Pirhi, pisanke, pisanice, remenke

Slovenci radi praznujemo, med drugim tudi veliko noč, saj je to največji krščanski praznik. Praznujejo jo pravzaprav vsi, tudi zaradi velikonočnih dobrot, ki morajo biti seveda blagoslovljene. Šunka ali šink, hren, potica, kruh ter pobarvana in okrašena jajca, torej pirhi, pisanice ali remenke so sestavni del žegna, ki ga ponavadi na veliko soboto nesemo v bližnjo cerkev k blagoslovu.

Z nami ustvarja: Primož Hieng

Da bi vam letošnjo veliko noč približali v vsej njeni simboliki, smo moči združili s Primožem Hiengom, starosto slovenskega etnografskega novinarstva. Hieng je za svoje delo prejel številna občinska in strokovna priznanja. V svoji karieri je pripravil kar 73 samostojnih razstav in napisal monografijo: Pirhi, pisanice, remenke (80 idej za izdelavo pirhov).

Številne zgodbe, ki jih prebirate, temeljijo na njegovem 20-letnem terenskem delu in dokumentiranju velikonočnih običajev. Avtorju se zahvaljujemo za strokovno pomoč in vpogled v njegovo bogato zbirko ljudskega izročila.

Zgodovina in zlata doba krašenja jajc

Ustrezna poročila iz 16. stoletja iz raznih evropskih dežel že poročajo o rdeče pobarvanih jajcih. Vendar so bila v tem času jajca samo pobarvana. Pisana jajca se posamezno pojavljajo šele v 17. stoletju.

Zlata doba krašenja jajc je nastopila šele z barokom in rokokojem. Viri izpričujejo bogatejše krašenje jajc in z njimi povezane navade le za zgornje družbene plasti. Dosedanje znanje o poslikanih ali drugače okrašenih, ne samo pobarvanih jajcih v Evropi kaže, da so bila med kmečkim prebivalstvom v splošnejši navadi šele v 19. stoletju.

Prvo poročilo o krašenju jajc med slovenskim kmečkim prebivalstvom spada v 17. stoletje. Jajca, ki jih z barvanjem, risanjem, pisanjem in drugimi tehnikami preoblikujemo v pirhe, pisanice ali remenke, imajo izjemno in večpomensko vlogo ob praznovanju velike noči. Človeška domišljija nima meja, ko gre za izjemno ustvarjalnost vseh tistih, ki so poskušali tako ali drugače razumeti jajčno lupino kot površino za njeno poslikavo. Izpod rok gospodinj in tudi moških predstavnikov so nastajale in še nastajajo prave umetnine, ki bi jih lahko primerjali z mojstrovinami najvidnejših likovnih ustvarjalcev.

Jajca, ki jih z barvanjem, risanjem, pisanjem in drugimi tehnikami preoblikujemo v pirhe, pisanice ali remenke, imajo izjemno in večpomensko vlogo ob praznovanju velike noči.

Belokranjske pisanice in njihovi ohranjevalci

Pisanka je ljubezen goreča … »V večini naših družin so pisanice (pisanke) skorajda neznana stvar. Vsi se zadovoljijo s 'pirhi', ki jih je res lahko pobarvati v kupljeni barvi, a so za oko enolični in tudi prav malo domači,« je v knjigi Veselja dom že leta 1942 zapisal dr. Niko Kuret.

Nekaj posebnega so domače belokranjske pisanice. Za njihovo krasitev si moramo vzeti čas, primerno orodje in veliko potrpežljivosti. Pisanice ali pisanke s svojim bogatim okrasjem so pristen slovenski običaj, ki ga ne poznajo niti germanski, niti latinski narodi.

Kot pravi dr. Niko Kuret, bi se veljalo potruditi in tudi doma narediti nekaj takih pisanic, saj krašenje jajc ni tako zahtevno kot se zdi na prvi pogled.

