dr. Anton Stres: pri novi levici gre za novo ideologijo, ki ni nič manj antikrščanska, ampak celo bolj (1. del intervjuja)

POSLUŠAJ ČLANEK
V času pred velikonočnimi prazniki smo se na Domovini pogovarjali z upokojenim ljubljanskim nadškofom msgr. dr. Antonom Stresom. Njegovo akademsko pot je zaznamoval marksizem, tema iz katere je doktoriral na ljubljanski Teološki fakulteti in na Katoliškem inštitutu v Parizu. Dolga leta je predaval na Teološki fakulteti UL, danes pa je rektor Katoliškega inštituta, ki predstavlja zametke katoliške univerze v Sloveniji.
Od leta 1997 je vodil Komisijo Slovenske škofovske konference za ureditev odnosov z državo. Leta 2000 je bil posvečen v škofa in si pri te izbral geslo "Vse zaradi evangelija," ki je vodilo njegovega delovanja. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za 35. rezidencialnega ljubljanskega nadškofa. To mesto je zaradi objektivne odgovornosti pri finančnem polomu Mariborske nadškofije julija 2013 moral zapustiti.
S teologom in filozofom, ki je v javnost vedno nastopal družbeno kritično in pronicljivo, smo se v prvem delu intervjuja pogovarjali o stanju demokracije in verske svobode v Sloveniji ter izzivih, ki jih trenutne razmere v svetu predstavljajo za Evropo.
Slovenci v samostojni in neodvisni državi živimo že več kot četrtletje. Kako se je v tem času razvijala oziroma spreminjala vloga in status Katoliške Cerkve v slovenski družbi? Kateri cilji so bili doseženi in v čem je Cerkvi na slovenskem spodletelo?
Slovenija ni naredila neke resnične splošne demokratizacije in zato tudi v svojem odnosu do Cerkve ni nekih bistvenih sprememb. Na ravni zakonodaje nekaj je, ampak je v praksi tudi to, kar je na papirju, velikokrat, zadnje čase zelo brezobzirno in arogantno, pohojeno.
Na odločilnih področjih civilne družbe se ni veliko spremenilo. Civilna družba je tisti del skupnosti, ki ne spada pod državo, ampak kjer ljudje uresničujejo svoje zasebne, osebne, partikularne interese, ki jih država priznava kot legitimne: gospodarstvo, kultura, šport, rekreacija… Civilna družba pa je ločena od države. Ni državnih podjetij, državnih združenj...
Samostojnost civilne družbe pa zagotavljajo neodvisne verske skupnosti, svobodno gospodarstvo in od politike neodvisni mediji. Pri nas pa gospodarstvo in mediji niso ločeni od države, nanje ima politika prevelik vpliv. Cerkev sicer je ločena, ampak tudi izločena, kar je druga skrajnost. Na nivoju zakonodaje, so stvari sicer drugačne kot pred 25 leti, ampak v mentaliteti ljudi in praksi pa kaj prida sprememb ni. V določenih pogledih (odnos spolitiziranih medijev do Cerkve) je celo slabše.
Kako se to nazadovanje kaže v odnosu države do verske svobode?
Komunistična ustava je opredeljevala vero kot zasebno stvar. Da nima pravice biti navzoča v javnosti. Ni bilo ne duha ne sluha o božiču, nobenih oddaj na RTV.
Element javnosti pa je sestavni del verske svobode. V novi slovenski ustavi seveda ni omejitve vernosti na zasebnost, ker je to v nasprotju z versko svobodo. Če pa gledate v praksi, vidite, da mnoge ljudi še vedno moti, celo politike, da se vera javno izraža (npr. ob blagoslovu kake šole, spomenika …). Sploh se ne zavedajo, da niso spremenili svojega mišljenja. Ustava se je sicer spremenila, ampak njihovi možgani funkcionirajo še vedno po starem.
Kaj potem sploh pomeni verska svoboda?
Verska svoboda pomeni, da sem lahko vernik individualno kot jaz in kot občestvo, individualno in kolektivno, v zasebnem in v javnem življenju. To pomeni, da se samoumevno in sproščeno obnašaš kot katoličan v javnosti. Verska svoboda pomeni, da lahko vernost javni prostor (tudi šola!) sprejema kot nekaj normalnega, da se pokažeš kot katoličan in da zato ni treba zbrati posebnega poguma, da zaradi tega tudi nihče ne zavija oči. Pri nas pa marsikje ni čisto tako.
Tako kot kritični intelektualec in kasneje škof ste od nekdaj veljali za družbeno angažiranega človeka, ki ni imel zadržkov javno opozarjati na probleme in zablode v slovenski družbi. Pa vendar se zdi, da je po družbeno angažiranem vodenju Cerkve, ki je bil predvsem s strani levičarskih medijev in javnosti stalno kritizirano, prišlo obdobje večje javne pasivizacije Katoliške cerkve. Nekateri odločnejšo besedo cerkvenega vrha v družbenem vsakdanu pogrešajo in govorijo o nekakšnem getu tišine, kamor je levici Cerkev na slovenskem vendarle uspelo potisniti. Kako vi gledate na to dilemo in kakšne so prednosti ter slabosti enega in drugega pristopa?
