Sistemski razpad upravljanja

Podatki o javnih financah za leto 2025 in začetek leta 2026 ne kažejo na naključno odstopanje ali začasen šok. Kažejo na sistemski razpad upravljanja javnih financ, kjer strokovni kriteriji popuščajo pred političnimi interesi, nadzor nad porabo pa slabi. 

Primanjkljaj ni nastal v času krize, temveč v obdobju relativne stabilnosti. To pomeni, da ne govorimo o nujnih interventnih ukrepih, ampak o zavestnih političnih odločitvah brez ustrezne finančne podlage.

2025: leto nekontroliranega odpiranja javne blagajne

V letu 2025 je država hkrati sprožila več ukrepov, ki so vsak zase fiskalno zahtevni, skupaj pa izrazito tvegani:

• plačna reforma v javnem sektorju – uvedba novega sistema je pomenila postopno, a trajno zvišanje mase plač, kar dolgoročno avtomatično povečuje izdatke vsako leto,
• dodatna izplačila (regresi, obroki) – enkratni ali večkratni dodatki povečujejo tekočo porabo brez ustvarjanja novih prihodkovnih virov,
• rast socialnih transferjev – širjenje pravic in višanje nadomestil pomeni trajno višje obveznosti države, ki jih je politično zelo težko kasneje znižati,
• povečanje investicij – večja poraba za projekte, ki pogosto nimajo jasne časovne ali finančne optimizacije, dodatno obremenjuje proračun.

Namesto postopnega uvajanja in tehtanja prioritet smo dobili sočasno širitev vseh glavnih kategorij porabe, kar kaže na odsotnost koordiniranega in strokovno utemeljenega odločanja.

2026: posledice so vidne

Že prvi podatki za leto 2026 potrjujejo, da so bile odločitve iz leta 2025 fiskalno nepremišljene:

• 700 milijonov evrov primanjkljaja v prvem četrtletju – kar pomeni bistveno hitrejše kopičenje primanjkljaja kot leto prej,
• predvidenih 2,1 milijarde evrov primanjkljaja – kar kaže, da država že vnaprej načrtuje visoko negativno bilanco,
• 13-odstotna rast odhodkov – ki presega rast prihodkov in pomeni dodatno poglabljanje neravnotežja.

To jasno kaže, da ne gre za enkraten pojav, temveč za avtomatizem povečevanja izdatkov, ki izhaja iz preteklih odločitev.

Prihodki kot navidezno opravičilo

Na prihodkovni strani se pogosto izpostavlja:

• rast DDV – posledica višje potrošnje in inflacije, ne pa nujno večje produktivnosti gospodarstva,
• višji prihodki od dohodnine – neposredno povezani z višjimi plačami, zlasti v javnem sektorju,
• evropska sredstva – ki so začasna in namensko vezana ter ne predstavljajo trajnega vira financiranja.

Te postavke ustvarjajo vtis stabilnosti, vendar gre v resnici za nestabilne ali enkratne vire, ki ne morejo pokriti trajno višjih izdatkov.

Investicije: med razvojem in tveganjem ne transparentnosti

Posebej izstopa struktura investicijske porabe:

• močno povečanje izdatkov za obrambo (+45 %) – kar pomeni koncentracijo sredstev v enem segmentu,
• več kot polovica investicij v državnem proračunu vezana na obrambni sektor – kar zmanjšuje razpršenost in povečuje tveganje neoptimalne porabe.

Kadar se investicije hitro povečujejo in koncentrirajo, brez jasnih meril učinkovitosti, to pogosto vodi v slabši nadzor nad projekti, višje stroške izvedbe in povečano tveganje za ne transparentno dodeljevanje sredstev.

Stroški dela: trajna obveznost brez kritja

Največji pritisk na proračun predstavljajo stroški dela:

• 11,8-odstotna rast – posledica že izvedenih izplačil,
• napovedani dodatni dvigi (april, junij, december) – kar pomeni nadaljnjo rast v istem letu,
• avtomatične uskladitve z inflacijo – ki dodatno povečujejo izdatke brez politične odločitve.

Gre za tipičen primer ukrepa, ki ustvarja trajne fiskalne obveznosti, brez jasnega odgovora, kako bodo te financirane v prihodnje.

Opozorila stroke brez učinka

Na problematiko že dlje časa opozarjajo:

• Fiskalni svet – ki izpostavlja neskladje med prihodki in odhodki ter tveganje za dolgoročno vzdržnost,
• UMAR – ki opozarja na strukturo rasti izdatkov in vpliv na konkurenčnost,
• Evropska komisija in IMF – ki Slovenijo uvrščata med države, kjer so potrebni ukrepi za omejitev tekoče porabe.

Kljub temu ostajajo odzivi omejeni, kar kaže na razkorak med stroko in politiko.

Sistem, ki spodbuja neodgovornost

Trenutni model upravljanja ustvarja okolje, kjer: povečevanje porabe prinaša kratkoročne politične koristi, saj neposredno vpliva na volivce, stroški pa se prenašajo v prihodnost bodisi v obliki dolga bodisi višjih davkov, nadzorni mehanizmi pa nimajo zadostne teže, da bi preprečili dolgoročno škodo.

Tak sistem ne vodi v stabilnost, temveč v postopno erozijo javnih financ.

Problem je globlji od številk

Primanjkljaj je odraz pomanjkanja strokovnega načrtovanja, odsotnosti dolgoročne strategije in šibkega nadzora nad porabo javnega denarja.

Zato je ključno vprašanje, ali ima država še vzpostavljen sistem odgovornega upravljanja ali pa ta postopno razpada.