Molk po »bodi tiho, ker si neumna« pove več kot 12 ur govorjenja

V petek je naša sodelavka Sara Grobelšek iz informativne oddaje Planet 18 na Planet TV pred ljubljanskim sodiščem opravljala svoje delo. Svetlani Makarovič je želela zastaviti novinarsko vprašanje o svobodi izražanja. Vprašanja ni uspela niti dokončati. »Bodi tiho, ker si neumna,« ji je pred kamerami zabrusila Makarovičeva. Posnetek je v nekaj urah zaokrožil po Sloveniji, o dogodku pa niso poročali zgolj Planet TV ali mediji, ki jih je mogoče odpraviti z običajno politično etiketo. O njem so poročali številni slovenski mediji.

Dva dni pozneje je predsednik Društva novinarjev Slovenije Gašper Andrinek sedel na kavču pri Niki Kovač kot prvi gost 12-urnega maratona Inštituta 8. marec. Tema? Neodvisni mediji. Pritiski na novinarje. Avtoritarnost. Napadi. Svoboda. Skratka, popolna kulisa za to, da bi se kdo za minuto spomnil mlade novinarke, ki je bila pred kamerami ponižana manj kot 48 ur prej. Pa se je ni. In prav zato je bil ta pogovor zame kot novinarko bistveno bolj poveden kot sta se njegova sogovornika verjetno zavedala.

Nika Kovač je namreč še pred prihodom Andrineka govorila o napadih na ljudi. Pojasnjevala je celo kampanjo »Samo ljubezen«, pri kateri naj bi ljudem, ki so napadeni, pošiljali prijazne komentarje in sporočila, da bodo vedeli, da niso sami. Govorila je o »sovraštvu do drugih«, o izbiranju tarč in o tem, kako pomembno je stopiti v bran človeku, ki je napaden.

Čez nekaj minut je na kavč sedel prvi gost – predsednik največjega novinarskega društva v državi. Pogovor je nato postal skoraj priročnik o ogroženem novinarstvu. Andrinek je pojasnjeval, zakaj se je Društvo novinarjev Slovenije vključilo v referendumske kampanje in zakaj je treba braniti javni medij. Kovačeva je govorila o tem, da so pri avtoritarcih novinarji med prvimi tarčami. Andrinek je razlagal o polarizaciji, pritiskih na novinarstvo in o novinarjih kot psih čuvajih oblasti. Govorila sta o Madžarski, Orbánu, Trumpu, Putinu in Lukašenku. Vmes je Andrinek povedal tudi nekaj, s čimer se povsem strinjam; kakovostno in profesionalno novinarstvo mora biti sposobno samokritike, novinarji pa moramo znati priznati svoje napake in se zanje tudi opravičiti. Odlično. Torej bi bilo dobro isto merilo uporabiti tudi pri lastnem stanovskem delovanju.

V petek namreč ni bil napaden neki »abstraktni »medij«. Ni bil napaden neki namišljeni novinar iz avtoritarnega učbenika. Pred kamero je stala konkretna mlada novinarka. Moja sodelavka. Ženska, ki je opravljala svoje delo in postavila vprašanje osebi, ki ji vprašanje ni bilo všeč. In če je predsednik DNS za N1 zelo pravilno dejal, da je bilo ravnanje Makarovičeve »absolutno nesprejemljivo« ter da je treba takšen odnos obsoditi ne glede na to, kdo, kje in v kakšni vlogi ga izkazuje, potem je toliko težje razumeti, zakaj danes, ko je sam izbiral, o katerih napadih na novinarje bo govoril, tega ni omenil.

Ne očitam mu nujno, da zagovarja Makarovičevo. Očitam mu razliko med odgovorom na novinarsko vprašanje in resnično institucionalno držo. Če te pokliče N1 in vpraša, ali je bilo »Bodi tiho, ker si neumna« sprejemljivo, je odgovor precej preprost. Seveda ni bilo. Pravi preizkus načel se začne tam, kjer te nihče ničesar ne vpraša. Ko imaš v rokah mikrofon. Ko sediš med ljudmi, ki se imajo za zagovornike svobode, strpnosti in zaščite napadenih. Ko govoriš o tem, kako nevarno je napadati novinarje. In ko se moraš sam odločiti, katerega napadenega novinarja se boš spomnil. Danes dopoldne se Sare nista spomnila ne predsednik Društva novinarjev Slovenije ne Nika Kovač.