Najprej moram poudariti, da prva in daleč najpomembnejša naloga »Cerkvenega vrha«, kot pravite, ni ukvarjanje z družbenimi vprašanji, ampak s cerkvenimi: oznanjevanje vere, življenje krščanskega občestva, zvestoba Jezusovemu verskemu in moralnemu nauku in zgledu, učinkovita organizacija cerkvenih občestev in podobno. To je na prvem mestu in v tem imajo škofje prav, da temu posvečajo vso svojo skrb. Zunanje, družbene okoliščine delovanja Cerkve so seveda tudi pomembne, a vendarle niso tako odločilne za poslanstvo Cerkve.
Mogoče je nastopil nek trenutek, ko je vodstvo Cerkve v Sloveniji, mogoče tudi pod vplivom papeža Frančiška, tvegalo novo taktiko: bodimo malo manj zahtevni in nas bodo mogoče potem lažje sprejeli. Tudi Frančišek gre po tej poti: bodimo bolj »mehki« (soft) in bomo mogoče na ta način prispevali k tem, da druga stran ne bo čutila potrebe po ostrini. To je možnost, ki se jo lahko zagovarja. Ali bo to potem povzročilo večjo strpnost in pripravljenost na sodelovanje? To bo uspelo, če gre samo za nasprotja, ki so posledica nekih zgodovinskih in nepotrebnih zamer.
Pa so nasprotja med levico in Katoliško Cerkvijo res samo posledica pragmatičnih in praktičnih dejstev ali izvirajo nasprotovanja drugje?
Sam mislim, da je izvir naših nasprotovanj globlji, idejni, načelni. Nova levica še celo radikalizira komunistično ideologijo, tukaj gre za načelna nasprotja. Če bi šlo samo za pragmatična nasprotja, za posledico dejstev, ki jih skušaš spremeniti z nekimi drugimi dejstvi, bi bilo lažje. Gre za idejna nasprotja in kot vidimo v parlamentu in v medijih, gre za novo ideologijo, ki ni nič manj antikrščanska, ampak celo bolj.
Gre za ideologijo, ki je v radikalizaciji klasičnega marksizma. Marx je bil prepričan, da brez ateizma ni mogoče biti dober proletarec. Enako je tudi v današnji levičarski ideologiji religija opredeljena kot a priori nekaj slabega, avtoritarnega, zatiralskega. Zato »mehek« pristop cerkvenih ljudi do nerešenih vprašanj ne bo odločilen. Ali se smejčkamo ali se kregamo ne bo nič bistveno spremenilo situacije, ker so razlogi za negativni odnos do Cerkve pri levici globlji, ideološki.
Ste izjemen poznavalec marksizma, ki ste ga preučevali tudi v okviru svojih doktorskih študijev. Eden od političnih kandidatov na zadnjih in na prihajajočih volitvah, Marjan Šarec, je nedavno za avstrijski časopis Der Standard izjavil, da je Jezus bil edini in pravi socialist. Kaj porečete na takšno oceno?
To je tipičen primer zlorabe vere v politične namene. Med Jezusom in socializmom – kakor tudi liberalizmom – je 2000 let razlike. Je pa treba upoštevati, da smo na področju politike verni lahko pluralni, lahko zagovarjamo različna politična stališča. Tudi 2. vatikanski koncil pravi, da je Katoliška Cerkev pripravljena sodelovati z vsakim, ki celovito spoštuje človekove pravice, torej tudi versko svobodo.
Vsako politično gibanje, ki je iskreno privrženo človekovim pravicam, lahko sodeluje s Cerkvijo. Vprašanje je torej na drugi strani, kako je z njihovim spoštovanjem človekovih pravic kamor spada tudi pravica do verske svobode, ki jo pojmujem pozitivno, kot omogočanje in konstruktivno spoštovanje, kot npr. športa ali kulturnih dejavnosti. Spoštovanje verske svobode je lakmusov papir, test na katerem prepoznaš ali je neko gibanje resnično demokratično ali ne.
Marjan Šarec po eni strani odkrito simpatizira s socializmom, obenem pa se v volilni kampanji rad pohvali, da hodi v Cerkev in tam bere berilo. Nekateri mu očitajo, da z izpostavljanjem tega posega v ustavno določeno ločitev Cerkve in države. Kako pa vi gledate na takšne izjave?
Ne postavljam pod vprašaj njegove vere in prepričanja, nimam razloga, da bi v to dvomil. Izraz »ločitev Cerkve od države« pa je izmaličen in ga raztegujejo na vse mogoče strani. Demokratična družba jasno loči državo in civilno družbo. Državno področje je tisto področje, kjer gre za obče interese. Potem je pa področje civilne družbe, kjer imamo ljudje različne interese, ki jih država spoštuje in zagotavlja možnosti zanje. Eni smo katoličani, drugi niso, to je področje legitimne različnosti, partikularnosti. Tu mora biti država nevtralna. To pa nikakor ne pomeni, da mora biti do vernosti neprijazna ali ignorantska.
Se je potemtakem potrebno bati ločitve Cerkve in države?
Ni se potrebno bati ločitve Cerkve in države, če jo le prav razumemo: ne kot izločevanje ampak kot razlikovanje in enakopravno sodelovanje, kjer je to v interesu ljudi. Zato v sporazumu med Slovenijo in Svetim Sedežem piše, da država in Cerkev spoštujeta načelo, da sta vsaka v svojem redu neodvisni med seboj in avtonomni in da bosta to načelo spoštovali in da hkrati sodelujeta v blagor skupnega dobrega in človeške osebe.
To je formulacija, ki nima nič negativnega, kakor ga ima beseda »ločitev«, ki je običajno neprijazna in jo največkrat razumejo kot »izločitev«. Ker je mednarodni sporazum toliko pomemben kot ustava, bi morala ta interpretacija preglasiti negativno konotacijo iz Ustave.
