Vojna v mirovanju – obeti ZDA in Irana

Danes sta se v Islamabad odpravila ameriški odposlanec J. D. Vance in odposlanec Jared Kushner. Pakistanska vlada je zaprla velik del mesta, prepovedala je celo pohajkovanje po okoliških hribih, ulice pa so zaprli kar z ladijskimi kontejnerji. Iranski predstavniki so pakistanske vojaške letalske sile zaprosili za zračno spremstvo iz Teherana, medtem ko je pakistanski obrambni minister Havaja Asif osramotil Pakistan z anti-semitsko objavo na X-u, zato sta mu predsednik države in vlade takoj ukazala izbris objave. Takšna objava namreč takoj postavi pod vprašaj vlogo Pakistana kot pogajalca.

Pričakovanja ZDA drugačna od pričakovanj Irana

Še vedno se svet sooča z vprašanjem, o katerih točkah se bosta ZDA in Iran pogajala. Obe državi stojita na zelo nasprotnih stališčih in jasno je, da bo ena izmed držav morala popolnoma popustiti, kar bi v očeh lastnih državljanov delovalo kot poraz. V tem trenutku ZDA poudarjajo, da so zahteve o neoviranem odprtju Hormuške ožine, zaustavitvi nuklearnega programa in zamrznitev raketnega programa pogoji, pri katerih ne bodo popuščali. V primeru, da Iran na te točke ne bi pristal, naj bi se po besedah ameriške administracije vojna nadaljevala.

Po drugi strani Iran zahteva plačilo za vojno škodo, zaračunavanje prehoda skozi Hormuško ožino, poleg tega pa namerava nadaljevati nuklearni in raketni program. Iran grozi s prekinitvijo premirja, če se ZDA ne bi strinjale z omenjenimi pogoji, vendar je že danes jasno, da je to nemogoče. Vprašanje je torej, v katerih zahtevah in koliko je katera država pripravljena popustiti in katera država ima močnejšo pozicijo v primeru neuspelih pogajanj. Poleg tega pa je treba upoštevati še zahteve zalivskih držav, ki na iransko zaračunavanje 'vodnin' ne bodo pristale in bodo verjetno vodile k več napetostim v prihodnosti. Nenazadnje pa je v igri še Izrael, za katerega niso pomembne le obstoječe zahteve ZDA, ampak tudi razorožitev iranskih šiitskih milic, ki ogrožajo Izrael.

Propad pogajanj in premirja – odziv ZDA, Izraela in zaliva

Vsekakor je pričakovati, da bosta ZDA in Izrael v primeru propadlih pogajanj nadaljevala z uničevanjem vojaških in infrastrukturnih ciljev. Glede na to, da je bil velik del omenjenih ciljev ali poškodovan ali uničen, lahko pričakujemo, da se bodo usmerili na uničenje še energetskih in infrastrukturnih ciljev, kot so mostovi, ceste, pristanišča itd. Prav tako bodo ZDA poskusile uničiti še preostanek iranske mornarice in obalne infrastrukture, ki jo sicer Iran uporablja mešano – za civilne in vojaške namene, kot na primer pristaniška in upravna območja. ZDA se bodo usmerile še na zaseg tankerjev, ki plujejo za Iran in pod iransko zastavo, ter prekinitev naftovodov. Zelo verjetno pa bodo v vojno bolj aktivno stopile zalivske države, ki imajo dovolj iranskih napadov.

Iran ima velik del konvencionalnih sil poškodovan ali uničen, zato se bo odzval na nekonvencionalne načine boja, v katerih že ima izkušnje. Načelnik Združenega štaba oboroženih sil Združenih držav Amerike Dan Caine je sporočil, da so napadli več kot 13.000 tarč v Iranu, uničenih je bilo 450 skladišč balističnih raket ter 800 skladišč dronov, več kot 2000 poveljstev in kontrolnih točk, 95% vodnih min, 90% iranske vojaške mornarice, poškodovane je bilo okoli 80% nuklearne industrije, poškodovane ali popolnoma uničene je bilo 90% vojaške industrije. Pod vodo je najmanj 150 ladij iranske vojaške mornarice, polovica hitrih čolnov, ocenjujejo pa, da je uničenih okoli 80% iranskih vojaških kapacitet.

