Volilni molk: relikt, ki ga internet ni nikoli priznal

Vsakič, ko v Sloveniji v petek ob polnoči nastopi t. i. volilni molk, se začne nenavadna družbena pantomima. Politične stranke in tradicionalni mediji se v hipu potuhnejo, kot da bi politika nenadoma za 43 ur prenehala obstajati, medtem ko se na družbenih omrežjih, v lokalih in za nedeljskimi kosili razprave šele zares razplamtijo. In prav je tako. Volilni molk je namreč postal svojevrsten demokratični ritual, ki ga večina državljanov spoštuje predvsem tako, da se nanj ne ozira.

Ta zakonski relikt je pri nas nastajal v povsem drugačnem času, konec 80. let prejšnjega stoletja, v dobi tiskanih časopisov, dveh televizijskih programov in plakatnih mest na vogalih ulic, ko je imel tisti, ki je v soboto zjutraj natisnil zadnji letak ali zakupil zadnjo stran časopisa, dejanski informacijski monopol.

Vrhovno sodišče je v odločbi iz leta 2016 sicer presodilo, da molk ne velja za vse, pač pa le za organizatorje volilne kampanje. Vendar pa je ustavno sodišče šest let pozneje odločilo, da določbe o volilnem molku ne zavezujejo le teh, pač pa tudi druge fizične ter pravne osebe, ki z volilno propagando vplivajo na odločanje volivcev. Sodišče je posebej opozorilo, da bi omejitev prepovedi zgolj na uradne organizatorje izničila namen volilnega molka.

Dežnik brez platna

Danes, ko ima vsak državljan v žepu pametni telefon, preko katerega v realnem času spremlja tuje medije, družbena omrežja in algoritme, ki ne poznajo slovenskih državnih meja, poskus ustavljanja politične razprave za 43 ur deluje približno tako učinkovito kot poskus ustavljanja dežja z dežnikom brez platna.

Še pomembneje pa je vprašanje, zakaj bi morali državljani sploh utihniti. Volitve so praznik demokracije, ne dan žalovanja. Ideja, da bi morali odrasli ljudje, sposobni zrele presoje, v dneh pred najpomembnejšo politično odločitvijo v državi nenadoma obmolkniti, je v svojem bistvu pokroviteljska do državljanov. Predpostavlja, da so volivci krhka, zmedena bitja, ki jih bo en sam zapis na Facebooku ali pogovor s sosedom v soboto dopoldne popolnoma vrgel iz tira, če ne bodo zaprti v nekakšno sterilno sobo za premišljevanje.

Ljudje hočeš nočeš svoje odločitve pogosto sprejemamo prav preko pogovora z drugimi. Ko državljan na svojem profilu zapiše, zakaj gre na volitve, koga bo podprl in zakaj se mu zdi pomembno, da se opredelijo tudi drugi, ne izvaja nobene nevarne manipulacije. Dela točno to, kar je bistvo aktivnega državljanstva: sodeluje v skupnosti, izmenjuje argumente in spodbuja demokratično udeležbo.

Prav zato je povsem smiselno, da zakonodaja navadnim ljudem pušča odprta vrata, strožje pa obravnava zgolj formalne organizatorje kampanj – torej stranke, kandidate in njihove plačane propagandne stroje, ki imajo bistveno večjo moč dosega.

Če jim zakon za zadnji dan odvzame megafon in ustavi plačane oglase, to ni nobena tragedija. Če pa bi država začela loviti posameznike zaradi mnenj, statusov na družbenih omrežij in spletnih razprav, bi to pomenilo neposreden napad na ustavno pravico do svobode govora – in to prav v trenutku, ko je ta pravica najbolj pomembna.

Paradoks molka in birokratska telovadba

Zagovorniki volilnega molka radi ponavljajo frazo, da volivci potrebujejo čas za premislek. A v digitalni dobi volilni molk še zdaleč ne prinaša miru, temveč le umik preverjenih informacij v korist nepreverjenih govoric. Ko se v petek opolnoči utišajo resni mediji in uradni kanali, politični prostor ne ostane prazen. Zapolnijo ga anonimni profili, tuji strežniki, zaprte skupine na aplikacijah za sporočanje in ustno izročilo, kjer ni več nikogar, ki bi lahko javno odgovoril na morebitno laž ali podtikanje, ki ga nekdo v javnost posreduje v soboto popoldne.

Tako dobimo precej nenavaden rezultat: tisti, ki nastopajo z imenom, priimkom in odgovornostjo, morajo molčati, medtem ko lahko anonimni spletni junaki nemoteno nadaljujejo svoje delo. Volilni molk, ki naj bi volivce ščitil pred manipulacijami, jim lahko tako odvzame prav tiste vire informacij, ki bi jim pomagali ločiti dejstva od propagande.

Poleg tega je meja med »dovoljenim mnenjem« in »nedovoljeno propagando« v sodobni komunikaciji povsem umetna. Sodobna družba ne deluje več po načelu enosmernega oddajanja iz televizijskega studia v dnevno sobo. Danes vsakdo ustvarja vsebine, deli članke, komentira dogajanje in vpliva na svoj krog ljudi.

Poskušati z zakonom in inšpektorji ločiti, kdaj je nekdo izrazil »zgolj osebno mnenje« in kdaj je že »nagovarjal k izbiri«, je birokratska telovadba, ki v praksi pogosto izpade komično – na primer takrat, ko inšpektorat obravnava prijave zaradi enega samega zapisa na družbenem omrežju ali deljenja povezave.

Kdaj umre demokracija?

Številne sodobne demokracije so to že davno spoznale. V nekaterih državah, denimo v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Nemčiji, Švici in na Nizozemskem, ne poznajo splošnega volilnega molka v obliki, kot ga poznamo pri nas. Politične razprave in kampanje se lahko nadaljujejo tudi v zadnjih urah pred glasovanjem, ob upoštevanju posebnih pravil, ki veljajo za oglaševanje in dogajanje na voliščih. Pa zaradi tega demokracija ne deluje nič manj, volivci pa niso nič manj sposobni sprejeti lastne odločitve.

Edina smiselna omejitev, ki jo te države dosledno varujejo, je red in mir na samem volišču ter v njegovi neposredni bližini, kjer ima vsak pravico oddati svoj glas brez fizičnega nadlegovanja ali agitacije pred vrati. Kar se je, mimogrede, sodeč po fotografijah paradoksalno dogajalo pred zadnjim referendumskim četvorčkom dogajalo na ljubljanskem volišču Omnia, kjer so opazili leve aktiviste. Toda prepoved takšnega početja je nekaj povsem drugega kot poskus predpisovanja tišine celotni družbi.

Dokler se tudi v Sloveniji ne odločimo, da je čas za slovo od tega zastarelega pravila, naj bo volilni molk vsaj to, kar v digitalni resničnosti že skoraj je: formalna pavza za strankarske oglaševalske proračune. Državljanke in državljani pa naj v soboto in nedeljo ne bodo tiho. Naj govorijo, razpravljajo, prepričujejo neodločene prijatelje, delijo informacije in se opredeljujejo.

Demokracija namreč ne umre zaradi preveč pogovora. Umre takrat, ko ljudem postane vseeno.