Še bolj bode podatek, da ob današnjem preverjanju na spletni strani DNS ni bilo samostojne javne obsodbe ravnanja Svetlane Makarovič. Društvo sicer zna, kadar presodi, da je primer pomemben, objaviti tudi samostojno javno stališče. Ko je marca letos Zoran Janković novinarki POP TV Kaji Kobetič ob vprašanju o prisluhih odvrnil, da je »premlada«, je DNS že naslednji dan na svoji spletni strani objavil stališče z zelo jasnim naslovom: »Politiki imajo dolžnost na novinarska vprašanja odgovarjati vsebinsko in brez osebnih diskvalifikacij.« Zapisali so, da je podcenjujoč in osebno diskreditirajoč odnos do novinark in novinarjev nesprejemljiv ter da osebne opazke niso le nespoštljive, ampak tudi način izmikanja odgovornosti javnosti. Pravilno. Zakaj potem enako glasnega institucionalnega standarda ne vidimo danes?

Pravi preizkus načel se začne tam, kjer te nihče ničesar ne vpraša. 

Ko žalitev postane »satira«

Posebna kategorija obrambe Svetlane Makarovič pa je beseda, ki očitno lahko opraviči skoraj vse in to je – satira. V razpravah na socialnih omrežjih in komentarjih pod članki se pojavlja prav ta argument. Svetlana je pač Svetlana. Provocira. Je ostra. To je njen slog. Satira. Nekateri gredo še dlje in problem obrnejo proti novinarki oziroma mediju, za katerega dela. Češ, saj je Planet TV. Kaj pa je sploh pričakovala?

Ne. Tukaj se je treba ustaviti. Najprej zato, ker se mešata dve različni stvari. Makarovičeva se v sodnem postopku zaradi besedila o Jožetu Možini brani, da gre za politično satiro. Tudi njeni podporniki poudarjajo svobodo umetniškega izražanja. Boris A. Novak je ob sojenju denimo opozarjal, da onemogočanje satire pomeni onemogočanje svobode izražanja. O tem bo presojalo sodišče. Toda stavek »Bodi tiho, ker si neumna«, izrečen novinarki, ki pred kamerami zastavlja vprašanje, ni mišljeno kot literarno delo. Ni satirična predstava. Ni karikatura političnega pojava. Je odgovor konkretne osebe konkretni novinarki. In če bomo vsako osebno žalitev vplivne kulturnice razglasili za satiro, smo pojem satire raztegnili tako daleč, da ne pomeni več ničesar.

Še bolj pa bode v oči nekaj drugega. V istem trenutku, ko naj bi morali pri Svetlani Makarovič razumeti kontekst, njen značaj, njen humor, njeno provokacijo in njen umetniški izraz, podobnega razumevanja pri ljudeh z drugega političnega pola praviloma ni. Tam je žalitev žalitev. Napad je napad. Besede imajo posledice. In prav je tako. Toda potem naj imajo posledice tudi besede Svetlane Makarovič.

Za trenutek odložite delo, naslonite se nazaj in si predstavljajte, da je to Stevanović izrekel novinarki. Tako samopašništvo, nesramnost, nadutost in primitivnost, kot jo vidimo pri tem polu, je bilo pred vstopom v (real)politiko nepredstavljivo. https://t.co/UrjnJVxQHQ

— Resni.ca (@resni_ca) October 2, 2026

Nihče ji ne jemlje pravice do ostrine. Nihče ji ne jemlje pravice, da je sarkastična, provokativna ali politično popolnoma opredeljena. Prav tako ji nihče ne jemlje pravice, da novinarki na vprašanje ne odgovori. Lahko bi rekla: »Ne bom odgovorila.« Lahko bi se obrnila in odšla. Lahko bi vprašanje kritizirala. Namesto tega je mladi novinarki pred kamerami rekla, naj bo tiho, ker je neumna. To ni vprašanje umetniške svobode. To je vprašanje osnovnega odnosa do človeka, ki opravlja svoje delo. Še bolj me moti argument, ki sem ga zasledila tudi med odzivi na svoj zapis, češ, saj vi niste pravi novinarji, ker delate na Planet TV. In tukaj postane zgodba precej večja od Svetlane Makarovič.

Novinarska solidarnost, ki je odvisna od logotipa na mikrofonu, ni novinarska solidarnost. Če mora novinar najprej prestati ideološki test, da si zasluži zaščito pred poniževanjem, potem nimamo enotnega standarda za zaščito novinarjev. Imamo svoje in njihove. Sara ni bila tam kot politična aktivistka. Bila je tam kot novinarka. Njena naloga je bila zastaviti vprašanje. In neprijetna vprašanja so – če se že ves dan pogovarjamo o pomenu svobodnega novinarstva – pravzaprav bistvo našega poklica. Zanimivo je, da smo pri nekaterih pripravljeni iskati deset razlag za žalitev, pri drugih pa nam zadostujeta dve besedi, da zahtevamo obsodbo. Tudi temu se reče dvojni standard.

