Na Jesenicah odkrili nevarne odpadke – odlagal naj bi jih Riko

Med gradnjo nove železniške postaje naj bi podjetje Riko na Jesenicah odložilo okoli 500 lesenih železniških pragov (švelerjev), ki so premazani s kreozotom – gosto snovjo iz premogovega katrana, ki vsebuje kemične spojine, del katerih velja za rakotvorne in okoljsko problematične. Bližnji stanovalci so izpostavili, da material ni ustrezno zaščiten pred izpostavljenostjo vremenskim vplivom, kar povzroča intenziven smrad in izhlapevanje nevarnih hlapov. Alpe Adria Green je med drugim zahtevala takojšnjo preprečitev nadaljnje izpostavljenosti prebivalcev in skladiščenje oz. odstranitev nevarnih odpadkov na ustrezen način ter v skladu z zakonodajo. 19. maja so o odlaganju nevarnih odpadkov obvestili okoljsko inšpekcijo v Kranju.

Prebivalci – nekateri so od nevarnega odpadka oddaljeni le od 30 do 50 metrov – namreč poleti in v toplejših mesecih, ko se temperature dvignejo nad 30 stopinj Celzija, pričakujejo poslabšanje stanja – tako kar se tiče ogrožanja zdravja kot tudi vplivov na kakovost bivanja. Med drugim opozarjajo na draženje dihal in oči ter glavobole. Prijavo so naslovili na organizacijo Alpe Adria Green, ki je te dni zaradi resnega okoljsko-zdravstvenega problema opravila terenski ogled odlagališča starih železniškev pragov. Po njihovem poročanju pragovi niso ustrezno zaščiteni, ampak so prosto dostopni, brez ustrezne ponjave ali ograje. Na obvestilu, ki ga je Riko pritrdil na odložene pragove, ne piše, da so to nevarni odpatki. Napisali so: »Na tej lokaciji ne bo več mogoče parkirati avtomobilov.«

Prebivalci so že večkrat pisno, ustno in s fotografijami obveščali investitorja (Riko, Janez Škrabec), vendar do danes ni bilo vidnih ustreznih ukrepov ali premika skladnega z zakonodajo – kreozotni švelerji so klasificirani kot nevarni odpadki (klasifikacijska številka 17 02 04), kar pomeni, da so uradna pravila za ravnanje zelo jasna in stroga. Ker so kreozotni železniški pragovi po zakonodaji obravnavani kot nevaren odpadek, zanje veljajo strožja pravila skladiščenja in odstranjevanja kot za običajen gradbeni ali lesni material. Namen teh pravil je preprečiti izpiranje nevarnih snovi v okolje ter omejiti izpostavljenost ljudi in živali. Postopek zahteva, da se takšni odpadki varno zberejo, evidentirajo in predajo specializiranim podjetjem, ki imajo dovoljenje za ravnanje z nevarnimi odpadki. Vsako drugačno odlaganje na lastno pest je groba kršitev okoljskih pravil. Če se take odpadke kje začasno skladišči, pa je potrebna najmanj neprepustna podlaga, nadzorovan odtok in zaščita.

Stari železniški pragovi so po evropski zakonodaji in slovenski klasifikaciji opredeljeni kot nevarni odpadek

Železniške pragove poznamo predvsem kot skoraj 'večen' les, ki desetletja kljubuje dežju, snegu in vlagi. Vendar pa njihova izjemna obstojnost ni naravna, ampak je posledica impregnacije s kreozotom, gosto snovjo iz premogovega katrana, ki vsebuje policiklične aromatske ogljikovodike (PAO). Ta oljnata snov les ščiti pred gnitjem, vlago, glivami in insekti. Gre za skupino kemičnih spojin, ki jih sicer najdemo tudi v sajah, dimu, izpušnih plinih in industrijskih oljih, del njih pa velja za rakotvorne in okoljsko problematične. Zaradi svoje sestave se odsluženi kreozotni pragovi po evropski in slovenski zakonodaji obravnavajo kot nevaren odpadek, njihova uporaba pa je danes močno omejena.

Železniški pragovi oz. »švelerji« ob visokih temperaturah oddajajo značilen vonj po katranu, del spojin pa se lahko sprošča v zrak. Ob dolgotrajni izpostavljenosti vremenu lahko prihaja tudi do pronicanja snovi v tla – največje tveganje je tako pri dolgotrajnem skladiščenju na prostem brez zaščite tal, posebej na prepustnih območjih ali blizu podtalnice. Zaradi svoje kemijske obstojnosti se PAO v okolju razgrajujejo zelo počasi ter se lahko dalj časa kopičijo v zemlji, sedimentu in drugih materialih.

Za človeka je nevarnost neposredna – stik s kožo lahko povzroči hude kemične opekline in dolgotrajne poškodbe tkiva, vdihavanje hlapov draži dihala, zaradi česar so odsluženi leseni pragovi klasificirani kot nevarni odpadki in nikoli ne bi smeli priti v stik z obdelovalnimi površinami, vrtovi ali bivalnim okoljem. Pitje tako onesnažene vode povzroča akutne prebavne težave, dolgotrajna izpostavljenost pa vodi v resne kronične poškodbe jeter in ledvic ter dokazano povečuje tveganje za nastanek raka na mehurju in prebavilih. PAO v telesu deluje genotoksično, kar pomeni, da neposredno poškodujejo DNK in celice prisili v mutacije. Za vodni ekosistem je koncentracija teh snovi smrtonosna, saj deluje močno toksično na ribe in druge vodne organizme, pri katerih povzroča genetske mutacije in odpoved reproduktivnih organov. Stalni vnos kontaminirane hrane vodi v kronično preobremenitev, kar sčasoma povzroči poškodbe tkiva (lezije) ter odpovedovanje jeter ali ledvic. Mnoge spojine v kreozotu delujejo kot endokrini motilci. V telesu oponašajo ali blokirajo naravne hormone, kar lahko privede do reproduktivnih težav, motenj v delovanju ščitnice in težav pri razvoju ploda, če takšno hrano uživajo nosečnice.

Poleg že omenjenega kreozota in PAO v švelerjih lahko najdemo tudi fenole in krezole ter nevarne težke kovine, ki ob prehodu v prst in pridelke lahko povzročijo sistemske poškodbe telesa. Fenoli in krezoli, ki v lesu delujejo kot agresivni insekticidi, ob zaužitju s kontaminirano hrano delujejo kot celični strupi; kronično uničujejo sluznico prebavnega trakta, po absorbciji v kri pa napadejo centralni živčni sistem ter povzročijo degenerativne spremembe na jetrih. Še bolj zahrbtne so primesi težkih kovin, kot so arzen, krom in baker iz starejših impregnacijskih soli, ki se v naravi nikoli ne razgradijo. Ko jih rastline posrkajo, arzen in heksavalentni krom delujeta kot močna kancerogena prve skupine, medtem ko presežek bakra povzroča propad rdečih krvnih celic in cirozo jeter. Vse te snovi v telesu delujejo sinergijsko, kar pomeni, da fenoli in kovine povzročajo takojšnja celična vnetja, s čimer še dodatno odprejo pot dolgoročnemu, rakotvornemu delovanju PAO spojin.