Najstarejše ohranjene belokranjske pisanice so iz druge polovice 19. stoletja. Največji razcvet so doživele v Adlešičih in okolici v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Največ zaslug za ta razcvet je imel Božo Račič, ki je leta 1919 nastopil učiteljsko službo v Adlešičih.

Zanimali so ga običaji v posameznih krajih, prav v kraju svojega službovanja pa je naletel na izjemno bogato zapuščino. Pisanica je bila prvi predmet, ki je pritegnila njegovo pozornost. Ker je do takrat še ni videl, je bilo njegovo veselje nad odkritim še toliko večje. V petih letih učiteljevanja v Adlešičih je ljudi med drugim spodbujal k izdelovanju pisanic. Tako je pomagal profesorju Albretu Siču, ki je primere pravih belokranjskih pisanic že leta 1922 objavil v knjigi »Narodni okraski na pirhih in kožuhih«.

V zbirki narodnih okraskov na pirhih sta na štiriinosemdesetih primerkih risanih belokranjskih pisanic prikazala res veliko motivov, združenih v številne kombinacije.

Pisanice ali pisanke s svojim bogatim okrasjem so pristen slovenski običaj, ki ga ne poznajo niti germanski, niti latinski narodi.

Izdelava pisanic: Pisanje z voskom

Za izdelovanje, tudi popisovanje pisanic ali pisank, si je treba najprej izdelati pisalo ali pisač. To je 12 do 15 centimetrov dolg, centimeter debel, štirioglat košček lesa, v katerega na enem koncu zavrtamo lijakasto luknjo, katere premer naj meri na eni strani nekaj prek pol centimetra, na nasprotni pa nekaj manj.

V to odprtino pride majhen lijaček, ki ga naredimo iz tanke pločevine, uporabimo pa lahko konzervo ali pa medeninasto pločevino. Konica lijaka mora gledati iz lesa in ima čisto na koncu prav majhno odprtino. Zgornji konec lijaka je v lesu skrit in ga prekrijemo z odprtino v lesu skupaj s koščkom pločevine, ki ga pribijemo na les. V lijaček damo čebelji vosek, nato vzamemo svečo, ki jo prižgemo in »pisanje« se lahko začne. V levico primemo trdo kuhano jajce, ki naj bo čisto, lepo okroglo in gladko.

V desnico primemo pisalo ali pisač, tako kot svinčnik ali peresnik, podržimo pločevinasto konico v bližino plamena sveče ter pustimo, da se lijaček dobro razgreje in se vosek v njem raztopi. Z voskom, kolikor ga priteče skozi odprtinico na konici lijaka, »pišemo« po jajcu različne ornamente. Ko je jajce popisano, ga damo v barvo. Barva se bo prijela vseh tistih ploskev, ki niso pokrite z voskom, risba pa ostane lepo bela.

Voščeno prevleko risbe spravimo z jajca tako, da držimo jajce nad štedilnikom ali plamenom sveče. Kjer je bila voščena črta, se pokaže naravna barva jajčne lupine. Pisanice ali pisanke lahko pobarvamo tudi v dveh barvah. Jajce bomo, potem ko smo ga popisali prvič in pobarvali, popisali še drugič in ga položili drugič v (drugo) barvo.

Krašenje s praskanjem

Namesto pisanja z voskom naletimo ponekod tudi na praskanje. Pri tem načinu jajce najprej skuhamo in pobarvamo, nato pa okraske izpraskamo z barvne lupine s posebno pripravo, ki pa je zelo preprosta. V košček lesa, kakršnega potrebujemo za omenjeni »pisač« ali pisalo, pritrdimo v poševni smeri močnejšo iglo. Z njeno konico praskamo okraske z lupine jajca.

Uporaba solne kisline in shranjevanje

Na jajca bi lahko pisali tudi s solno kislino, kar pa zahteva nekaj več previdnosti. Jajce najprej pobarvamo, nato pa si pripravimo navadno pisalno pero na peresniku, ki naj bo novo, poleg tega pa še nekaj solne kisline in krpico.

