Neville Roy Singham, zagrizeni marksist in maoist, ki si je za cilj zadal pomoč KKP in ni nikoli skrival svojih namenov. Edino, kar je moral storiti, je prikriti delovanje organizacij, kjer izkorišča zahodno zakonodajo za financiranje dobrodelnih, kulturnih in izobraževalnih organizacij. Pred kratkim je raziskovalna novinarka Fox News Asra Nomani napisala izjemno raziskavo o tem, kako Singhamova podjetja financirajo nevladne organizacije. Dejansko se v organizacije in proteste zliva na stotine milijonov dolarjev, med drugim tudi v zadnje demonstracije gibanja 'No Kings', ki so potekale zadnji konec tedna v marcu 2026.

Gre za globalno ideološko vojno, za katero so Singhamove organizacije na Kitajskem v kratkem času namenile 591 milijonov dolarjev, medtem ko je Singham namenil 278 milijonov dolarjev lastnega denarja. Gre za neprofitne nevladne organizacije, ki z védenjem ali brez pomagajo Maovim sanjam za zmago prave 'ljudske vojne', medtem ko milijarder Singham in njegova žena Jodie Evans pojeta komunistične himne na prireditvah KKP. George Soros in Neville Roy Singham sta za vsaj 500 nevladnih in neprofitnih organizacij, ki sodelujejo na protestih 'No Kings', namenila več kot tri milijarde dolarjev. Omenjene organizacije so prejele tudi denar od fundacije Goldman Sachsa in fonda Rockefeller Brothers, vendar gre tukaj za pomembno razliko, kajti obe organizaciji donirata sredstva tako levemu kot desnemu političnemu polu.

Kako poteka ideološka propaganda

Singham sicer zanika povezave s KKP, vendar je britanski Times poročal, da si deli pisarniške prostore s KKP in za delo uporablja iste ljudi, ki so del zaposlenih v partiji. Prav tako zanika povezave z neprofitnimi organizacijami, kot so skrajno leve 'People's Forum' (Ljudski forum), United Community Fund in Justice and Education Fund, čeprav omenjene organizacije nedvomno financira in imajo sedeže na istih poštnih nabiralnikih. Te organizacije delujejo kot dežnik za druge organizacije in skrbijo za nemoten pritok denarja s Singhamovih bančnih računov. Financiranje poteka skozi pet ravni in se prelije v 2.000–5.000 organizacij po vsem svetu. Poleg tega financira še več medijskih hiš, ki so zadolžene za promocijo marksistične in kitajske propagande, kot na primer Worldwide Media Holdings, BT Media, NewsClick in več drugih. Ne le to, Singham ravno tako financira urednike medijev in spletnih enciklopedij, najbolj zloglasna pa je Wikipedija, ki je postala eden najmanj zanesljivih virov za informacije ravno zaradi vdora ideološko zagrizenih urednikov, ki jih podpirajo Singham in podobni.

Podobno je pri Jodie Evans, močni podpornici KKP, ki je še pred dvajsetimi leti kritizirala Kitajsko, danes pa ji pomaga zagovarjati koncentracijska taborišča za Ujgure. Postala je tako zagrizena braniteljica Kitajske, da je že v času Bidnove administracije lobirala in ZDA obtoževala zaradi rasističnih vzgibov proti Kitajski in nepravične demonizacije Kitajske, potrebe kitajskih interesov pa zapakirala v potrebo po boju proti podnebnim spremembam. Organizacija CodePink je postala odskočna deska za ekstremistično levico in se poistovetila s Stranko za socializem in osvoboditev ali Demokratičnimi socialisti Amerike. CodePink je pomembna organizacija za sifoniranje sredstev iz Kitajske v zahodne neprofitne organizacije, ki delajo z raznimi aktivisti, od univerz do institucij, od nevladnih organizacij do zasebnih institutov.

Protesti, protesti, protesti

Poleg ideološke vojne in propagande je eden glavnih namenov Singhama in Evansove povzročitev nemirov v zahodnih kapitalističnih državah in povzročanja vtisa, da so te države v večni krizi. Zato lahko kar naprej opazujemo proteste za Palestino, za splav, proti Izraelu, proti ZDA, proti apartheidu, za migracije, proti rasizmu, kar daje vtis nedokončane krize in skorajšnjih razmer, podobnih državljanski vojni. Eden izmed pomembnih dejavnikov pri protestih je nasilje, ki ga protestniki hitro uporabijo v svojo korist. V večini primerov gre za provokacije, ki celo lahko pripeljejo do smrtnih žrtev, kar se relativno hitro prelije v spletne medije, ki so del Singhamovega imperija.

