Dr. Miro Haček: Referendumi vse bolj postajajo orodje političnega boja

Referendum je eden od pomembnih mehanizmov neposredne demokracije, vendar se njegova vloga v slovenskem političnem prostoru spreminja. Vse pogosteje postaja tudi sredstvo političnega obračunavanja, medtem ko so odnosi med koalicijo in opozicijo dosegli izjemno nizko raven. Na problematično stanje slovenske politike je v intervjuju za Radio Ognjišče opozoril politolog prof. dr. Miro Haček.

Referendum med demokracijo in političnim obračunom

Haček meni, da referendumi že po svoji naravi združujejo dve funkciji – so instrument neposrednega odločanja državljanov, hkrati pa jih je mogoče uporabljati tudi kot politično orodje. V Sloveniji lahko državljani med drugim odločajo na zakonodajnem referendumu, medtem ko posvetovalni referendum za državni zbor ni zavezujoč. Prav slednji so bili v preteklosti razmeroma redki, v zadnjem obdobju pa se njihova uporaba povečuje.

Po Hačkovi oceni je Slovenija pri tem že prišla do točke, ko referendumi vse bolj postajajo »orodje političnega boja«. Opozarja tudi, da si lahko državi obeta še več referendumskih odločanj.

Težava nastane predvsem takrat, ko se pred volivce postavijo zelo ozka, strokovna ali pravna vprašanja, pri katerih je za odgovorno odločanje potrebno precejšnje poznavanje področja. Kot primer je izpostavil referendum, povezan s parlamentarno preiskavo. Po njegovem gre predvsem za proceduralno in pravno vprašanje, pri katerem bi morali imeti pomembno vlogo predvsem pravni strokovnjaki.

Ko en referendum odpira več različnih vprašanj

Poseben problem predstavljajo tudi zakoni, ki združujejo več različnih vsebin. Haček je pri tem opozoril na referendum o interventnem zakonu, pri katerem se lahko po njegovem pojavi vprašanje, kaj pravzaprav volivec s svojim glasom potrjuje ali zavrača.

Če zakon hkrati posega na več področij, je odločitev z enim samim glasom precej bolj zapletena. Volivec se lahko tako znajde pred vprašanjem, ali odloča o davkih, pokojninskem sistemu ali drugih ukrepih, ki so vključeni v isti zakonski paket.

Gre za širši problem tako imenovanih omnibus zakonov, kjer zakonodajalec v enem predpisu združi več vsebinsko različnih rešitev. Na referendumu pa je mogoče zakon praviloma sprejeti ali zavrniti kot celoto.

Politična polarizacija je po Hačku dosegla nevarno raven

Še bolj zaskrbljujoča je Hačkova ocena odnosov med koalicijo in opozicijo. Politično ozračje je po njegovem mnenju izrazito polarizirano, odnose med obema političnima blokoma pa ocenjuje kot katastrofalne. Pri tem opozarja, da Slovenija po njegovem še ni nujno dosegla najnižje točke.

Problem ni več zgolj v klasičnem političnem spopadu različnih programov in idej. Haček meni, da je politični diskurz prestopil mejo, za katero je nasprotnik vse pogosteje predstavljen kot sovražnik. Posledica takšnega odnosa je, da politična stran predlog druge strani pogosto zavrne že zaradi tega, kdo ga je predlagal, in ne glede na njegovo vsebino.

Haček opozarja, da takšno stopnjevanje politične polarizacije za državo ne more prinesti nič dobrega. Obenem za zdaj ne vidi jasne tretje politične alternative, ki bi lahko prekinila sedanji način političnega obračunavanja.

Tudi mediji niso več zgolj opazovalci politike

Pomemben del odgovornosti za stanje v družbi Haček pripisuje tudi medijem. Po njegovem so se številni mediji iz vlog objektivnih opazovalcev in komentatorjev političnega dogajanja pomaknili bližje vlogi političnih akterjev.

Sama politična oziroma vrednostna usmerjenost medija sicer po njegovem ni nujno problematična. Kot primer je navedel ameriški medijski prostor, kjer je pogosto precej jasno, katere vrednote in politične poglede posamezni medij zastopa.

Večji problem v Sloveniji vidi v tem, da se mediji pogosto predstavljajo kot popolnoma objektivni, čeprav so njihove vrednostne in politične usmeritve precej očitne.

Po Hačkovem mnenju bi bilo zato bolj transparentno, če bi mediji jasno pokazali, iz katerih vrednostnih izhodišč poročajo in komentirajo. Pri javnih medijih pa pričakuje višjo raven objektivnosti in profesionalnih standardov.

Kako prekiniti spiralo izključevanja?

Vprašanje ostaja, kako zmanjšati stopnjo politične polarizacije, medsebojnega etiketiranja in političnih napadov. Haček je nekoliko provokativno pripomnil, da bi lahko mediji naredili največ, če bi politike preprosto začeli ignorirati. Politika namreč brez medijske pozornosti izgubi pomemben del svojega vpliva. Toda takšna rešitev seveda ni realna.

Bolj resno težavo vidi v tem, da je politična polarizacija že tako izrazita, da številne ljudi odvrača od spremljanja politike. Del javnosti se zaradi nenehnih konfliktov, obračunavanja in medsebojnega napadanja od političnega dogajanja preprosto umika.

Izhoda iz sedanjega položaja Haček za zdaj ne ponuja, vendar opozarja, da ga bo slovenska politika prej ali slej morala poiskati.

Demokratična politika namreč temelji na tekmovanju različnih idej, programov in pogledov. Če politični tekmec postane sovražnik, s katerim ni mogoče več iskati skupnih rešitev, pa se s tem ne zmanjšuje zgolj kakovost politične razprave, temveč se povečuje tudi nezaupanje ljudi v politiko in institucije države.