Na Cerkveni vrh so v preteklosti, sicer pritajeno, predvsem z dela katoliške desnice, letele kritike, da bolj ali manj prikrito podpira izvorno social-demokratsko stranko - SDS, ne pa denimo krščanskih demokratov, organiziranih v združeni Slovenski ljudski stranki in kasneje v NSi. Ste tudi vi kdaj dobili občutek, da Cerkveni vrh katero od pomladnih strank preferira in koliko je po Vašem mnenju Cerkev poklicana, da se opredeljuje glede političnih referenc?
Mislim, da je to napačna percepcija, ali pa je tukaj in tam kakšen tak posameznik, česar se ne more posploševati. Kot merodajne so izjave Komisije pravičnost in mir ali pa Slovenske škofovske konference. Cerkev je vedno poudarjala, da smo pripravljeni sodelovati z vsakim, ki celovito spoštuje človekove pravice, še posebej smo občutljivi na spoštovanje svobode vere in vseh krščanskih vrednot. Če tako gledamo na programe in prakso naših strank, je jasno, da so nam po vrednotah, ki jih te stranke zagovarjajo, bližje desne, pomladne stranke. Ampak o tem odločajo one, ne mi.
Včasih se je v kaki izjavi treba zadržati, čeprav bi bilo potrebno še bolj s prstom pokazati na kaj nesprejemljivega, česar marsikdo sam ne vidi. Če pa npr. rečemo, da zagovarjanje splava ali evtanazije ni v skladu s krščanskim moralnim naukom in kdor to zagovarja ne more biti volilna izbira katoličana, je to čisto legitimno. To ni politični, to je moralni razlog in moralna sodba, do katere imamo vso pravico, saj imamo tudi mi pravico do svobodnega izražanja mnenj.
Mineva pet let od imenovanja argentinskega kardinala Jorgeja Marie Bergoglia za papeža, 266. po vrsti. Kako se je v času njegovega pontifikata Cerkev spremenila, če sploh?
Spremembe vsekakor so: sprememba je v stilu in nakazujejo se tudi konceptualne spremembe. Vedno sem si želel, da bi papež potoval z letalom kot vsak drug državnik ali kakšen minister. Stik z ljudmi, preprostost je veliko bolj evangeljska kot pa stil, ki je posnemal življenje nekdanjih dvorov. Vemo, da to ni bistvo, daje pa občutek in izraz neke sodobnosti.
Kakšne pa so vsebinske spremembe v njegovem pontifikatu?
Vsebinsko gotovo ne more biti kakšnih revolucij, ker je osnovna naloga papeža, da ohranja nauk vere takšen kot verujemo, da nam ga je izročil Jezus Kristus. Papež skupaj z drugimi skrbi za identiteto, da kristjani ostanemo kristjani, da katoličani ostanemo katoličani. To je njegova osnovna naloga. Gotovo pa se kultura, kot opazujemo z evropskega zornega kota, močno spreminja in je velika naloga Cerkve in njenega vodstva, da spregovori v jeziku, ki bo razumljiv tudi našim sodobnikom. Že dejstvo, da imamo prvič papeža, ki prihaja iz drugega kulturnega okolja, čeprav ne povsem, je dobrodošlo.
Papež Frančišek nagovarja škofe in duhovnike naj »smrdijo po ovcah«. Ali slovenski duhovniki in škofje smrdite po ovcah?
Mislim, da. Obdobje trpljenja po 2. svetovni vojni je zbližalo duhovnike in vernike. Tudi v Franciji, kjer sem študiral, so duhovniki iz istih razlogov zelo blizu ljudem. To so Cerkve, ki nimajo nekakšnega zajamčenega, privilegiranega družbenega položaja. Mislim, da večina duhovnikov krepko »smrdi« po ovcah ali drugače rečeno: večina duhovnikov živi pod povprečno kakovostjo življenja v Sloveniji. Naj nas ne zavedejo nekateri primeri imenitnih vozil.
Prav zaradi takih brezkompromisnih izjav papeža Frančiška njegovo delovanje dviga veliko prahu. Tudi znotraj Cerkvenih krogov je veliko negodovanja. Kako gledate na kritike njegovega dela?
Včasih je kakšna izjava taka. Navajeni smo, da papež govori ex cathedra, navajeni precizne in pretehtane formulacije, ki jo lahko obračaš in ne najdeš nobene napake. Preden je papež odprl usta, je preštudiral, napisal in vsako izjavo je preveril še kdo drug. Frančišek v svoji neposrednosti tudi zine kakšno, ki jo potem lahko kdo zlorabi, jo nategne, hoče v njej videti več kot je.
Mnogo obrvi, celo med katoliškimi verniki, dviguje papeževa brezpogojna podpora migrantom in beguncem, ki iz Bližnjega vzhoda in Afrike prihajajo v Evropo. Od nekaterih visokih Cerkvenih predstavnikov iz vzhodnoevropskih držav, denimo češkega kardinala in nadškofa Prage Dominika Duke, je bilo slišati, da papež ne more razumeti migrantske krize, ker ni Evropejec. Kako vi gledate na stališče enega in drugega?
Mi v Evropi, ki imamo svoj čut za identiteto, se počutimo ogrožene, en Argentinec tega občutka verjetno nima. Zaradi ogroženosti smo na nekatere stvari občutljivi, Frančišek pa nanje ni. Ko je bil v Evropskem parlamentu in je rekel, da je Evropa postarana gospa, nam je šlo to malo v nos. A na koncu koncev ima prav. Evropska civilizacija je izgubila svoj mladostni zagon, tudi svojih mladih nima.