Ko je žalitev prišla z druge strani

Milan Kučan je leta 2014 novinarko POP TV Vero Lađić, ki ga je spraševala o političnem dogajanju, vprašal: »Niste še poročena?« Ko je odgovorila, da ne, ji je svetoval: »No, s tem se ukvarjajte.« Izjava je bila tako očitno seksistična, da mu je pozneje prinesla celo bodečo nežo za najbolj seksistično izjavo leta. Januarja 2025 je Kučan drugo novinarko POP TV, Žano Vertačnik, najprej vprašal, s katere televizije prihaja, nato pa: »Imate še službo?« Ko ga je vprašala, zakaj jo to zanima, ji je odgovoril, da je danes vse dinamično: »Sad te ima, sad te nema.«

Marca letos je Zoran Janković novinarki POP TV ob vprašanju o prisluhih odgovoril, da je premlada. Tokrat se je DNS sicer odzval, Janković pa se je tudi opravičil. In zdaj Svetlana Makarovič: »Bodi tiho, ker si neumna.« To niso spletni anonimneži. To niso komentarji pod članki. To so vplivni posamezniki, ki stojijo pred novinarjem ali novinarko, medtem ko kamera teče, sodelavci snemajo in vprašanje ostane neodgovorjeno. Kdor ni nikoli stal z mikrofonom pred sogovornikom, težko razume, kako zelo drugačen je tak položaj od prepira na družbenem omrežju.

Na terenu nimaš deset minut časa za odgovor. Nimaš možnosti, da zapreš aplikacijo. Pred tabo je oseba z avtoriteto, okrog tebe so druge kamere, ti pa moraš ostati profesionalen in nadaljevati delo. Še posebej zna biti to zahtevno za novinarje brez izkušenj. Prav zato me je ironija ob koncu pogovora Nike Kovač in Gašperja Andrineka skoraj zabavala. Andrinek je na vprašanje, kaj mu v »teh temnih časih« daje upanje, odgovoril, da mlada generacija novinark in novinarjev. Govoril je o mladih, ki prihajajo v ta poklic in ga lahko spremenijo na bolje. Ena takšna mlada novinarka je dva dni prej stala pred Svetlano Makarovič. Ime ji je Sara Grobelšek.

Kaj pa Janša?

Ker vem, kam ta razprava vedno pripelje, je vredno nekaj razčistiti vnaprej. Janez Janša je leta 2016 na Twitterju – današnjem X – Eugenijo Carl in Mojco Šetinc Pašek označil za »odsluženi prostitutki« ter zapisu dodal ceni njunih domnevnih »uslug«. Za zapis je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen zaradi razžalitve. Tega zapisa ne zagovarjam. Bil je žaljiv in ponižujoč. Toda prav zaradi tega primera bi morali danes standard poznati toliko bolje. Argument ne more biti: »Kaj pa Janša?« Seveda tudi Janša. In Kučan. In Janković. In Svetlana Makarovič. To je pravzaprav vse, kar zahteva načelo enakih vatlov.

Ob tem pa obstaja še ena pomembna razlika. Tvita, naj bo še tako žaljiv, ne gre povsem enačiti s situacijo, ko novinar stoji pred sogovornikom, mu neposredno postavlja vprašanje, kamera teče, okrog njega stojijo kolegi, sogovornik pa ga namesto odgovora javno poniža. Takšna situacija je za novinarja, posebej mladega, neposredna, osebna in lahko zelo neprijetna. In prav takrat bi morala biti stanovska solidarnost najbolj samoumevna.

Ne potrebujemo društva za zaščito »naših« novinarjev pred »njihovimi« politiki. Ne potrebujemo aktivistov, ki bodo sovražni govor prepoznali samo takrat, ko prihaja iz pričakovane ideološke smeri. In ne potrebujemo dvanajsturnih maratonov o solidarnosti, če je solidarnost pretežka ravno takrat, ko bi jo bilo treba pokazati človeku, ki ne pripada vašemu krogu.

Potrebujemo samo en standard. Če je poniževanje novinarke napačno, je napačno tudi takrat, ko ga izreče umetnica, ki jo občudujete. Če je seksizem nesprejemljiv, je nesprejemljiv tudi pri nekdanjem predsedniku, ki mu ploskate na proslavi. Če ima mlada novinarka pravico postaviti neprijetno vprašanje Jankoviću ali Janši, ga ima tudi Svetlani Makarovič. In če že govorimo o svobodi medijev, je morda najboljši začetek ta, da branimo novinarja tudi takrat, ko nam njegov medij ni všeč. Sicer ne branimo svobode novinarstva. Branimo samo svoje.

Makarovičeva želi utišati novinarje⁉️... v petek napadla tudi novinarko Planet TV. - ZNP jasno: obsodilo napad, od Makarovičeve pričakuje opravičilo. Opozarja tudi na zavajajoče poročanje RTV❗️in pričakuje popravek 👉https://t.co/xtzpMAfeDz

— Domovina (@Domovina_je) October 4, 2026