Severna Afrika kot alternativni transport nafte in plina

Blokada Hormuške ožine je povzročila višanje cen in nezanesljivost v dobavah naftnih derivatov in plina. Cene niso poskočile tako visoko kot so analitiki pričakovali, te so namreč nižje od tistih med epidemijo covid in finančno krizo v letih 2008 – 2012. Še vedno namreč obstaja strah pred nenadnim dvigom cen in predvsem motnjo dobav. Ta strah ni prisoten le med evropskimi državami, ampak tudi državami proizvajalkami, kar jih je prisililo v razmišljenje alternativnih povezav.

Dve ožini, dve težavi

Prva je Hormuška ožina, ki je trenutno med dvema ognjema in v situaciji, kjer nihče ne ve kdaj se bo promet sprostil. Za to ni predpogoj le dogovor med ZDA in Iranom, ampak tudi strinjanje zalivskih držav, ki močno nasprotujejo iranskim idejam o plačilu prehoda skozi ožino. Zalivske države so že sporočile, da če bo Iran izvajal samostojne odločitve, potem niso le ZDA tiste, ki bodo povzročale težave iranske ekonomiji in logistiki. To so že pokazali Združeni arabski emirati, ki so praktično vzpostavili blokado iranskih finančnih institucij, medtem ko je Iran obtožil tako ZAE kot Savdsko Arabijo, da so raketirali cilje v Iraku in Iranu.

Druga je Bab el-Mandeb, ki omogoča Hutijem nadzor ladijskega prometa med Adenskim zalivom in Rdečim morjem. To ožino so pred leti koristili somalski pirati, kasneje pa so žezlo prevzeli Hutiji kot podaljšek iranskih interesov. S tem želijo prisiliti zalivske monarhije v strinjanje z iranskimi pogoji, kar pa je zanje nesprejemljivo. Zato tudi pri tej ožini nič ne kaže, da bi popuščali ali zalivci ali Hutiji, v zadnjem mesecu pa so se napadi Hutijev tako na cilje v Savdski Arabiji kot na ladijski promet začeli stopnjevati. Tudi v tem primeru rešitev ni na vidiku.

Trajne rešitve za prihodnje vojne – savdski naftovod vzhod-zahod

Zalivske države so ugotovile, da ta spopad ni nujno zadnji, zato so sprožile več rešitev in projektov za alternativne transportne poti. Eden izmed najbolj očitnih je bil ponovni zagon savdskega naftovoda med Ras Tanuro in Janbujem. Ta naftovod lahko dnevno prepelje 7 milijonov sodčkov nafte in se tako izogne Hormuški ožini in Bab el-Mandebu. Zato ne gre čuditi, da so Hutiji začeli pošiljati rakete in drone nad Janbu, Abkaik in Jazan. Združeni arabski emirati so podaljšali naftovod Habshan izven dosega Hormuške ožine, ki ga je sicer Iran večkrat raketiral. ZAE imajo sicer prednost, ker njihova ekonomija ni popolnoma odvisna od nafte.

Največje vprašanje za zalivske države je doseg Hutijev znotraj Savdske Arabije in koliko so se Savdijci pripravljeni spustiti z njimi v spopad. Zaenkrat so v zavezništvu z jemensko vlado, ki je sprožila operacije proti Hutijem. Toda v avgustu mesecu je bil sklenjen obrambni sporazum iz Meke skupaj s Turčijo in Pakistanom, ki naj bi se v primeru napada na Savdsko Arabijo vključili v obrambo te države. Zaenkrat se ne eni in drugi še niso angažirali z izjemo turške prodaje orožja in dronov Savdijcem, ki so več ali manj namenjeni za boj proti Hutijem. Ali bi zalivske države reagirale bolj odločno proti Iranu v primeru iranske eskalacije proti njim ne vemo.