Propad pogajanj, premirja – odziv Irana

Iran se zelo dobro zaveda uničenja lastnih obrambnih kapacitet, zato igra na karto zaprtja Hormuške ožine, uporabe brezpilotnih zračnih in pomorskih plovil, napadov šiitskih milic in terorizma. Iran ima sicer v vseh treh segmentih zelo bogate izkušnje, razen z zaprtjem ožine. Iran se zaveda, da vojaško ne more parirati ZDA in Izraelu, zato je uporaba nekonvencionalnih načinov boja za Iran najbolj smiselna. Iran se zaveda, da je na primer Ukrajina preživela ravno z uporabo dronov, specializiranih orožij in enot ter napadov v zaledju.

Zaprtje Hormuške ožine bi v morebitni vojni imelo za posledico uničenje še preostanka iranske mornarice, zato bi uporabili hitra samomorilska plovila – tako zračna kot pomorska. Ena poškodovana ladja je dovolj za popolno zaustavitev prometa, rast cen zavarovanj, višje cene nafte in nezadovoljstvo v velikem delu sveta. Vse to pa ustvarja pritiske na ZDA in Izrael. Poleg tega so poceni droni izjemno učinkoviti tudi v uničevanju naftnih in infrastrukturnih ciljev v zalivskih državah ter Izraelu, takšne napade pa lahko izvajajo šiitske milice in teroristične organizacije. Šiitska manjšina je namreč relativno velika v Savdski Arabiji, Libanonu in Bahrainu. Nazadnje pa Iranu ostanejo še teroristične celice po zahodu, ki so namenjene splošnemu strašenju množic.

Vztrajnost proti preživetju

Gre za vprašanje vzdržljivosti, kjer lahko ZDA in Izrael s konvencionalnim orožjem uničujeta vedno več ciljev, ki iranski teokraciji pomenijo preživetje in financiranje boja. Poleg tega je za iransko Islamsko republikansko gardo (IRGC) in ajatole hud udarec, ko vedo, da so relativna tarča nasprotnikovih raket. Cilj koalicije ZDA-Izrael-zaliv je razredčenje elit, postopna anihilacija vojaške infrastrukture na minimum in uničenje ekonomske podstati teokratske vladavine. To bi potem privedlo do iranskega sprejetja pogojev, ki so danes del pogajanj v Islamabadu, kar bi za zahod pomenilo zmago nad Iranom. Optimistično pa celo do počasnega odmrtja režima, notranje revolucije ali prostovoljne reforme s prestopi na stran opozicije, kar pa je dolgoročni cilj naslednjih deset let. Koalicija se v tem primeru sooča z vprašanjem časovnega okvira, kjer je popolnoma nejasno, kdaj bi lahko prišlo do notranjih sprememb v Iranu.

Po drugi strani Iran upa na ekonomsko stiskanje zahoda z visokimi cenami energentov, nezadovoljstvo zahodnih potrošnikov ter na pritisk medijev in politične opozicije. Enako cilja na počasno davljenje zalivskih držav in njihov pritisk na ZDA. S kombinacijo terorističnih organizacij, kot je Hezbolah, pa še vojaški pritisk na Izrael ter morebitno zamenjavo vlade v Tel Avivu, ki bi bila manj naklonjena napadu na Iran. Toda Iran ima težavo, kajti zapiranje pomorskih poti pomeni tudi omejitev lastnega trgovanja z energenti, kjer je zaseg tankerjev realna možnost.

S tem bi si dejansko sami zaprli financiranje delovanja režima in možnost dodatne oborožitve. Zato bi se Iran ravno tako soočil z nezadovoljstvom lastnega prebivalstva, popolnim uničenjem ekonomije ter celo poskusi prevzema oblasti. Na koncu pa bi se moral soočiti še s pritiskom Kitajske, ki ima že danes težave zaradi rasti cen energentov. Več virov iz Pakistana namreč pravi, da je ravno Kitajska pritisnila na Iran za pogajanja.

