Francija v plamenih, skrajna levica se igra z ognjem

Nasilni protesti v Franciji so desetletja že stalnica in tokrat ni nič drugače. Toda tokratni izbruh protestov odlikuje množično nasilje in požigi šol znotraj migrantskih skupnosti in drugod, ki ga z vsemi silami podpihuje skrajna levica. Ta je pod taktirko skrajnega levičarja Jeana Luca Mélenchona postala kot požigalec, ki v protestih vidi svojo revolucionarno priložnost, migrantske skupnosti pa kot njeno orožje. Mélenchonova retorika je strašljiva in spominja na podobe iz evropske preteklosti, torej v čas uličnih nasilnih gibanj, ki so se kasneje prelila v diktature in celo vojne.

Zakaj je prišlo do protestov

Do protestov naj bi prišlo zaradi prepolnih razredov, dolgih učnih dni, manka učiteljev in slabih učnih rezultatov. Eden izmed sprožilcev nezadovoljstva je bil poletni vročinski val ko so učenci in učitelji trpeli nevzdržne razmere v neklimatiziranih razredih. Že takrat je več medijev pisalo o obupnem stanju nekaterih šol v Franciji. Prvi protesti so se začeli v delih Pariza, kasneje so se razširili na ostale konce Pariza, nato v večja mesta, danes pa vsa okrožja v Franciji poročajo, da so nemiri najmanj na eni šoli. Protesti so se torej razplamteli po celotni državi. Gibanje, ki je sprva bilo protestno, se je razširilo na požiganje šol, z napadi na učitelje, gasilce in policijo ter vandalizem in kriminal.

Protesti prav tako sovpadajo s sindikalnim protestnim gibanjem državnega sektorja, ki je nezadovoljno s francoskim vladnim proračunom, saj je vlada zaradi visokega dolga sprejela določene reze. Vlada se je odločila zmanjšati proračun za 54 milijard EUR, kar naj bi dosegla z rezi v določene programe in prihranke. Sprva so se dijakom v protestih pridružili tudi člani sindikatov, med drugim tudi gasilci, ti pa zdaj gasijo požare, ki so jih zanetili dijaki.

🇫🇷 ✏️ More than 600 people have been detained and dozens of police officers injured amid increasingly violent #school protests in #France.

Since last week, students have staged protests outside schools over grievances including class sizes and a shortage of teachers.

Watch the… pic.twitter.com/npQ2HTLubC

— FRANCE 24 English (@France24_en) October 1, 2026

Protesti eskalirajo in dobijo protifrancosko noto

Zadnje dni lahko opazujemo veliko eskalacijo protestov s požigi šol, smetnjakov in celo gasilskih avtomobilov. Če lahko razumemo nezadovoljstvo dijakov s stanjem francoskih šol in učnim sistemom pa težko razumemo uničevanje in vandalizem nad javno lastnino, ki jo financirajo ravno davkoplačevalci od katerih zahtevajo več denarja za šolstvo. Še manj razumljivi so napadi na učitelje, mimoidoče in gasilce ter vlomi v trgovine, garaže in drugo privatno lastnino.

Opazno je bilo še nekaj drugega – propad francoske prakse multikulturizma in popolni neuspeh integracije. V ospredju niso bile francoske zastave, kjer bi dijaki pokazali patriotizem do države, saj celotna ideja francoske sekularne države ne temelji na rasnem nacionalizmu, ampak na bratstvu, enotnosti in enakosti, kar naj bi preseglo nacionalne in rasne okvire. Toda protestniki so nacionalizem izražali z maroškimi, alžirskimi in palestinskimi zastavami, kar pomeni, da se velik del migrantskih skupnosti, oziroma potomcev migrantov ne čuti Francoze v pomenu francoskega sekularnega koncepta države.

Vloga Jeana Luca Mélenchona in skrajne levice

Pri eskalaciji protestov je veliko vlogo odigrala skrajna levica z Mélenchonom na čelu. Sprva je pozival na proteste, člani njegove stranke La France Insoumuse (LFI) pa so se s protestniki objemali in dajali signale, da se s takšnim načinom protestiranja, vandalizmom in napadi strinjajo. Včeraj je LFI sicer pozvala dijake naj nadaljujejo boj brez nasilja. Toda po tistem ko je župan pariškega predmestja Saint-Denis Bally Bagayoko, ta je namreč iz vrst LFI, glasno navijal za protestnike, ki so napadali policijo in zažigali smetnjake, se zelo težko branijo očitkov. Nenazadnje je Bagayoko sprva na omrežju X jasno pozival mladino, da je lahko nasilje legitimno, čeprav je naslednji dan stopil korak nazaj.

🇫🇷 France’s latest riots didn’t come out of nowhere. They started with angry high school students and years of frustration over the state of their schools.