S svinčnikom si narišemo na že pobarvano jajce vzorce in okraske, nato pa po črtah vlečemo s peresom, ki ga pomakamo v solno kislino. Na nekaj moramo še posebej opozoriti: vsako potezo moramo s krpico sproti obrisati. Prvo pisanico bomo porisali za vajo, potem pa nam bo delo le steklo. Povsod, kjer bomo potegnili črto s solno kislino, se bo pokazala belina. Kislino moramo sproti brisati z jajca, ker nam lahko prežre lupino in je pisanica potem neužitna. Pa tudi sicer pisanice niso najbolj primerne, da bi jih strli in pojedli.

Pisanice so lahko lep slovenski spominek, del naše preteklosti, ki se je k sreči ohranila vse do današnjih dni. Še zdaj predvsem v Beli krajini »pišejo« ali barvajo pisanice.

Če hočemo pisanico spraviti ali jo obdržati za spomin, je bolje, da popišemo prazno jajce, ki ga moramo seveda najprej izpihati, nato pa obe odprtini zadelati z voskom, da nam pri barvanju barva ne bi zašla v notranjost lupine. Lepo pisanico, ki jo bomo spravili za okras, lahko lakiramo z brezbarvnim nitrolakom, ker se barva pod njim bolje ohrani in tako brez škode tudi brišemo prah s porisanega jajca.

Pisanice so lahko lep slovenski spominek, del naše preteklosti, ki se je k sreči ohranila vse do današnjih dni.

Velikonočne igre s pisanicami in zaton starih šeg

»V vrsti številnih velikonočnih šeg so bile zanimive tudi igre s pisanicami, ki so bile razširjene v vseh slovenskih pokrajinah.

Belokranjski fantje in možje so se igrali včasih že na veliko nedeljo zjutraj, kot poroča leta 1849 Ivan Navratil: 'Komaj se zorja vuzamskiga jutra napoči, komaj procesija mine, se že otroci in odrasli mladeniči od vseh strani s pisanicami v rokah in žepih (aržetih) shajajo. Zdaj se prične vojska s kurjimi jajci ...' Največkrat je bil igram namenjen dopoldan velikonočnega ponedeljka, ko je bil dan veselja in sprostitve,« je v knjižici Belokranjske pisanice zapisala Andreja Brancelj Bednaršek.

Najbolj pogoste igre so bile »turčanje«, v Beli krajini imenovano »šterclanje«, pa »valinčanje« in »sekanje«. Pri turčanju – in tudi pri valinčanju – gre za to, da se pirhi – kakor pri balinanju, zadevajo in trkajo. Komur se pirh pri tolčenju ubije, ga izgubi.

Še bolj je bilo mogoče med Belokranjci priljubljeno sekanje pisanic. Andreja Brancelj Bednaršek pravi: »Novec, s katerim so sekali, se je moral v pisanico zasaditi, se vanjo skriti in zleteti skoznjo. Za pravila so se sekači sproti dogovarjali. Kdor je sekal uspešno, je dobil pisanico z novcem, če ne, pa je novec pripadel tistemu, ki jo je dal sekati.« Čeprav so ljudje govorili, da se igrajo s pisanicami, so za igre uporabljali le barvana jajca. Razumljivo je, da bi bilo krašenih jajc za te namene škoda.

Pisanica je Belokranjcem postala pojem velikonočnega jajca, pa če je bilo porisano ali samo obarvano. Že v medvojnem času, zlasti pa po drugi svetovni vojni, so začele mnoge velikonočne šege in navade zamirati in se spreminjati. Tako se skoraj nikjer več niso igrali in le redki so se s pisanicami še obdarovali.

Največkrat je bil igram namenjen dopoldan velikonočnega ponedeljka, ko je bil dan veselja in sprostitve.