Je pa potrebno razlikovati med migranti in stvari postaviti na svoje mesto. Ne moremo tajiti, da so med temi begunci tudi taki, ki to begunsko krizo izkoriščajo za infiltracijo islama, in da je tukaj opreznost umestna. Je pa med temi ljudmi prav gotovo veliko nesrečnikov, ki so zaradi vojne in konfliktov izgubili vse in so reševali golo življenje. Tukaj ne more biti niti najmanjšega pomisleka, da ne bi teh ljudi sprejemali in jim pomagali.
Tukaj pa je še druga stran. V Evropi in v svetu so organizirane sile, ki težijo k temu, da bi zmešale vse vere in vse narodnosti in vse kulture v eno godljo. Naredile bi neko novo človeštvo, kjer bi te tradicije, na katere nekaj damo, bile porinjene na stranski tir. Tu ni nobenega dvoma.
Kaj je po vašem mnenju večja grožnja Evropi: popolna sekularizacija in zanikanje krščanskih korenin ali prišleki drugačne vere in kulture iz vzhoda?
Eno gre skupaj z drugim, v tem je stvar. Če bi bilo to ločeno, bi bil odgovor lahek. Spomnim se, ko so sociologi religije v 60. letih odkrili sekularizacijo, pred tem ta pojav sploh ni bil zaznan. Znani avtorji Harvey Cox in drugi so trdili, da smo nastopili dobo sekularizacije. Religija se bo umaknila iz javnega življenja in da je to svetovni pojav. Potem pa se je izkazalo, da to ni svetovni pojav. Da je to sicer res v Evropi, a ne velja za cel svet. V islamskem svetu ni noben sekularizacije, prej nasprotno.
Sekularizacija ni svetovni pojav, je samo evropski pojav in pojav svetovnih elit. V sekularizirano Evropo prihajajo nove vere. Kdo bo zmagal? Islam ali sekularizacija? To zaenkrat ni jasno. Noben rezultat za kristjane ni ugoden, a nobeden tudi ni katastrofičen. To smo v prvih treh stoletjih že poznali in tudi – zmagali.
Od leta 1997 je vodil Komisijo Slovenske škofovske konference za ureditev odnosov z državo. Leta 2000 je bil posvečen v škofa in si pri te izbral geslo "Vse zaradi evangelija," ki je vodilo njegovega delovanja. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za 35. rezidencialnega ljubljanskega nadškofa. To mesto je zaradi objektivne odgovornosti pri finančnem polomu Mariborske nadškofije julija 2013 moral zapustiti.
S teologom in filozofom, ki je v javnost vedno nastopal družbeno kritično in pronicljivo, smo se v prvem delu intervjuja pogovarjali o stanju demokracije in verske svobode v Sloveniji ter izzivih, ki jih trenutne razmere v svetu predstavljajo za Evropo.
Slovenci v samostojni in neodvisni državi živimo že več kot četrtletje. Kako se je v tem času razvijala oziroma spreminjala vloga in status Katoliške Cerkve v slovenski družbi? Kateri cilji so bili doseženi in v čem je Cerkvi na slovenskem spodletelo?
Slovenija ni naredila neke resnične splošne demokratizacije in zato tudi v svojem odnosu do Cerkve ni nekih bistvenih sprememb. Na ravni zakonodaje nekaj je, ampak je v praksi tudi to, kar je na papirju, velikokrat, zadnje čase zelo brezobzirno in arogantno, pohojeno.
Na odločilnih področjih civilne družbe se ni veliko spremenilo. Civilna družba je tisti del skupnosti, ki ne spada pod državo, ampak kjer ljudje uresničujejo svoje zasebne, osebne, partikularne interese, ki jih država priznava kot legitimne: gospodarstvo, kultura, šport, rekreacija… Civilna družba pa je ločena od države. Ni državnih podjetij, državnih združenj...
Pri nas pa gospodarstvo in mediji niso ločeni od države, nanje ima politika prevelik vpliv. Cerkev sicer je ločena, ampak tudi izločena, kar je druga skrajnost.
Samostojnost civilne družbe pa zagotavljajo neodvisne verske skupnosti, svobodno gospodarstvo in od politike neodvisni mediji. Pri nas pa gospodarstvo in mediji niso ločeni od države, nanje ima politika prevelik vpliv. Cerkev sicer je ločena, ampak tudi izločena, kar je druga skrajnost. Na nivoju zakonodaje, so stvari sicer drugačne kot pred 25 leti, ampak v mentaliteti ljudi in praksi pa kaj prida sprememb ni. V določenih pogledih (odnos spolitiziranih medijev do Cerkve) je celo slabše.
Kako se to nazadovanje kaže v odnosu države do verske svobode?
Komunistična ustava je opredeljevala vero kot zasebno stvar. Da nima pravice biti navzoča v javnosti. Ni bilo ne duha ne sluha o božiču, nobenih oddaj na RTV.
Element javnosti pa je sestavni del verske svobode. V novi slovenski ustavi seveda ni omejitve vernosti na zasebnost, ker je to v nasprotju z versko svobodo. Če pa gledate v praksi, vidite, da mnoge ljudi še vedno moti, celo politike, da se vera javno izraža (npr. ob blagoslovu kake šole, spomenika …). Sploh se ne zavedajo, da niso spremenili svojega mišljenja. Ustava se je sicer spremenila, ampak njihovi možgani funkcionirajo še vedno po starem.