For about a week, teenagers aged 15 to 18 have been blockading lycées over teacher shortages, overcrowded classes,…

— Mario Nawfal (@MarioNawfal) October 2, 2026

Vlogo skrajne levice so potrdile tudi francoske obveščevalne agencije

Vir blizu predsednika vlade Sebastiena Lecornuja je za agencijo Reuters povedal, da je bilo tokratno protestniško gibanje organizirano s pomočjo skrajne levice, vključno s člani LFI. Takšna vloga levičarskih skrajnežev na zahodu ni nenavadna niti nova, saj obstajajo teorije o zeleno-rdeči, oziroma islamsko-socialistični aliansi že dalj časa. To je bilo namreč vidno že ob proti-izraelskih protestih v zadnjih treh letih, kjer so skrajno leve organizacije združeno protestirale skupaj z islamističnimi strankami. Levica sicer to vztrajno zanika, toda če opazujemo zadnje volitve na Švedskem, izgrede v Franciji, razmere v Veliki Britaniji in kolacije v Španiji, potem takšne teorije niso plod zarote.

Anarquía total en Francia. Inmigrantes musulmanes y africanos incendian escuelas y camiones de bomberos en toda Francia en una acción coordinada en varias ciudades del país.

Un acto de guerra total, estos son los “nuevos franceses” pic.twitter.com/vtNPPbKaVG

— Javier Negre (@javiernegre10) October 1, 2026

Vir blizu predsednika vlade Sebastiena Lecornuja je za agencijo Reuters povedal, da je bilo tokratno protestniško gibanje organizirano s pomočjo skrajne levice, vključno s člani LFI.

Mélenchon za novo Francijo

Mélenchon je celo sam javno povedal, da če francoska levica polaga upe, da bodo francoski katoliški delavci izvedli socialistično revolucijo, potem upa zaman. Poudaril je, da bodo to storili muslimanski bratje in sestre. Mélenchon je podal to izjavo, ker se zaveda izgube glasov tradicionalnih francoskih delavcev, zato vidi rešitev za socializem v muslimanski migraciji. Tako se ne moremo čuditi, da skrajna levica zagrizeno podpira odprte meje, kajti ravno levica bi morala biti tista, ki bi zaščitila domače delavce pred poceni tujo konkurenco, vendar se zaveda, da je izgubila glasove ravno teh delavcev.

Zato Mélenchon združil Novo ljudsko fronto, Socialistično stranko, Francosko komunistično stranko, Francijo neuklonjeno in Evropsko okoljsko stranko v socialistično zvezo imenovano La France Insoumuse (LFI). Ta fronta je na zadnjih volitvah dobila kar 27,99 % glasov in bo v naslednjih volitvah predstavljala glavno tekmico Nacionalni fronti Marie Le Pen. V svojih intervjujih je napovedal Šesto republiko, kjer bo dvignil minimalno plačo za 16 %, zmanjšal delovni teden, znižal pokojninsko dobo in povečal javno porabo. Pravi še, da bi vlada morala pokriti vse zdravstvene stroške, Francija bi pod njegovim vodstvom izstopila iz NATA, morda bi celo zapustil EU, če ta ne bi sprejela njegovih pogojev.

France in total chaos. pic.twitter.com/UBg0x3vxV3

— RadioGenoa (@RadioGenoa) October 2, 2026

Mélenchonova podpora ekstremizmu

Povezan je z nasilno t. i. antifašistično skupino Mladi stražarji, ki jo je ustanovil Raphaël Arnault, sicer parlamentarec iz skupine iz povezave LFI in član stranke Francija neuklonjena. Ta skupina je povezana z nasilnimi dejanji in umorom Quentina Deranquea v Lyonu ko je imela govor Rima Hassan. Francoska vlada, recimo pravosodni minister Gerald Darmanin, je že večkrat pozval stranke znotraj LFI naj se vzdržijo hujaskanja in govorov, ki vzpodbujajo do nasilna dejanja v javnosti.

Toda Francija ima dosti večjo toleranco do skrajnih dejanj na levem polu kot na desnem, zato se ne gre čuditi, da iz LFI prihaja do tako velikega števila skrajnih dejanj. Zelo malo je verjetno, da bi francoski varnostni in pravosodni organi tolerirali takšno obnašanje na skrajno levem polu političnega spektra. Poleg tega ima Mélenchon podporo še pri zelo prominentnih članih francoskih elit, kot je na primer šef in lastnik francoskih trgovin Leclerc Michel-Edouard Leclerc, ki se večkrat omenja kot kandidat za predsednika države.

