Izvolitev Trumpa ni bila dobra, ampak prava odločitev

Sedaj ko se je predvolilna histerija nekoliko umirila, imamo kratko priložnost ta prelomni dogodek pogledati kolikor toliko racionalno. Ali sploh je prelomni? Lahko pričakujemo konec demokracije in vzpon fašizma? Morda konec vseh vojn? Se bo rodil nov svet ali bo stari le še naprej bolehno hiral? 

Vse to ter še mnogo več se je pred volitvami obljubljalo, napovedovalo, pričakovalo in svarilo. Sam prihodnosti ne mislim napovedovati, pričakujem pa tudi ne prav veliko. Mislim tudi, da izidu eni in drugi pripisujejo prevelik pomen. Kaj si mislim o sodobnih, »levo-desno« delitvah, pa sem tu že mnogokrat napisal. A pojdimo po vrsti. 

Donald Trump je predsednik že bil in sveta takrat ni bilo konec. Prav tako ne ilegalnih migracij in prebujenstva. Morda najbolj odmevna takrat je bila njegova obljuba, da bo zgradil zid, ki ga bo plačala Mehika. To se ni zgodilo. Verjetno lahko podobno pričakujemo od njegove tokratne obljube, da bo vojno v Ukrajini končal v enem dnevu. 

Če pustimo ob strani predvolilne obljube, ki služijo predvsem kot pasti, na katere se nalepijo nadležni volivci, težko ugibamo, kaj se bo dejansko zgodilo. Je kdo leta 2016 predvidel pojav koronavirusa? Je kdo leta 2020 napovedoval invazijo Ukrajine v primeru Trumpovega poraza? Po bitki smo vsi generali, pred bitko pa bolj nevedna pehota.  

Z nekoliko več gotovosti lahko naredimo kakšne druge zaključke. Recimo nadaljevanje upada vpliva osrednjih medijev, vsaj v ZDA. Nekateri te volitve že imenujejo “podkast volitve”. Osrednji mediji so gostili le eno predvolilno debato, sicer pa se je volivce nagovarjalo preko sodobnejših kanalov, kot so spletni vplivneži, ikone popularne kulture ter družbena omrežja v lasti najbogatejših zemljanov.  

Če pustimo ob strani predvolilne obljube, ki služijo predvsem kot pasti, na katere se nalepijo nadležni volivci, težko ugibamo, kaj se bo dejansko zgodilo. 

Prav tako smo lahko opazili upad pomena dejanskih dejstev. Medtem ko je lahko Trump neosnovano trdil, da priseljenci jedo hišne ljubljenčke, so Demokrati lahko trdili, da predstavljajo branik demokracije. Ustavimo se nekoliko pri tej trditvi. 

Daljnega leta 2016, ko je Trump zmagal prvič, mu je nasproti stala Hillary Clinton. Ki je, kot so pokazali WikiLeaks, to mesto tako rekoč “ukradla” Bernieju Sandersu. Kasneje pa je tako ali drugače zanikala legitimnost volitev, ko je trdila, da so se vanje vmešali Rusi. Zanimivi dogodki, sploh v luči letošnjega dogajanja ter vseh očitkov, ki so leteli na Trumpa. 

Dejstvo je, da je ta drugačen. Lahko bi celo rekli bolj odkrit. Namesto da bi o dotikanju žensk govoril v slačilnici, to dela kar pred kamero. Namesto da bi ustvaril spletkarsko mrežo za manipuliranje izidov, kar direktno kliče guvernerje, naj mu najdejo potrebne rezultate. Namesto da bi posredno vzbujal dvome o legitimnosti volitev, naravnost pove, da mu rezultat ni všeč, ker ni zmagal. Ker na svoje nasprotnike ne more posredno naščuvati vojske pravnikov, obveščevalcev in novinarjev, nadnje mimogrede naščuva kar svoje najbolj divje podpornike.

A kar velja za Jupitra, ne velja za vola. Medtem ko tako Trump demokraciji škoduje že s samim obstojem, lahko Demokrati po mili volji delajo, kot jim paše. Kar smo lahko spremljali tudi letos, ko so najprej zatrjevali, da je Joe Biden popolnoma opravilno sposoben, dokler predvolilne napovedi niso pokazale, da to kar naenkrat ni več. Ko je branik demokracije postala kandidatka, ki ji sploh ni bilo potrebno demokratično zmagati na Demokratski konvenciji – kjer je bila v preteklosti celo izrazito neuspešna. 

Namesto da bi o dotikanju žensk govoril v slačilnici, to dela kar pred kamero. Namesto da bi ustvaril spletkarsko mrežo za manipuliranje izidov, kar direktno kliče guvernerje, naj mu najdejo potrebne rezultate. Namesto da bi posredno vzbujal dvome o legitimnosti volitev, naravnost pove, da mu rezultat ni všeč, ker ni zmagal. 

V luči teh opažanj se je morda smiselno vprašati, o čem sploh govorimo, kadar govorimo o demokraciji. Gre tu za dejansko voljo ljudstva ali pa le pečat in potrditev, ki ga morajo nevedne mase “izmečkov” dati vnaprej izbranim odločitvam elit? Vsaj glede tega smo v EU kar veliki strokovnjaki, zato smo v večini držav tudi izrazito navijali za Kamalo Harris - čeravno bolj verjetno zaradi lastne obrambne impotentnosti kot kakršnekoli resne skrbi za demokracijo.

Ob vsem tem populističnem vsegliharstvu, kot sem prepričan, da bi marsikdo tole poimenoval, pa se je morda tudi smiselno vprašati, kaj nam je populistični upor proti elitam, sprožen leta 2016, dejansko prinesel.  

Meni osebno kar nekaj razočaranja. Kot se spomnim, sem ob Brexitu upal, da se bo vse skupaj (idealno) končalo z temeljito reformo EU ter vrnitvijo Velike Britanije v našo prenovljeno družino. Kako se je to končalo, vemo. Za ZDA sem menil, da bo pojav Trumpa služil kot ventil, ki bo sprostil nakopičen pritisk in sprožil nekatere prepotrebne spremembe. Ah, naivnost mladosti. 

A kaj sploh storiti v sistemu, kjer patološki lažnivci s prstom kažejo na druge, da so še večji lažnivci? Kjer so mnoge inštitucije ugrabljene? Kjer se včasih lahko upravičeno sprašujemo, kdo sploh v resnici sprejema pomembne odločitve? Kjer so dvojni standardi tako globoko vpeti v družbeno tkivo, da se mnogim zdijo popolnoma normalni? Kjer je ob vseprisotnih manipulacijah včasih težko vedeti, kaj je sploh res?

Mislim, da je dejstvo, da je Zahodna civilizacija v globoki krizi. O kateri neradi odkrito govorimo, še manj iščemo rešitve. Trump je eden njenih simptomov. Medtem ko v Evropi tiščimo glavo v pesek in se pretvarjamo, da se svet ne spreminja, se v ZDA vsaj nekaj dogaja. Zdi se mi, da se tam zavedajo, da vse ni OK in zmaga Trumpa je eden od načinov, kako to elitam pokazati. Morda gre le za vulgaren iztegnjen sredinec, pa vendarle.