Škof Jamnik ob obletnici slovesnosti v Kočevskem rogu: Kaj pomaga stisk roke, ko pa so se potem zgodila čisto nasprotna dejanja

V kakšnem spominu vam je ostala prva roška spravna slovesnost 8. julija 1990? Uradno ste bili takrat še kaplan v Kočevju, dejansko pa že v vlogi tajnika nadškofa Alojzija Šuštarja.

Glede t. i. »spravne slovesnosti« 8. julija 1990 bi najprej rad poudaril, da je šlo za »spominsko mašo«, kot je napisano v naslovu celotnega besedila nadškofa Šuštarja in scenarija za televizijsko snemanje oziroma za krščanski pogreb. Nadškof Šuštar je namreč v uvodu v sveto mašo dejal: »Zbrali smo se v Kočevskem rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb domobrancev, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let.«

Zelo natančno moramo brati tudi to, kar je nadškof poudaril v pridigi. Med drugim je dejal: »Mi pa smo zbrani na kraju smrti in smrtnega molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu živih in mrtvih.«

Kasneje v nagovoru je nadškof omenil tudi vse druge žrtve: partizane, druge žrtve vojne, Hrvate, Srbe … Maši je sledil pogrebni obred. Prav je, da smo glede roške slovesnosti natančni: šlo je za pogreb, za mašo zadušnico za vse, ki so bili pobiti med vojno in po njej!

Kako pa je na slovesnost s časovne razdalje gledal nadškof Šuštar, s katerim ste ostali tesno povezani do njegove smrti 29. junija 2007? Pri nekaj javnih nastopih v letošnjem maju, ko smo se spominjali 70. obletnice konca druge svetovne vojne, ste opozoril na njegove pomisleke. Ali ni bil tudi tisti »mitski« stisk roke s tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom prej vljudnostna gesta kot kaj drugega?

Ja, pri tem »mitskem«, kot pravite, stisku roke med nadškofom Šuštarjem in tedanjim predsednikom predsedstva Republike Slovenije Milanom Kučanom natančna analiza takratnega in predvsem poznejšega dogajanja pove veliko več, kot si človek sploh lahko predstavlja.

Režija dogodka je bila skrbno pripravljena in kot »spin« so jo vsi mogoči mediji vsa leta do danes premišljeno lansirali doma in po svetu ter tako ustvarili – bolje: zmanipulirali – javno mnenje in zavest, da je šlo v Kočevskem rogu za t. i. »spravno slovesnost«, partnerja v tej spravi pa naj bi bila nadškof Šuštar in predsednik Kučan. Takšna razlaga se je dejansko »prijela« med ljudmi, a je bila manipulacija iz preračunljivega pragmatizma. Šlo je za prevaro, ki se vleče vse do danes.

V tragični drugi svetovni vojni in dogodkih po njej oziroma v revoluciji in državljanski vojni, ki naj bi se po besedah predsednika prve demokratično izvoljene skupščine dr. Franceta Bučarja končala leta 1990, naj bi šlo v skladu s to manipulacijo, utrjevano v sto- in stokrat ponovljeni laži, za konflikt med katoliško Cerkvijo in NOB. To je strahovita laž, prevara, saj vsi vemo, da je bila tudi večina partizanov vernih. To lahko mirne vesti povem na podlagi osebnih pogovorov iz časov kaplanske službe v Kočevju in poznejših izkušenj, še posebej v letih tajniške službe pri nadškofu Šuštarju. Cerkev se ne more in ne sme vezati na neko politično opcijo ali kakšno vojaško organizacijo, saj bi bilo to v nasprotju z njenim temeljnim poslanstvom: biti v službi evangelija, ki pomeni upanje in odrešenje za prav vsakega človeka, ker je prav vsako človeško bitje ustvarjeno po božji podobi.