Verska svoboda pomeni, da lahko vernost javni prostor sprejema kot nekaj normalnega. Pri nas pa marsikje ni čisto tako.
Kaj potem sploh pomeni verska svoboda?
Verska svoboda pomeni, da sem lahko vernik individualno kot jaz in kot občestvo, individualno in kolektivno, v zasebnem in v javnem življenju. To pomeni, da se samoumevno in sproščeno obnašaš kot katoličan v javnosti. Verska svoboda pomeni, da lahko vernost javni prostor (tudi šola!) sprejema kot nekaj normalnega, da se pokažeš kot katoličan in da zato ni treba zbrati posebnega poguma, da zaradi tega tudi nihče ne zavija oči. Pri nas pa marsikje ni čisto tako.
Tako kot kritični intelektualec in kasneje škof ste od nekdaj veljali za družbeno angažiranega človeka, ki ni imel zadržkov javno opozarjati na probleme in zablode v slovenski družbi. Pa vendar se zdi, da je po družbeno angažiranem vodenju Cerkve, ki je bil predvsem s strani levičarskih medijev in javnosti stalno kritizirano, prišlo obdobje večje javne pasivizacije Katoliške cerkve. Nekateri odločnejšo besedo cerkvenega vrha v družbenem vsakdanu pogrešajo in govorijo o nekakšnem getu tišine, kamor je levici Cerkev na slovenskem vendarle uspelo potisniti. Kako vi gledate na to dilemo in kakšne so prednosti ter slabosti enega in drugega pristopa?
Najprej moram poudariti, da prva in daleč najpomembnejša naloga »Cerkvenega vrha«, kot pravite, ni ukvarjanje z družbenimi vprašanji, ampak s cerkvenimi: oznanjevanje vere, življenje krščanskega občestva, zvestoba Jezusovemu verskemu in moralnemu nauku in zgledu, učinkovita organizacija cerkvenih občestev in podobno. To je na prvem mestu in v tem imajo škofje prav, da temu posvečajo vso svojo skrb. Zunanje, družbene okoliščine delovanja Cerkve so seveda tudi pomembne, a vendarle niso tako odločilne za poslanstvo Cerkve.
Mogoče je nastopil nek trenutek, ko je vodstvo Cerkve v Sloveniji, mogoče tudi pod vplivom papeža Frančiška, tvegalo novo taktiko: bodimo malo manj zahtevni in nas bodo mogoče potem lažje sprejeli. Tudi Frančišek gre po tej poti: bodimo bolj »mehki« (soft) in bomo mogoče na ta način prispevali k tem, da druga stran ne bo čutila potrebe po ostrini. To je možnost, ki se jo lahko zagovarja. Ali bo to potem povzročilo večjo strpnost in pripravljenost na sodelovanje? To bo uspelo, če gre samo za nasprotja, ki so posledica nekih zgodovinskih in nepotrebnih zamer.
Pa so nasprotja med levico in Katoliško Cerkvijo res samo posledica pragmatičnih in praktičnih dejstev ali izvirajo nasprotovanja drugje?
Sam mislim, da je izvir naših nasprotovanj globlji, idejni, načelni. Nova levica še celo radikalizira komunistično ideologijo, tukaj gre za načelna nasprotja. Če bi šlo samo za pragmatična nasprotja, za posledico dejstev, ki jih skušaš spremeniti z nekimi drugimi dejstvi, bi bilo lažje. Gre za idejna nasprotja in kot vidimo v parlamentu in v medijih, gre za novo ideologijo, ki ni nič manj antikrščanska, ampak celo bolj.
Ali se smejčkamo ali se kregamo ne bo nič bistveno spremenilo situacije, ker so razlogi za negativni odnos do Cerkve pri levici globlji, ideološki.
Gre za ideologijo, ki je v radikalizaciji klasičnega marksizma. Marx je bil prepričan, da brez ateizma ni mogoče biti dober proletarec. Enako je tudi v današnji levičarski ideologiji religija opredeljena kot a priori nekaj slabega, avtoritarnega, zatiralskega. Zato »mehek« pristop cerkvenih ljudi do nerešenih vprašanj ne bo odločilen. Ali se smejčkamo ali se kregamo ne bo nič bistveno spremenilo situacije, ker so razlogi za negativni odnos do Cerkve pri levici globlji, ideološki.
Ste izjemen poznavalec marksizma, ki ste ga preučevali tudi v okviru svojih doktorskih študijev. Eden od političnih kandidatov na zadnjih in na prihajajočih volitvah, Marjan Šarec, je nedavno za avstrijski časopis Der Standard izjavil, da je Jezus bil edini in pravi socialist. Kaj porečete na takšno oceno?
Spoštovanje verske svobode je lakmusov papir, test na katerem prepoznaš ali je neko gibanje resnično demokratično ali ne.
To je tipičen primer zlorabe vere v politične namene. Med Jezusom in socializmom – kakor tudi liberalizmom – je 2000 let razlike. Je pa treba upoštevati, da smo na področju politike verni lahko pluralni, lahko zagovarjamo različna politična stališča. Tudi 2. vatikanski koncil pravi, da je Katoliška Cerkev pripravljena sodelovati z vsakim, ki celovito spoštuje človekove pravice, torej tudi versko svobodo.
