Resni.ca napoveduje spremembe gradbenega zakona: bi nove rešitve res preprečile verižna neplačila?

Stranka Resni.ca pripravlja spremembe gradbenega zakona, s katerimi želi bistveno okrepiti položaj gradbenih podizvajalcev. Med predlaganimi ukrepi so krajši plačilni roki, neposredna plačila podizvajalcem, uvedba fiduciarnih računov ter solidarna odgovornost investitorjev. Pridobili smo delovno različico osnutka sprememb in pravno oceno predlaganih rešitev, ki opozarja tako na njihove prednosti kot na odprta vprašanja.

Pobuda za spremembe je neposredno povezana z odmevnim primerom podjetja Progros, katerega lastnik je poslanec stranke Resni.ca Boris Mijič. Po navedbah stranke so finančne težave podjetja nastale predvsem zato, ker glavni izvajalci niso poravnali obveznosti do podizvajalca, posledice pa so občutili zaposleni in država.

Predsednik državnega zbora in predsednik stranke Resni.ca Zoran Stevanović je konec junija napovedal pripravo novele gradbenega zakona, Mijič pa je javno priznal odgovornost za nastale razmere, se opravičil delavcem ter poudaril, da pri pripravi zakonskih rešitev sodeluje s svojimi izkušnjami iz gradbeništva. Po njihovem prepričanju bi predlagane spremembe skoraj povsem odpravile verižna neplačila in podizvajalcem omogočile hitrejši dostop do denarja. Uradnega predloga zakona sicer še niso predstavili, saj je dokument v fazi usklajevanja.

Delovna različica razkriva štiri ključne spremembe

V uredništvu portala Top gradbeništvo so pridobili delovno oziroma konceptualno različico sprememb gradbenega zakona. Za pravno presojo predlaganih rešitev so zaprosili odvetnico Majo Koršič Potočnik iz odvetniške pisarne Potočnik in partnerke.

Po njeni oceni predlog prinaša pomembne novosti na področju plačilne discipline in večje zaščite podizvajalcev, vendar bo moral biti pred sprejemom usklajen predvsem z obligacijskim zakonikom ter drugimi predpisi, sicer bi lahko povzročil nove pravne zaplete.

Strožji plačilni roki

Prvi predlog posega v 91. člen gradbenega zakona. Po novem bi moral glavni izvajalec podizvajalca poravnati najpozneje v 30 dneh po potrditvi izvedenih del. Poleg tega bi bili vsi pogodbeni dogovori, ki določajo daljše roke ali plačilo pogojujejo z drugimi okoliščinami, nični.

Področje danes ureja zakon o preprečevanju zamud pri plačilih, ki praviloma dopušča plačilne roke do 60 dni, v praksi pa se pogosto uporablja tudi model »plačilo po prejemu plačila« (pay-when-paid), po katerem glavni izvajalec podizvajalca plača šele, ko sam prejme sredstva investitorja. Po mnenju odvetnice predlagana rešitev sama po sebi ne predstavlja težave in ne bi povzročila večjih negativnih posledic.

Neposredno plačilo podizvajalcem

Predlog uvaja tudi nov 91. a-člen, ki bi podizvajalcem omogočil bistveno močnejši položaj. Investitor bi moral na zahtevo podizvajalca neposredno poravnati opravljena dela, glavni izvajalec pa takšnega plačila ne bi mogel preprečiti. Izplačani znesek bi se hkrati štel kot zmanjšanje obveznosti investitorja do glavnega izvajalca. Veljavna ureditev neposredno plačilo dopušča predvsem pri javnih naročilih oziroma pod pogoji obligacijskega zakonika, kjer mora biti terjatev nesporna, investitor pa mora glavnemu izvajalcu še vedno dolgovati ustrezen znesek.

Predlagana rešitev bi bila precej širša. Prav v tem pa odvetnica vidi tudi največje tveganje. Glavni izvajalec namreč lahko uveljavlja ugovore zaradi nekakovostno izvedenih del ali zahteva odpravo napak. Če bi bilo neposredno plačilo avtomatično, investitor ne bi imel jasnega odgovora, komu mora plačati, hkrati pa bi se odprla možnost zahtevkov tudi za sporna ali celo neizvedena dela. Po njenem mnenju bi moral zakon omogočiti vsaj utemeljene ugovore glavnega izvajalca, čeprav priznava, da bi bilo njihovo dokazovanje pogosto zahtevno.

Obvezni fiduciarni računi

Naslednja novost predvideva uvedbo novega 91. b-člena. Pri vseh projektih, vrednih več kot 100.000 evrov, bi bil obvezen fiduciarni račun. Denar na njem bi bil namenjen izključno plačilom izvajalcev in podizvajalcev, sredstva pa ne bi smela biti predmet izvršbe zaradi drugih obveznosti. Takšne ureditve slovenska zakonodaja danes ne pozna.

Odvetnica ocenjuje, da je rešitev načeloma izvedljiva, vendar opozarja na praktične ovire. Slovenske banke namreč nimajo standardiziranih in cenovno dostopnih fiduciarnih računov za takšne projekte, zato bi uvedba sistema lahko podražila poslovanje in podaljšala postopke.

Solidarna odgovornost investitorjev

Največ pomislekov pa vzbuja predlagani novi 91. c-člen. Po njem bi investitor in glavni izvajalec solidarno odgovarjala za plačilo vseh podizvajalcev. Po veljavni zakonodaji lahko podizvajalec zahteva plačilo neposredno od investitorja le v obsegu, v katerem investitor glavnemu izvajalcu še ni poravnal svojih obveznosti. Če je investitor izvajalca že poplačal, dodatne odgovornosti nima. Predlagana sprememba bi to logiko povsem spremenila. Investitor bi moral podizvajalca plačati tudi v primeru, ko je glavni izvajalec denar že prejel.

Po oceni odvetnice je takšna rešitev v praksi zelo problematična. Investitor bi se lahko znašel v položaju, ko bi moral isto obveznost poravnati dvakrat, zato bi bili številni investitorji pri plačilih bistveno previdnejši. Posebej bi bile obremenjene tudi fizične osebe in manjši zasebni investitorji, ki gradijo lastno hišo. Poleg financiranja gradnje bi morali spremljati še razmerja med glavnim izvajalcem in vsemi njegovimi podizvajalci.

Odvetnica opozarja še na sistemski vidik. Gradbeni zakon je prvenstveno upravni predpis, ki ureja pogoje gradnje in izdajanje dovoljenj, medtem ko vprašanja plačil, obveznosti in solidarne odgovornosti tradicionalno ureja obligacijski zakonik. Prenos teh institutov v gradbeni zakon bi lahko zmanjšal preglednost celotnega pravnega sistema.

Osnutek ostaja v fazi usklajevanja

V stranki Resni.ca poudarjajo, da končnega besedila novele še ne morejo predstaviti javnosti. Po njihovih navedbah gre trenutno za razširjeno delovno različico oziroma strokovno podlago, ki jo bo treba še urediti, uskladiti z veljavno zakonodajo in politično potrditi, preden bo pripravljena za zakonodajni postopek. Čeprav predlogi jasno izhajajo iz želje po učinkovitejši zaščiti podizvajalcev in odpravi verižnih neplačil, pravna analiza kaže, da bodo morale biti posamezne rešitve pred morebitnim sprejetjem še temeljito dodelane, da ne bi ustvarile novih sporov in dodatnih bremen za investitorje ter izvajalce.