Režija dogodka je bila skrbno pripravljena in kot »spin« so jo vsi mogoči mediji vsa leta do danes premišljeno lansirali doma in po svetu ter tako ustvarili – bolje: zmanipulirali – javno mnenje in zavest, da je šlo v Kočevskem rogu za t. i. »spravno slovesnost«, partnerja v tej spravi pa naj bi bila nadškof Šuštar in predsednik Kučan.

A vrniva se k pogrebni sveti maši v Kočevskem rogu. Da tedanji predsednik predsedstva pride na to spominsko slovesnost in pogrebni obred vseh žrtev vojnih in povojnih pobojev ter poda roko nadškofu Šuštarju, je samo po sebi dejanje, ki je vredno vsega spoštovanja. Končno lahko vsakdo pride na pogreb, saj je to znamenje spoštovanja do pokojnih in izraz sožalja vsem domačim oziroma tistim, ki jih je smrt najbolj prizadela. Vsa dejanja okoli organizacije tega dogodka in vsa poznejša dogajanja pa, žal, dokazujejo, da je šlo za preračunljivo izbran scenarij. Žal na to kažejo mnoga dejstva, ki jih v mesecih in letih po pogrebni maši v Rogu nikakor ne moremo in ne smemo prezreti.

Nadškof je imel globoko v srcu močno vero in zaupanje, da so po prvih demokratičnih volitvah vendarle zasijali žarki velikonočnega jutra; da bo umrlo seme rodilo sadove. Toda »molk velike sobote« je bil veliko daljši, kot smo takrat mislili. Nadškof, ki je vedno znova poudarjal pomen medsebojnega spoštovanja, vabil k odkrivanju resnice in naredil vse, kar je bilo mogoče, skupaj z vsemi kristjani in drugimi ljudmi dobre volje, da bi bili enotni (pred plebiscitom decembra 1990 je naredil vse, da bi se odločili za samostojno slovensko državo), je prvi »hladen tuš« in veliko razočaranje doživel, ko so visoki politiki pred slovesnostjo 26. junija 1991 kričali, da Šuštar na razglasitvi samostojne države nima kaj iskati, sploh pa nima kaj govoriti. Tako so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon, in ta izključeni mikrofon še zdaj kriči in govori o vsej realnosti razmer takrat pa tudi še danes.

Kaj pomaga stisk roke v Rogu, ki so ga znova in znova ponavljali v vseh medijih, ko pa so se potem zgodila čisto nasprotna dejanja?

Na poti s slovesnosti je izrazil svojo žalost in razočaranje in mi rekel: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse, kar je mogoče, za našo deželo.« Nadškof je imel veliko mednarodnih povezav in prijateljstev z najvišjimi predstavniki Cerkve v Evropi, imel je osebno podporo takratnega papeža Janeza Pavla II., prijateljstvo z nekdanjim švicarskim predsednikom Furglerjem ...

Ali res ni mogoče zaupati, verjeti na dano besedo? Kaj pomaga stisk roke v Rogu, ki so ga znova in znova ponavljali v vseh medijih, ko pa so se potem zgodila čisto nasprotna dejanja? »Ali je prav, da sem to naredil …?« se je spraševal. Dvom v njem je bil vedno močnejši: »Ali sem bil prevaran?« Nadškofu Šuštarju sem vedno znova govoril, da je šel v Kočevski rog zaradi pogrebne maše, ki jo je daroval za vse žrtve med vojno in po njej, da je šel simbolično blagoslovit toliko grobov v Kočevskem rogu, pa tudi po vsej Sloveniji in po svetu.

