[Video] Lojze Peterle: Nikoli nismo mislili na plan B (Slo 35 let, 5. 7. 2026)

Mineva 35 let, odkar je naša domovina svobodno zadihala. V novi oddaji podkasta ob 35. obletnici samostojne Slovenije smo tokrat odprli temo s prvim predsednikom slovenske vlade Lojzetom Peterletom. Razkril nam je nekatere nevidne meje in tihe, skrite boje za vzpostavitev temeljev naše države, spoznavali smo neverjetno zgodovinsko povezavo med ameriško demokracijo in slovenskimi koreninami, spregovorili o ključnih trenutkih vojne ter izvedeli, zakaj sodobnemu političnemu prostoru primanjkuje celo »Drnovškovega duha«. Gost nam je razkril in zaupal tudi številne anekdote, ki jih je doživel na obiskih največjih svetovnih državnikov, od Clintona do Jelcina. 

Vsi skupaj nismo nikoli mislili na plan B. Mi plana B nismo imeli.

Zgodovinski lok od Knežjega kamna do ameriške demokracije

Kot v podkastu slikovito opozarja Peterle, narod, ki se ne zaveda svoje zgodovine, s čimer je povezan občutek za identiteto, nima svetle prihodnosti. Ob tem izpostavlja izjemno zgodovinsko in simbolno povezavo, ki jo je ob obisku Slovenije na glas izrekel in izpostavil ameriški predsednik Bill Clinton. Med demokratično tradicijo slovenskega naroda in Ameriko namreč obstaja zgodovinski lok, ki teče od obredov ustoličevanja karantanskih knezov v slovenskem jeziku na Knežjem kamnu, neposredno do Thomasa Jeffersona, enega glavnih avtorjev ameriške Deklaracije neodvisnosti. Francoski pravnik Jean Bodin je ta edinstven demokratični obred podrobno opisal v svojem delu, točno to knjigo pa je z navdušenjem preučeval Jefferson in si ob njej delal opombe. »Zame oziroma za narodno zavest je to nekaj posebnega in vrednega,« poudarja Peterle, ki močno obžaluje, da v naših šolah o tej zgodovinsko pomembni državotvorni ideji pogosto ne posvečajo dovolj pozornosti.

Zgodovinski biser

Intelektualna zasnova samostojne države se seveda ni izoblikovala čez noč. Enega najbolj fascinantnih zgodovinskih elementov predstavlja »skupina Ypsilon« – štirje zavedni slovenski rimski kristjani, ki so v strogi tajnosti leta 1968 v Trstu izdali programsko knjižico Slovenija kam. To ni bila zgolj prazna deklaracija, temveč natančen projekt, ki je vizionarsko napovedal nastanek samostojne države čez dobrih dvajset let, in se tako zmotili samo za 3 leta.

Te drzne zamejske in emigrantske vizije so prebile medijsko in ideološko blokado v domovini leta 1987, ko je izšla prelomna 57. številka Nove revije z močnim nacionalnim programom. To je sprožilo neustavljivo civilnodružbeno mobilizacijo, znameniti proces JBTZ in dokončno množično zahtevo naroda po svobodi.

Premišljen načrt in Pučnikov udarec po mizi 

Datum plebiscita za samostojno državo nikakor ni bil izbran po naključju. Za 23. december se je takratni slovenski vrh odločil izjemno premišljeno. Šlo je za predbožični čas, obdobje, ko se družine tradicionalno zbirajo skupaj, vlada mir in praznično razpoloženje, domov pa so se vračali tudi naši zdomci. Ta simbolni povezovalni kontekst je ustvaril popolno vzdušje za narodno enotnost.

Da pa plebiscit ne bi ostal le obljuba v predalih, je s svojo neomajno politično voljo poskrbel dr. Jože Pučnik. On je bil tisti, ki je po srečanju v Poljčah zadeve močno pospešil in na Ptuju prvi javno napovedal datum plebiscita, s čimer je presegel politična obotavljanja in nas pripeljal do prelomnega večera, ko je lahko izrekel legendarne besede: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«.

Narod, ki se ne zaveda svoje zgodovine, s čim je po navadi povezan tudi občutek za identiteto ... ima lahko pred sabo samo majavo prihodnost.