Neodvisnost Egipta

Egipt vodi samostojno politiko, ki ni vezana na regionalna zavezništva. Takšen primer je nepridružitev Obrambnemu sporazumu iz Meke, kjer je celo turška vlada javno izražala pričakovanje, da bo Egipt pristopil k novi 'aliansi'. Toda Egipt ima zelo dobre odnose z Indijo, sporazum s Pakistanom pa bi ta odnos resno ogrozil. Enako velja za obrambno zaveništvo Savdsko Arabijo, ki je v zadnjih letih močno zaostrila odnose z ZAE. Egipt ima namreč odlične odnose z ZAE, ki je tudi velik investitor v Egiptu. Vsekakor pa se Egipt dobro spominja napetih odnosov s Turčijo, ki je podprla Muslimansko bratovščino proti vojski. Poleg tega se Egipt zaveda Erdoganovih neo-otomanskih ambicij v regiji, Egipt pa je bil dolga leta kolonija Otomanskega cesarstva. Konec koncev se je Egipt osamosvojil ravno izpod otomanskega jarma.

Egipt vodi samostojno politiko, ki ni vezana na regionalna zavezništva.

Egipt je konec leta 2025 z Izraelom podpisal pogodbo o dobavi plina v vrednosti skoraj 30 milijard EUR. Gre za največjo pogodbo, kar jih je Egipt podpisal za dobavo energentov. Ta sporazum nakazuje, da ne glede na retoriko do Izraela v Egiptu, si bo ta pustil odprto pot različnim zavzništvom, če bodo v njihovem nacionalnem interesu. Egipt je odprl energetske investicije še z Italijo, Savdsko Arabijo, Tanzanijo in Libijo, te naj bi vzpostavile ščit proti morebitnim vojnam in krizam v regiji.

Izgradnja štirih blokov nuklearne elektrarne

Egipt je zavzel več poti za pridobivanje energije, kajti postavil je portfelj za proizvodnjo energije, ki naj bi 120 milijonsko državo oskrbovala s poceni in z zanesljivo elektriko. Poleg že znane velike hidroelektrarne v Asuanu ima Egipt še tri velike plinske elektrarne s kapaciteto 4800 MW, to so Beni Suef, Burullus in New Capital. Manjše elektrarne imajo kapaciteto od 290 MW do 1500 MW, skupaj pa imajo plinske elektrarne kapaciteto 14,4 GW.

Zanesljivo elektriko si Egipt obeta iz nuklearne elektrarne El Dabaa, ki bo imela štiri reaktorje. Projekt vreden skoraj 25 milijard EUR je bil dokončno podpisan leta 2017, čeprav je bil dogovor z ruskim Rosatomom podpisan že leta 2015. Gradnja prvega reaktorja se je začela leta 2022, zagnali pa naj bi jo leta 2029. Reaktorji VVER-1200 imajo kapaciteto 4.8 GW in naj bi pokrili potrebe 12 milijonov ljudi, večino sicer financira Rusija.

Zaradi ukrajinske vojne je imel Rosatom težave pri dobavi opreme in s financiranjem, zato je z 1.5 milijardno investicijo vstopil v projekt južnokorejski Doosan Enerbility. Dolgoročno naj bi do leta 2040 zgradili 9 reaktorjev s skupno kapaciteto 9,6 GW. Evropejci se lahko upravičeno sprašujejo zakaj je evropska zelena politika preprečila razvoj nuklearne energije in s tem preprečila vstop na tuje trge.

Kot komplementarno energijo je Egipt zgradil še več solarnih elektrarn, največja pa je Benban Solar Park, ki je ena največjih tovrstnih elektrarn na svetu s kapaciteto 1,8 GW in hranilno baterijo s kapaciteto 600 MWh . Benban naj bi še povečali v oazo Dahla s kapaciteto 2 GW. Novi projekti so načrtovani še v Ain Suhni, Zafarani, Abidosu, Ras Gharebu in Asuanu. Poleg solarnih elektrarn Egipt gradi še vetrne elektrarne, največja pa je v Suezu s 138 turbinami in kapaciteto 1,1 GW.