Kaj nadškofovi pomisleki povedo o slovenskem spravnem procesu: Ali ga niso nekateri vplivni odločevalci že začeli s figo v žepu? Žepa seveda ne omenjam naključno, saj se je marsikomu vtisnil v spomin tedanji predsednik prenovljenih komunistov, kako je v Rogu stal z rokami v žepih …

Žal je bilo tako. Upam, da bodo lahko zgodovinarji na podlagi dokumentov, kolikor niso uničeni, čim bolj argumentirano pojasnili to obdobje. Ker se je eden mojih študentov odločil, da bo to obdobje obdelal v doktorski disertaciji (doslej ima zbranih več kot sto dokumentov), bomo morda že kmalu vedeli kaj več o manipulaciji s pojmom sprava v povezavi s prvo roško slovesnostjo in poskusih, da bi Cerkev na Slovenskem postavili na »sramotilni steber« kot dežurnega krivca za vse, kar se je zgodilo.

Vem, da življenje ni črno-belo, zato moram biti ob vaših vprašanjih tudi samokritičen, ampak mimo omenjenih dejstev ne moremo in ne smemo iti, ker sprave ne moremo graditi na lažeh, manipulacijah, populizmih in prevarah.

Sprave ne moremo graditi na lažeh, manipulacijah, populizmih in prevarah.

Kje je torej jedro problema, kje je vzrok, da so nekateri očitno obupali nad spravo in s tem, kot pravite, nad človekom?

Glejte, v zadnjih tednih in mesecih sem prebral veliko razmišljanj, komentarjev o spravi kot novi kakovosti odnosov med nami. Ugotavljam pa, da se na en vidik pozablja – na vidik, ki se mi zdi zelo ključen tudi za odgovor na vaše vprašanje. Najtežje je odpustiti samemu sebi, kajti tukaj je glavna ovira: naš napuh, naš vase zagledani jaz. Veliko ponižnosti zahteva korak, da sprejmem, da sem sprejet. Ker mi ljubi in usmiljeni Bog odpušča, naj bi odpustil tudi samemu sebi. Tukaj je močno ranjen naš ego. To se mi zdi jedro problema: temeljni kamen spotike je gromozanski zid, okop okoli lastnega jaza, ki je glavna ovira za iskren dialog in vzajemno odpuščanje v ponižnosti.

Mnogi ljudje ne morejo odpustiti drugim, ker najprej sami sebi ne odpustijo, da so na ta ali oni način omogočili ali dopustili krivico. Kar naprej se oklepajo misli, da se jim to ne bi smelo zgoditi. Kar pogosta je takšna jeza do sebe: češ, kako da nisem krivice preprečil. Krivica je namreč tudi žalitev neke narcistične podobe, ki jo ima užaljeni o sebi. In prav zato odpuščajoči jaz stoji pred nalogo, da najprej sprejme svoj jaz z vsemi njegovimi mejami in ranljivostjo. Odpuščanje mu lahko pomaga do bolj realistične podobe o sebi. Je možnost, da pogleda v oči resnici o sebi in se sooči s svojimi agresivnimi čustvi, svojimi večkrat pretiranimi pričakovanji in s svojo preteklostjo.

Najtežje je odpustiti samemu sebi, kajti tukaj je glavna ovira: naš napuh, naš vase zagledani jaz.

Odpuščanje je tista oblika ljubezni, ki se trudi drugega sprejemati takšnega, kakršen je. Človeku, ki mi je storil krivico, prihajam naproti z razumevanjem in vživljanjem vanj, ki izhaja iz zavesti lastnih destruktivnih vzgibov. Medsebojno sprejemanje izhaja iz sposobnosti, da vsakdo sprejme samega sebe z vso notranjo ranjenostjo, odgovornostjo in pripravljenostjo soočiti se z realnostjo bivanja. Oba morata uvideti, kako resno ju je krivica oddaljila.

Če sem sposoben sprejeti nezasluženo ljubezen drugega, ki sem mu storil krivico, se jasno zavem lastnih pomanjkljivosti in meja ter svoje odvisnosti od ljubezni odpuščajočega. Medsebojno priznanje in sprejemanje more storjeno krivico spremeniti in napraviti za trden temelj obnovljenih odnosov. Odpuščanje je težavno duševno delo, ki zahteva veliko časa in energije. V sebi skriva tudi tveganje, zato zahteva pogum.