Vsako politično gibanje, ki je iskreno privrženo človekovim pravicam, lahko sodeluje s Cerkvijo. Vprašanje je torej na drugi strani, kako je z njihovim spoštovanjem človekovih pravic kamor spada tudi pravica do verske svobode, ki jo pojmujem pozitivno, kot omogočanje in konstruktivno spoštovanje, kot npr. športa ali kulturnih dejavnosti. Spoštovanje verske svobode je lakmusov papir, test na katerem prepoznaš ali je neko gibanje resnično demokratično ali ne.
Marjan Šarec po eni strani odkrito simpatizira s socializmom, obenem pa se v volilni kampanji rad pohvali, da hodi v Cerkev in tam bere berilo. Nekateri mu očitajo, da z izpostavljanjem tega posega v ustavno določeno ločitev Cerkve in države. Kako pa vi gledate na takšne izjave?
Ne postavljam pod vprašaj njegove vere in prepričanja, nimam razloga, da bi v to dvomil. Izraz »ločitev Cerkve od države« pa je izmaličen in ga raztegujejo na vse mogoče strani. Demokratična družba jasno loči državo in civilno družbo. Državno področje je tisto področje, kjer gre za obče interese. Potem je pa področje civilne družbe, kjer imamo ljudje različne interese, ki jih država spoštuje in zagotavlja možnosti zanje. Eni smo katoličani, drugi niso, to je področje legitimne različnosti, partikularnosti. Tu mora biti država nevtralna. To pa nikakor ne pomeni, da mora biti do vernosti neprijazna ali ignorantska.
Se je potemtakem potrebno bati ločitve Cerkve in države?
Ni se potrebno bati ločitve Cerkve in države, če jo le prav razumemo: ne kot izločevanje ampak kot razlikovanje in enakopravno sodelovanje, kjer je to v interesu ljudi. Zato v sporazumu med Slovenijo in Svetim Sedežem piše, da država in Cerkev spoštujeta načelo, da sta vsaka v svojem redu neodvisni med seboj in avtonomni in da bosta to načelo spoštovali in da hkrati sodelujeta v blagor skupnega dobrega in človeške osebe.
To je formulacija, ki nima nič negativnega, kakor ga ima beseda »ločitev«, ki je običajno neprijazna in jo največkrat razumejo kot »izločitev«. Ker je mednarodni sporazum toliko pomemben kot ustava, bi morala ta interpretacija preglasiti negativno konotacijo iz Ustave.
Na Cerkveni vrh so v preteklosti, sicer pritajeno, predvsem z dela katoliške desnice, letele kritike, da bolj ali manj prikrito podpira izvorno social-demokratsko stranko - SDS, ne pa denimo krščanskih demokratov, organiziranih v združeni Slovenski ljudski stranki in kasneje v NSi. Ste tudi vi kdaj dobili občutek, da Cerkveni vrh katero od pomladnih strank preferira in koliko je po Vašem mnenju Cerkev poklicana, da se opredeljuje glede političnih referenc?
Mislim, da je to napačna percepcija, ali pa je tukaj in tam kakšen tak posameznik, česar se ne more posploševati. Kot merodajne so izjave Komisije pravičnost in mir ali pa Slovenske škofovske konference. Cerkev je vedno poudarjala, da smo pripravljeni sodelovati z vsakim, ki celovito spoštuje človekove pravice, še posebej smo občutljivi na spoštovanje svobode vere in vseh krščanskih vrednot. Če tako gledamo na programe in prakso naših strank, je jasno, da so nam po vrednotah, ki jih te stranke zagovarjajo, bližje desne, pomladne stranke. Ampak o tem odločajo one, ne mi.
Včasih se je v kaki izjavi treba zadržati, čeprav bi bilo potrebno še bolj s prstom pokazati na kaj nesprejemljivega, česar marsikdo sam ne vidi. Če pa npr. rečemo, da zagovarjanje splava ali evtanazije ni v skladu s krščanskim moralnim naukom in kdor to zagovarja ne more biti volilna izbira katoličana, je to čisto legitimno. To ni politični, to je moralni razlog in moralna sodba, do katere imamo vso pravico, saj imamo tudi mi pravico do svobodnega izražanja mnenj.
Mineva pet let od imenovanja argentinskega kardinala Jorgeja Marie Bergoglia za papeža, 266. po vrsti. Kako se je v času njegovega pontifikata Cerkev spremenila, če sploh?
Spremembe vsekakor so: sprememba je v stilu in nakazujejo se tudi konceptualne spremembe. Vedno sem si želel, da bi papež potoval z letalom kot vsak drug državnik ali kakšen minister. Stik z ljudmi, preprostost je veliko bolj evangeljska kot pa stil, ki je posnemal življenje nekdanjih dvorov. Vemo, da to ni bistvo, daje pa občutek in izraz neke sodobnosti.
Papež skupaj z drugimi skrbi za identiteto, da kristjani ostanemo kristjani, da katoličani ostanemo katoličani. To je njegova osnovna naloga.
Kakšne pa so vsebinske spremembe v njegovem pontifikatu?
Vsebinsko gotovo ne more biti kakšnih revolucij, ker je osnovna naloga papeža, da ohranja nauk vere takšen kot verujemo, da nam ga je izročil Jezus Kristus. Papež skupaj z drugimi skrbi za identiteto, da kristjani ostanemo kristjani, da katoličani ostanemo katoličani. To je njegova osnovna naloga. Gotovo pa se kultura, kot opazujemo z evropskega zornega kota, močno spreminja in je velika naloga Cerkve in njenega vodstva, da spregovori v jeziku, ki bo razumljiv tudi našim sodobnikom. Že dejstvo, da imamo prvič papeža, ki prihaja iz drugega kulturnega okolja, čeprav ne povsem, je dobrodošlo.