Organizacije pod njegovim okriljem so tako v enem dnevu zmožne prenesti informacije na več koncev zahodnega sveta in takoj sprožiti proteste. Tako nenadoma dobimo univerzitetne proteste od Berkleyja do Univerze v Ljubljani, od protestov pred veleposlaništvom ZDA v Berlinu do tistega v Ljubljani, medtem ko bodo tudi veliki mediji povzemali proteste nekritično in kot del spontane iniciative. Na ta način zahodni svet deluje v kaosu in stalni negotovosti, medtem ko Kitajska, ki takoj zelo hitro zatre proteste z zapori ali uboji, daje vtis mirnosti in napredka. Zato lahko spletna propaganda relativno hitro naredi zgodbo o kitajski prosperiteti ter dekadentnem in propadajočem zahodnem kapitalizmu.

Organizacije pod Singhovim okriljem so v enem dnevu zmožne prenesti informacije na več koncev zahodnega sveta in takoj sprožiti proteste.

Podpora diktaturam

Opazovalec lahko hitro ugotovi, da se na protestih proti zahodnim državam, ZDA in Izraelu zbirajo ene in iste organizacije, ki jih nikoli ne bo slišal kritizirati Kitajske, Kube, Irana ali chavizma. Še več, njihovo neizmerno sovraštvo do ZDA in Izraela je podobno sovraštvu iranskih ajatol. Razlog je v tem, da so ZDA ideološki temelj kapitalizma in svobode, Izrael pa je bil edini nasprotnik arabskega marksističnega nacionalizma. Še več, Izrael je sprva s svojim sistemom kibucev dal upanje komunističnemu svetu pod vodstvom Sovjetske zveze, da bo vodil marksistične revolucije po Bližnjem vzhodu, toda zgodilo se je ravno obratno. Zato leve ekstremistične aktiviste in islamiste združuje goreč antisemitizem, kar se je pokazalo ob Hamasovem pokolu 7. oktobra, ko so aktivisti najprej praznovali napad kot palestinsko osvoboditev ter takoj naslednji trenutek kritizirali in protestirali proti Izraelu, še preden je ta storil prvi korak. Zato svoj zagrizeni antisemitizem skrivajo pod pretvezo organizacij, kot je Bojkot, dezinvesticije in sankcije (BDS).

Protesti proti Izraelu so se tako velikokrat sprevrgli v proteste proti kapitalističnemu Zahodu. Ob dejstvu, da so si vzeli pravico do okupacije evropskih in ameriških mest, so se združili še z islamistično koalicijo. Danes imamo združbo demokratičnih socialistov, marksistov, komunistov, zelenih, Muslimanske bratovščine, PFLP in salafistov, ki so del Singhamovega imperija. Ni nenavadno, da feministične, gejevske in islamistične organizacije skupaj protestirajo proti Zahodu in zahodnim institucijam, čeprav naj bi se v osnovi razlikovali v svojih idejah. Združuje jih le en cilj – uničenje zahodnega kapitalističnega sistema.

Toda nikoli ne bomo videli, da bi te iste organizacije protestirale proti iranskim ajatolam, kitajskim taboriščem, kubanskim zaporom in ruski obveščevalni paradržavi. Enako je v Sloveniji – kolikokrat ste videli Mirovni inštitut, 8. marec, CodePink in ostalo združbo, ki se redno udeležuje demonstracij proti Izraelu in ZDA, protestirati pred iranskim ali kitajskim veleposlaništvom? Kako pogoste so obsodbe slovenskih nevladnikov in aktivistov proti Rusiji, Kitajski, Severni Koreji in Iranu? Obsodbe in protesti proti omenjenim državam ne obstajajo, saj so del ideološkega miljeja aktivistov, ki imajo dejansko le en cilj – boj proti Zahodu. Pustimo ob strani, da se ravno ti akterji iz kapitalizma zelo lepo napajajo. Vsi ti 'ljudski protesti' niso več tako ljudski, ko vzamemo v zakup financiranje in vodstveno strukturo organizacij.

Na protestih proti zahodnim državam, ZDA in Izraelu se zbirajo vedno iste organizacije, ki nikoli ne kritizirajo Kitajske, Kube, Irana ali chavizma.

Meja med protestom in plačanim aktivizmom

Meja med obema je zelo tanka, kar je največja šibkost zahodnih sistemov, ki zagotavljajo pravico do svobode govora in protestov. Četudi gre za iz Kitajske financiran protest, ni nujno, da se akterji tega zavedajo. Tipičen primer v ZDA so protesti proti Zvezni agenciji za migracije in carino (ICE), kjer so z uniformami v stilu robokopov aretirali ilegalne migrante, kriminalce, s sodnimi odloki za izgon. Ne glede na to, da so izvajali zakonska pooblastila in naloge, so nevladniški aktivisti s financiranjem Singhama in KKP izvajali nasilne proteste proti agentom ICE. Informacije in protesti so bili tako učinkoviti, da so delovali kot uspešna subverzivna podtalna organizacija, ki je z informacijami, zelo verjetno iz kitajskih obveščevalnih agencij, prišla pravočasno do skoraj vsakega poskusa aretacije.