Moskovski prelom

Veliko nevarnost za nastajajočo državo je predstavljala jugoslovanska vojaška varuška, ki je spomladi leta 1991 v Moskvi intenzivno iskala podporo za oboroženo ohranitev Ruske federacije. A srečanje slovenske delegacije (Peterle in Rupel) z ruskim voditeljem Borisom Jelcinom je premešalo vse karte.

Kot se spominja Peterle, je Jelcin, takrat povsem odločen in začuda tudi »trezen«, povsem razblinil iluzijo Slobodana Miloševića o izjemnem pravoslavnem zavezništvu in Veliki Srbiji. Z udarno izjavo Jelcina: »Mi Ruskije, mi ne sovjetskije Serbi« (»Mi smo Rusi, mi nismo sovjetski Srbi«) je Jelcin dokončno nevtraliziral grožnjo in sovjetsko podporo Beogradu, kar je Sloveniji zagotovilo prepotrebno zunanjepolitično varnost med desetdnevno vojno. 

Dr. Ivan Rebernik kot neprecenljiv ambasador slovenstva

Uradno mednarodno priznanje slovenske suverenosti je bilo močno oteženo, a pri tem je zgodovinsko vlogo odigrala diplomacija Svetega sedeža z dr. Ivanom Rebernikom na čelu. Kot izkušen diplomat in knjižničar je bil dr. Rebernik v Rimu (Vatikanu) osrednja točka stika, bil je vezni člen številnih srečanj, za slovenske politike, diplomate in intelektualce.

Njegovo delo je močno presegalo uradne protokole. Z osebnim angažmajem in odličnimi zvezami v Vatikanu, kjer je deloval tudi kot osebni prevajalec med slovensko delegacijo in papežem Janezom Pavlom II., je odprl vrata, ki so bila za mnoge trdno zaprta.

Peterle z globokim spoštovanjem pojasni pomen te tihe diplomacije: »Vatikan je odigral zelo pozitivno vlogo in nas priznal dva dni pred Evropsko zvezo, kar je bil pritisk na ostale.« Rebernik ni bil le diplomat, bil je resnični ambasador slovenstva.

Slovo od dr. Janeza Drnovška in izgubljena politična kultura dialoga

Kot pozoren in kritičen opazovalec domačega dogajanja Peterle ne prizanaša trenutnemu slovenskemu političnemu in medijskemu prostoru. Obvladujeta ga agresiven diskurz in permanentni »anti-janšizem«, ki po njegovem mnenju traja že več kot 35 let in nas siromaši.

Ob tem se spominja osebne izkušnje in iskrenega odnosa z dr. Janezom Drnovškom, ki ga je pred smrtjo na Zaplani povabil na zadnji, izjemno prijateljski pogovor. Drnovšek je bil pragmatičen državnik, ki ni vladal s konceptom iskanja notranjega sovražnika. »Če bi se slovenska levica navdihovala po Drnovškovi politični kulturi, bi Slovenija danes zgledala drugače,« je bil oster Peterle, ki mu je nepojmljivo, da se današnja politika izčrpava v nenehnem obračunavanju namesto v reševanju ključnih problemov, kot sta demografski zlom Slovenije in odhod mladih v tujino.  

Zame oziroma za vlado, ki sem jo imel čast voditi, je ta vojna trajala od 16. maja naprej.

Zamišljeni general in simbolika kipa Rudolfa Maistra v Pivki

V Parku vojaške zgodovine v Pivki je nedavno (24. 6. 2026) svoj trajni dom našel tudi, kip dvojček, generala in pesnika Rudolfa Maistra. Postavitev tega veličastnega bronastega kipa na konju nosi v sebi izjemno globoko simboliko. Kot poudarja Peterle, Maister v roki ne drži sable za boj, temveč se zamišljeno drži za glavo, zreč v prihodnost.

Spomenik prikazuje predvsem pesnika – vizionarja, ki vidi globlje in dlje. Konj stoji mirno na vseh štirih nogah, kar ne predstavlja bojne pozicije, temveč simbolizira predah in razmislek, ki ga naša narodna zavest danes še kako potrebuje. Za to, da je drugi odlitek kipa po kar tridesetih letih samevanja v depoju sploh ugledal luč sveta, je izjemno zaslužen prav Lojze Peterle, ki je bil pobudnik akcije in je kip Parku vojaške zgodovine tudi osebno podaril. Lahko bi rekli: »Bodite ponosni, razmislite in ko je to potrebno – bodite »majstri«!