Papež Frančišek nagovarja škofe in duhovnike naj »smrdijo po ovcah«. Ali slovenski duhovniki in škofje smrdite po ovcah?
Mislim, da. Obdobje trpljenja po 2. svetovni vojni je zbližalo duhovnike in vernike. Tudi v Franciji, kjer sem študiral, so duhovniki iz istih razlogov zelo blizu ljudem. To so Cerkve, ki nimajo nekakšnega zajamčenega, privilegiranega družbenega položaja. Mislim, da večina duhovnikov krepko »smrdi« po ovcah ali drugače rečeno: večina duhovnikov živi pod povprečno kakovostjo življenja v Sloveniji. Naj nas ne zavedejo nekateri primeri imenitnih vozil.
Prav zaradi takih brezkompromisnih izjav papeža Frančiška njegovo delovanje dviga veliko prahu. Tudi znotraj Cerkvenih krogov je veliko negodovanja. Kako gledate na kritike njegovega dela?
Včasih je kakšna izjava taka. Navajeni smo, da papež govori ex cathedra, navajeni precizne in pretehtane formulacije, ki jo lahko obračaš in ne najdeš nobene napake. Preden je papež odprl usta, je preštudiral, napisal in vsako izjavo je preveril še kdo drug. Frančišek v svoji neposrednosti tudi zine kakšno, ki jo potem lahko kdo zlorabi, jo nategne, hoče v njej videti več kot je.
Ko je bil Frančišek v Evropskem parlamentu in je rekel, da je Evropa postarana gospa, nam je šlo to malo v nos. A na koncu koncev ima prav. Evropska civilizacija je izgubila svoj mladostni zagon, tudi svojih mladih nima.
Mnogo obrvi, celo med katoliškimi verniki, dviguje papeževa brezpogojna podpora migrantom in beguncem, ki iz Bližnjega vzhoda in Afrike prihajajo v Evropo. Od nekaterih visokih Cerkvenih predstavnikov iz vzhodnoevropskih držav, denimo češkega kardinala in nadškofa Prage Dominika Duke, je bilo slišati, da papež ne more razumeti migrantske krize, ker ni Evropejec. Kako vi gledate na stališče enega in drugega?
Mi v Evropi, ki imamo svoj čut za identiteto, se počutimo ogrožene, en Argentinec tega občutka verjetno nima. Zaradi ogroženosti smo na nekatere stvari občutljivi, Frančišek pa nanje ni. Ko je bil v Evropskem parlamentu in je rekel, da je Evropa postarana gospa, nam je šlo to malo v nos. A na koncu koncev ima prav. Evropska civilizacija je izgubila svoj mladostni zagon, tudi svojih mladih nima.
Je pa potrebno razlikovati med migranti in stvari postaviti na svoje mesto. Ne moremo tajiti, da so med temi begunci tudi taki, ki to begunsko krizo izkoriščajo za infiltracijo islama, in da je tukaj opreznost umestna. Je pa med temi ljudmi prav gotovo veliko nesrečnikov, ki so zaradi vojne in konfliktov izgubili vse in so reševali golo življenje. Tukaj ne more biti niti najmanjšega pomisleka, da ne bi teh ljudi sprejemali in jim pomagali.
Tukaj pa je še druga stran. V Evropi in v svetu so organizirane sile, ki težijo k temu, da bi zmešale vse vere in vse narodnosti in vse kulture v eno godljo. Naredile bi neko novo človeštvo, kjer bi te tradicije, na katere nekaj damo, bile porinjene na stranski tir. Tu ni nobenega dvoma.
Kdo bo zmagal? Islam ali sekularizacija? To zaenkrat ni jasno. Noben rezultat za kristjane ni ugoden, a nobeden tudi ni katastrofičen.
Kaj je po vašem mnenju večja grožnja Evropi: popolna sekularizacija in zanikanje krščanskih korenin ali prišleki drugačne vere in kulture iz vzhoda?
Eno gre skupaj z drugim, v tem je stvar. Če bi bilo to ločeno, bi bil odgovor lahek. Spomnim se, ko so sociologi religije v 60. letih odkrili sekularizacijo, pred tem ta pojav sploh ni bil zaznan. Znani avtorji Harvey Cox in drugi so trdili, da smo nastopili dobo sekularizacije. Religija se bo umaknila iz javnega življenja in da je to svetovni pojav. Potem pa se je izkazalo, da to ni svetovni pojav. Da je to sicer res v Evropi, a ne velja za cel svet. V islamskem svetu ni noben sekularizacije, prej nasprotno.
Sekularizacija ni svetovni pojav, je samo evropski pojav in pojav svetovnih elit. V sekularizirano Evropo prihajajo nove vere. Kdo bo zmagal? Islam ali sekularizacija? To zaenkrat ni jasno. Noben rezultat za kristjane ni ugoden, a nobeden tudi ni katastrofičen. To smo v prvih treh stoletjih že poznali in tudi – zmagali.
Preberite še drugi del intervjuja z dr. Antonom Stresom, lker smo odprli še nekaj perečih družbenih tem, v katere je tako ali drugače vključena tudi Cerkev na Slovenskem. Denimo vprašanje šolstva, (ne)uspehov mladinske pastorale, verskega pouka v šolah, zanimalo pa nas je tudi, kje se je izgubil intelektualni potencial številnih generacij, ki so jih minula leta izšolale katoliške gimnazije:
V sekularizirani družbi bomo preživeli samo z jasno identiteto
V sekularizirani družbi bomo preživeli samo z jasno identiteto
Povezani članki
Zadnje objave