Podpora med islamsko migrantsko populacijo

Mélenchon je ravno zaradi ideje, da bodo muslimanski bratje in sestre del nove francoske socialistične države, postal velik podpornik odprtih meja, islama kot svobodne vere v Franciji in podpore Palestincem. Njegova ideja za islam je zelo drugačna od krščanstva, če se sam razglaša za proti-krščamsko osebnost, oziroma absolutnega podpornika sekularizma, se njegovo mnenje spremeni ko gre za islam. V tem primeru zahteva toleranco do islamskih navad in molitev ter pravi, da mora ta imeti svobodo pri izvajanju svojih interesov. Zato se je z vsem srcem pridružil tudi nasilnim anti-izraelskim protestom, kjer je polno podprl Gazo, nikoli pa ni obsodil Hamasa. Še več, ko je Hamas 7. oktobra zagnal morilsko operacijo, je Mélenchon navkljub grozljivim posnetkom, ki so prihajali iz Izraela Hamas oklical za osvobodilno organizacijo.

Zato ne gre čuditi, da poteka parlamentarna preiskava, ki preiskuje povezave Mélenchona z islamističnimi organizacijami. Sam je že večkrat dal izjave, ki so bile antisemitske, kot na primer, da politiki hodijo v Združenje judovskih organizacij CRIF zato, da od tam prejemajo ukaze in podobne izjave. Takšen govor bolj spominja na ideje iz Der Strumerja, kot pa iz moderne evropske družbe, toda pade na plodna tla med islamsko migracijo, ki je vajena takšne retorike v domačih državah.

FRANCE:

A woman has her face torched.
A firefighter is set alight.

Europeans need to drive these third world savages out of their entire continent. pic.twitter.com/16mEWF3zj7

— The Christian Nationalist Party (@the_christnats) October 2, 2026

Ljubezen do avtoritarcev

Mélenchon ima najraje diktatorje in avtoritarce, zato je bil večkrat kritiziran tudi doma. Sam je velik kritik zahoda, zahodnih voditeljev in zahodnih organizacij, toda ne zamudi s hvalo Putinu, ki ga ima za velikega predsednika. Istočasno je velik kritik Ukrajine in evropske pomoči, zato je povedal, da bi v primeru zmage na volitvah takoj ukinil pomoč in vzpostavil nove odnose s Putinom. Enako občudovanje je izrazil do Huga Chaveza in Nicholasa Madura in kritiziral njegovo odstranitev. Sam je večkrat v tesnem kontaktu s Komunistično partijo Kitajske in predsednikom Šijem, enako je povedal, da bi izstopil zahodnih povezav ter se pridružil povezavi BRICS.

Mélenchon ima najraje diktatorje in avtoritarce, zato je bil večkrat kritiziran tudi doma.

Ima se za globalnega revolucionarja, ki pravi, da se francoska revolucija še ni končala. Prav tako je izrazil izjemno občudovanje do Fidela Castra in Che Guevare, sam pa poudarja, da se bojuje proti kolonializmu in imperializmu kamor šteje celoten zahod. Tako je pripovedal, da so ga zajele solze ko se je s Chavezom peljal po Venezueli, istočasno pa je videl Bašarja el Asada kot velikega voditelja. Njegov nekdanji kolega in vodja stranke Jean-Christophe Cambadélis je celo povedal, da bi Francija v primeru Mélenchonovega predsedovanja izgledala kot Severna Koreja. Nekateri nekdanji sodelavci so ga oklicali za norega in fanatika, kar je dovolj povedno.

Nevarnost v Franciji

Zahod se mora zavedati, da skrajna levica predstavlja veliko nevarnost, s podpihovanjem nemirov in nezadovoljstva v migrantskih soseskah pa državo pelje v resne notranje spopade. Gre za dobesedno igranje z ognjem, ki lahko zaneti uničujoč ogenj. Mélenchon se zelo dobro zaveda svojih dejanj, saj so ta del njegove taktike, kar potrjujejo tudi njegovi nekdanji kolegi. Po drugi strani je z zeleno-rdečo koalicijo ustvaril potencialno nevarnost, ki bo grozila vsakokratnim volitvam.

Vsekakor  njegova dejanja vplivajo na volivce, kjer velik del prehaja na skrajni desni pol. Tam namreč Marie Le Pen hitro pridobiva glasove, saj velik del Francozov v tradicionalnih strankah ne vidi več zaščite. Tako se ustvarja še ena država z dvema poloma, ki se oddaljujeta daleč vsak na svojo stvar, kar vodi v potencialne konflikte. Toda levica naj ne pozabi iranskega scenarija, kjer so na enak način podprli islamiste, ti pa so jim vrnili z množičnim pokolom. V političnem prostoru kot so si ga zamislili islamisti in socialisti namreč ni prostora za oboje. Če tradicionalne stranke v Evropi ne bodo preprečile lastne impotentnosti, potem bodo skrajne rešitve postale neizogibne.

Zahod se mora zavedati, da skrajna levica predstavlja veliko nevarnost, s podpihovanjem nemirov in nezadovoljstva v migrantskih soseskah pa državo pelje v resne notranje spopade.

A French woman tells one of the second and third-generation migrant rioter no to vandalize her city

He responds by trying to set her face on fire pic.twitter.com/1dkiVXmuhZ

— Visegrád 24 (@visegrad24) October 1, 2026