Če se pogosto sprašujemo, kaj sprava je, je morda enako umestno vprašanje tudi, kaj ni. Ali je denimo mogoče videti prvine resnične sprave v pozivih, da se je treba obrniti le v prihodnost, pretekle krivice, njihove žrtve in storilce pa »prepustiti času«, torej pozabi?

Besedo sprava se uporablja v zelo različnih pomenih, kontekstih, na različnih področjih, zato pogosto prihaja do napačnega razumevanja in napačnih interpretacij. To se še posebej dogaja, ko gre za spravo na družbenem področju oziroma za poravnavo krivic, ki jih je trpela določena skupina ljudi. Gre za poenostavljena pojmovanja, ki se morda v kakšni točki le približajo pravemu pojmovanju sprave, toda istočasno popačijo njen pravi pomen.

Kaj torej sprava ni? Sprava ni na hitro in poceni dosežen mir. Prva in najpogostejša oblika napačnega razumevanja sprave je, da poskuša kdo nasilje, ki se je zgodilo, izriniti iz spomina oziroma govori o spravi čisto mimo dejstev, ki so se zgodila. To, da se noče soočiti z dejstvi oziroma jih pogosto preprosto ignorira, opravičuje z izgovorom, da je treba preteklost pozabiti, da je treba začeti na novo, brez travmatičnih spominov. Seveda se nad tako obliko »sprave« navdušujejo tisti, ki so nasilje ali krivice povzročili ali so z njimi na kakršen koli način povezani. Želijo, da žrtve pozabijo, kar je bilo, in odpustijo, kar se je zgodilo.

Prva in najpogostejša oblika napačnega razumevanja sprave je, da poskuša kdo nasilje, ki se je zgodilo, izriniti iz spomina oziroma govori o spravi čisto mimo dejstev, ki so se zgodila.

Tako pojmovana »sprava«, ki se ne želi soočiti z dejstvi in resnico, je seveda daleč od resničnega očiščenja spomina, o katerem sva prej govorila. Poskuša namreč narediti trpljenje žrtev za nepomembno ali ga celo ignorirati; s tem ponižuje tistega, ki je krivico trpel; tistemu, ki je slabo dejanje povzročil, pa onemogoča, da bi mogel v soočenju z resnico začeti novo življenje.

Zahtevati od tistih, ki so trpeli, naj pozabijo ali preprosto spregledajo svoje trpljenje, pomeni, da se s tem nasilje nad žrtvami na neki način nadaljuje, saj jim tisti, ki to od njih zahtevajo, posredno dopovedujejo, da njihovo trpljenje ni pomembno in so potemtakem tudi oni kot žrtve v tem procesu sprave nepomembni. Razvrednotiti in ignorirati spomin pomeni tudi razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto, razvrednotiti in ignorirati človeško identiteto pa pomeni poniževati in jemati neresno človekovo dostojanstvo.

Zatiskanje oči pred preteklostjo, ignoranca in tlačenje spomina ne pomenijo konec nasilja, ampak samo podaljševanje njegovega destruktivnega delovanja. 

Zaradi tega je sprava kot poceni dosežen mir pravo nasprotje resnične sprave. S pozabljenjem trpljenja je pozabljena žrtev, s tem pa ostajajo zakriti in nerešeni tudi vzroki trpljenja. Zatiskanje oči pred preteklostjo, ignoranca in tlačenje spomina ne pomenijo konec nasilja, ampak samo podaljševanje njegovega destruktivnega delovanja. Sprava pomeni predvsem vrniti dostojanstvo človeku, tako tistemu, ki je bil žrtev krivic, kot krivcu – rablju, ki ima dovolj poguma in moči, da prizna svoje slabo dejanje. To je zahteven in postopen proces, ki zahteva osebno pripravljenost in odločenost, da življenju vrne temeljno kakovost bivanja.