Evropa, ki je ni

Pokazala se je velika razlika med starimi in novimi članicami v odnosu do vojne v Iranu. Poljska in Baltske države so pokazale veliko nezadovoljstva z ravnanjem Francije, Španije, Velike Britanije in Italije že za časa začetka vojne v Ukrajini, med migrantsko invazijo na vzhodu, zdaj pa še med današnjo vojno v Iranu. Nastopiti je moral celo generalni sekretar Mark Rutte, ki je povedal, da razmere v NATU niso tako slabe, potem ko je ameriški predsednik Trump ponovno grozil z izhodom iz NATA. Rutte je povedal, da italijanska letala sestreljujejo drone nad Poljsko, francoske ladje plujejo v Mediteranu, britanske pa branijo Ciper. Toda ne glede na optimizem Rutteja bo NATO moral opraviti resne razgovore in verjetno opraviti nekaj sprememb če bo hotel preživeti. Brez ZDA pa NATO ne bo obstal.

Evropske države znajo biti precej glasne, ko gre za oglaševanje človekovih pravic, toda v primeru dejanske potrebe po prisilnem izvrševanju ravno takšnih človekovih pravic pa EU zamrzne, z izjemo Izraela, kjer takoj skoči v obsodbe in želje po sankcioniranju te države. V primeru iranskih ajatol, ki so v mesecu dni brez težav pobesile več desettisoč nedolžnih ljudi, pa se je EU relativno hitro pripravljena pogoditi ali celo prodati komponente, ki bi lahko pristali v balistični raketi ali centrifugi za bogatenje urana. Nekateri evropski politiki pa se sramotno postavijo celo na stran terorističnih organizacij, kot na primer Hezbolah. Španski predsednik Sanchez je celo odpoklical veleposlanika iz Izraela, medtem ko se je vrnil v Teheran še isti dan premirja.

Absurd Evrope je ravno ta, da ob vsem vedenju za večletne zločine in uzurpacijo libanonske države s strani Hezbolaha, Libanon odkrije na dan premirja. Seveda so evropske države krivile Izrael za nadaljevanje vojne in kršitve premirja ob dejstvu, da je ravno Hezbolah izvedel 54 raketnih napadov na Izrael prvih 12 ur po sklenitvi premirja. EU je popolnoma vseeno za prebivalce Libanona, še najmanj Izraela, pomembno je le, da ponovno vzpostavi iluzijo, da je bila odpoved energetsko smiselna. Razen da nekaj nadebudnežev in odlično plačanih nevladnikov s skrajnega pola na levi odjadra na počitnice v Gazo v novi flotilji za mir, se Evropa dejansko ni več voljna uveljaviti kot sila.

Rezultati pogajanj

Razvoj pogajanj bo viden kmalu, najbolj pa bo moral popustiti Iran. Čeprav mnogi menijo, da ima Iran vse karte, je treba vzeti v ozir, da so ekonomsko in vojaško poraženi. Uničena podjetja in infrastruktura, zaprta podjetja, nezadovoljstvo ljudi in dejstvo, da se je ideja o nepremagljivi teokraciji pod zaščito Boga razblinila. Prav tako je na drugi strani Kitajska, ki si ne more privoščiti, da bi vojna še naprej povzročala nepredvidljivo rast cen energentov in s tem ogrožala kitajski izvoz.

Toda koalicija se ravno tako zaveda, da nikoli ni imela načrta vojaške invazije s pehotnimi silami, državo pa težko spremeniš le z bombardiranjem. Njihov cilj je podoben kot v Srbiji – NATO-vo bombardiranje Miloševića ni uničilo, ampak je preživel, dokler ga ni z oblasti odneslo lastno ljudstvo.

Ali ima koalicija čas čakati, bomo videli, vendar ne glede na izid pogajanj upa na podoben scenarij. Medtem pa ZDA ciljajo na izid začasnih pogajanj, kjer bo Iran primoran v omejitve razvoja lastnega orožja pod zunanjim nadzorom in morda celo nekakšno shemo plačil za prehod Hormuške ožine v dogovoru s partnericami v zalivu in nadzorstvom ZDA. Iran ima v pogajanjih le en cilj, to je preživetje režima, ki pod takšnimi pogoji ne more preživeti, kar pomeni, da Iran ne bo pristal na dolgoročno premirje. Zato so poslali v Islamabad svojega najbolj pretkanega pogajalca Mohameda Ghalibafa.