Naftovod Sumed kot rešitev za nafto na poti v Evropo

Najbolj znan naftovod je Sumed, ki se ponuja kot rešilna bilka za transport savdske nafte. Egipt je Savdski Arabiji ponudil Sumed kot rešitev za njene težave s Hutiji in Iranci. Savdski Aramco že ima v lasti 15% Sumeda, zato je interes velik. V tem trenutku je kapaciteta 2,5 milijona sodčkov na dan, v večini pa prepelje nafto namenjeno v Evropo. Savdska Arabija se s tem izogne obema ožinama in iz Janbuja prepelje nafto v Ain Sohno, od tam pa po Sumedovem naftovodu do Sidi Kerirja na mediteranski obali. Tam se nafta prečrpa v tankerje in transportira v evropske države. S tem se prevoz izogne napadom in zniža strošek zavarovanja. Potrebno je sicer poudariti, da so manjši droni napadli tudi tankerje v Egiptu, torej v Damietti in Sidi Kerirju, vendar le v manjši meri.

Povezava Sidi Kerir – Tobruk

Egipt in Libija sta oživila novo povezavo med Sidi Kerirjem in Tobrukom. Italija ima namreč plinovod Greenstream povezan s Tripolijem, ki poteka v območje Ghadames. V Marzuku so naftna polja, ki skrbijo za prevoz nafte v Evropo iz pristanišča Zavija pri Tripoliju. Črpališča nafte so še v bazenu Pelagij, medtem ko so naftovodi na vzhodu Libije povezani s pristanišči Es Sider, Ras Lanuf in Marsa el Brega, nafta pa v večini prihaja iz črpališč v regiji Sirte.

Tobruk bi s povezavo z Egiptom pridobil dostop do savdske nafte in možnost transporta v evropske države. Toda v tem trenutku je bolj kot regionalne vojne težava napetost med vlado v Tripoliju in generalom Haftarjem v Bengaziju. Egipt je nekoč podpiral Haftarja, vendar je medtem spletel dobre odnose s predsednikom vlade v Tripoliju Abdulhamidom Dbeibo. Libijska vlada bi rada povečala proizvodnjo nafte za 20%, toda preden Libija najde zanesljivo financiranje in dialog s Haftarjem bo preteklo še nekaj časa.

Tobruk bi s povezavo z Egiptom pridobil dostop do savdske nafte in možnost transporta v evropske države.

Zahodna afriška povezava v Maroko

Eden največjih projektov, ki so ga podprle afriške države je Afriški atlantski plinovod (AAGP). Plinovod bo potekal skozi celotno zahodno afriško obalo od Nigerije, skozi Benin, Togo, Gano, Slonokoščeno obalo, Liberijo, Siera Leone, Gvinejo, Gvinejo-Bissau, Gambijo, Senegal in Maroko. Iz Maroka bi bil plinovod speljan skozi Španijo in potem v Portugalsko, Francijo, Veliko Britanijo, Italijo, Švico, Nemčijo, države Beneluksa, Češko in Avstrijo.

Na 69. srečanju Ekonomske skupnosti zahodno afriških držav (ECOWAS) je 12 zahodno afriških držav sklenilo dogovor o izgradnji projekta AAGP. Gre za enega največjih projektov izgradnje plinovoda v zgodovini, vodenje pa bosta prevzeli Nigerija in Maroko. Polovico kapacitet bo prodanih na lokalnih trgih, medtem ko bo druga polovica namenjena evropskim trgom. Plinovod bo dolg okoli 6800 km in bo potekal skozi 13 afriških držav. Izgradnja 22 milijard EUR vrednega projekta naj bi se začela leta 2028, dokončana pa leta 2031.

Eden največjih projektov, ki so ga podprle afriške države je Afriški atlantski plinovod (AAGP).

Plinovod bodo financirali Združeni arabski emirati, Evropska investicijska banka, OPEC, Ameriška mednarodna razvojna banka (DFC), Export-Import Bank of the United States (EXIM), Svetovna banka in Islamska banka. Največja varnostna težava bo verjetno v Zahodni Sahari, kjer operirata Al-Kajda in fronta Polisario. Celoten projekt ni le priložnost za alternativno in cenejšo energijo, ampak tudi za evropska podjetja.