Težava je namreč, da je mnogo protestnikov, ki sicer niso privrženci marksizma in kitajskega komunizma, prišlo na protest iz čisto humanitarnih razlogov ali ker se jim je upiral pogled na robokopovski stil agentov ICE, ki so – roko na srce – večkrat ravnali neprofesionalno. Prav tako niso pomagale nepremišljene Trumpove izjave, ki je v svojem stilu nasadil bivšega guvernerja Minnesote Walza, sicer velikega podpornika KKP še iz 70. let 20. stoletja. Verjetno bi bilo bolje, če bi ameriška vlada jasno sporočila, da izganjajo ilegalne migrante, ki so krivi umorov in celo posilstev otrok. Tako bi marsikaterega protestnika odvrnili od protesta. Vsekakor pa je treba podati kritiko izjemno bogatih, privilegiranih ustvarjalcev, kot sta Bruce Springsteen ali Danny DeVito, ki s svojo podporo demokratičnemu socializmu iz svojih milijonskih dvorcev naredijo več škode kot koristi.

Zahod se mora braniti

Zahod izgublja propagandno vojno proti Kitajski, Rusiji in celo Iranu. Prav neverjetno je, kako zlahka svetovne diktature uspejo prodreti na Zahod s svojimi idejami in 'resnicami', medtem ko se Zahod utaplja v kritikah. Tako hudo je, da niti novinarji večjih medijskih hiš niso več sposobni ločiti med dobrim in slabim ter se pod pretvezo enake obravnave vseh tipično postavijo na stran zla. Kako lahko sicer razumemo, da novinarji ne morejo jasno obsoditi iranskih mul množičnih zločinov, Hamasa terorizma in Kitajske stalinističnih metod.

Ali so novinarje tako zaslepile velike železniške postaje, svetleči reklamni panoji velikih mest in hitre železnice, da so pozabili na zaprte Ujgure v koncentracijskih taboriščih, popolno medijsko blokado, zapiranje novinarjev, politične čistke, zapiranje disidentov, izginjanje političnih nasprotnikov, nacionalizacijo (krajo) premoženja, agresivno krajo intelektualne lastnine na Zahodu, izsiljevanje kitajske opozicije v zahodnih mestih, financiranje terorističnih organizacij in celo skrivne laboratorije z nevarnim biološkim orožjem! Toda novinarski mrk ni nov, spominjamo se lahko časov, ko je Walter Duranty, ameriški novinar New York Timesa, prejel Pulitzerjevo nagrado za pisanje o Sovjetski zvezi, kjer je zanikal Stalinove čistke in množično lakoto.

Zahod brez sprememb ne bo preživel. Nekoč so v propagandne namene uporabili medijske kampanje preko sistema 'Radio Free', ki je oddajal material s podporo Zahodu. Danes se propagandne postaje ukinjajo, zahodne vlade pa zmanjšujejo sredstva za propagando. Tretji svet je vedno bolj naklonjen kitajskemu videnju sveta in zgodovine, ker ima Kitajska večjo in močnejšo propagando – internet, časopisi, televizija, univerze, inštituti, vse do najmanjših predavanj Konfucijevih inštitutov. Enako Kitajska počne na Zahodu, zato se ne smemo čuditi velikanski radikalizaciji študentov po zahodnih univerzah ter kasneje novinarjem, učiteljem in ideološkim tvorcem, ki jih te univerze proizvajajo. Zahod propagandno vojno izgublja, ker je nima, brez nje pa še ene hladne vojne ne bo mogel zmagati. Prišel je čas, da Zahod ponovno zažene svoj propagandni ustroj, ki bi prebivalce tako na Zahodu kot Vzhodu ponovno približal svojemu svetu, ki je nedvomno bolj human, svobodnejši, ekonomsko privlačnejši ter ponuja večji in bogatejši intelektualni razvoj.

Po drugi strani ni tako daleč čas terorističnih napadov skrajne levice, ko so člani levih terorističnih združb ugrabljali in streljali Evropejce ter skupaj z islamisti in palestinskimi teroristi nastavljali bombe po evropskih in ameriških mestih od Berlina in Pariza do New Yorka in Los Angelesa. Takrat je Sovjetska zveza z istim namenom kot danes Kitajska financirala člane ameriškega Weather Undergrounda, nemške revolucionarne celice, italijanske Rdeče brigade, palestinski Črni september, Carlosa in Ljudsko fronto za osvoboditev Palestine (PFLP), ki je še vedno aktivna. Takrat so ameriške in evropske obveščevalne agencije uvidele nevarnost skrajno leve in islamistične združbe, ki je pobijala po celotnem Zahodu, od olimpijskih iger do ugrabitev letal. Danes je vprašanje le, ali se bo kitajsko financiranje s pomočjo milijarderjev, kot sta Singham in njegova soproga Evansova, prelilo v nasilje, podobno tistemu pred petdesetimi leti. Toda poraja se še večje vprašanje: Ali so danes zahodne obveščevalne službe in policija še sposobne to nevarnost zaustaviti?

Prav neverjetno je, kako zlahka svetovne diktature uspejo prodreti na Zahod s svojimi idejami in 'resnicami'.

(D245: 24-27)