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 19:31

Zadišalo je po svobodi
1. 12. 2023 ob 13:56

Balantič: pesnik v vojni ranjenega slovenstva
1. 12. 2023 ob 13:45

Kaj do zdaj vemo o novih Golobovih ministrskih kandidatih
30. 11. 2023 ob 19:37
SKD se vrača od mrtvih: Peterletov načrt za revitalizacijo krščanske demokracije
30. 11. 2023 ob 18:31
Ekskluzivno za naročnike

Zadišalo je po svobodi
1. 12. 2023 ob 13:56

Balantič: pesnik v vojni ranjenega slovenstva
1. 12. 2023 ob 13:45

Svobodnjaške norčije in desnosredinske kregarije
30. 11. 2023 ob 11:31
Prihajajoči dogodki
DEC
02
Predstavitev novih orgel GŠ Škofja Loka
16:00 - 17:30
DEC
03
DEC
03
Od Križa do čarobnega gradu Miramare
09:45 - 16:30
DEC
03
DEC
03
Za Abrahama, PVC 3
19:30 - 21:30
Video objave

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 19:31

Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 17:35

Odmev tedna: Kravje kupčije
24. 11. 2023 ob 20:37
Izbor urednika

Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom
28. 11. 2023 ob 7:22

Pretresljive zgodbe rešenih otrok, ki so jih ugrabili teroristi Hamasa
27. 11. 2023 ob 18:31

Naj vas cenejše gorivo ne zavede: država si pri bencinu in nafti jemlje vse več
21. 11. 2023 ob 20:41

Je torej Izrael zagrešil vojne zločine?
19. 11. 2023 ob 20:49

Kaj storiti z denarjem, da ne bo na bančnem računu kopnel zaradi inflacije
17. 11. 2023 ob 17:31
12 komentarjev
Kraševka
ŠE VEDNO SEM PREPRIČANA, DA JE CERKEV DELALA V PRID SLOVENSKEGA NARODA. Kaj si upaš trditi, da so komunisti delali v prid Slovencev. Vedi, da NAROD in komunizem ni eno in isto. Kot tudi ni isto NARODNO OSVOBODILNI BOJ in REVOLUCIJA. To sta dve različni zadevi. Danes pa se opeva samo revolucija in komunizem.
V Dražgošah so partizani streljali proti Nemcem in potem sami stekli v GOZD Jelovice. Niso reševali vaščanov in vasi. Zaradi tega so Nemci vas požgali in nekaj Slovencev pobili.
ZAKAJ SO PARTIZANI ŽTRVOVALI DRAŽGOŠE IN VAŠČANE, SAJ SO VEDELI KAKŠEN BO PROTIUKREP ? SEDAJ PA TAM levičarji PROSLAVLJAJO - KAJ ? POŽIG VASI. ZARADI lJUBLJANSKIH ŠKOFOV NI BILA NOBENA VAS POŽGANA.
So pa škofje skrili in rešili marsikaterega partizana.
V moji rojstni vasi, vem po pripovedovanju staršev, kako je župnik (znal nemško), se pogajal z Nemci, da niso nekaj talcev postrelili. Veliko župnikov je znalo italijansko in nemško, tako da so opravili marsikdaj DIPLOMATSKO delo. Niso pa nikoli iskali BORČEVSKIH privilegijev.
Kraševka
wretrtrtr - Kako ne gre skupaj ?
KDO JE BIL V LJUBLJANI VLADAR 6.4.1941? Takrat je bila Kraljevina Jugoslavija - državni vrh pa je kmalu za tem odšel v prijateljsko Anglijo. Slovensko ozemlje so si potem kot "mrhovinarji" razdelili Nemci (severno od Save) in Italijani (južno od Save). Škofje niso nobenega klicali. Nas bi moral braniti vrh Jugoslovanske Kraljeve vojske, ki je razpadla, ko je kralj Karađorđevič zbežal v Anglijo.
Torej za razkol Slovenije so bili krivi Srbi, Nemci, Italijani in Rusi, kot tudi Angleži, ki so dali potuho KRALJU, kot tudi Titu.
Kraševka
ŠKOFJE NISO KLICALI ITALIJANOV V lJUBLJANO !
Wretrtrtr, ne pozabi, ko se je 2.s. vojna začelo, so prijateljevali Musolini, Hitler in Stalin skupaj s Titovimi komunisti. To prijateljstvo je kar nekaj časa trajalo.
TOREJ NA ZAČETKU SO BILI KOMUNISTI SKUPAJ Z IMPERIALISTI. Cerkev se z vojaki ni ubadala, ampak je upoštevala tega, ki je bil takrat vladar. Tudi Tita cerkev ni ne poklicala in ne izgnala, tako kot ne Karađorđevića in ne Musolinija. Vojne so sprožili drugi in ne tega obešat na Cerkev.
wretrtrtr, ali veš, da je takrat v Ljubljani prav Cerkev rešila marsikaterega partizana ? Učbeniki tega nimajo zabeleženega, ohranilo pa se je v spominu ljudi.
Kraševka
Tudi LJUBLJANSKI škofje so vedno delali v prid SLOVENSKEGA NARODA.
Kraševka
Slavec bravo !
To kar ti opisuješ so mi govorili tudi moji predniki. Če ni bilo Slovenskih duhovnikov na Primorskem, bi ostala mladina tega dela Slovenije, brez znanja in pisanja pravopisa SLOVENŠČINE. Titova Jugoslavija, pa jih je za "nagrado" pošiljala takoj po vojni v zapore. Berite knjigo pok. Kraglja - MOJE CELICE. V Sloveniji se jo v knjižnicah težko dobi. Jo imajo pa v Slovenski knjižnici v Trstu.
Slavec
V mojo mladosti mi je ded večkrat pripovedoval, kako je bilo pod fašizmom. “Qui si parla
Italiano”, tukaj se govori italijansko, so sporočali napisi pred trgovinami. “Qui si parla solo
Italiano”, tukaj se govori samo italijansko, so fašisti čez čas poostrili zapoved. Slovenščina
je bila izgnana iz vseh uradov, javnih ustanov, trgovin, gostiln. “Samo v cerkvi se je še govorilo
slovensko”, mi je - z veliko hvaležnostjo do duhovnikov - povedal ded. Naš župnik je bil
namreč eden od petdesetih duhovnikov, ki so si ob nastopu fašizma med seboj prisegli, da
bodo v Cerkvi ohranili slovenski jezik. Ti dušni pastirji so bili v očeh mojega deda največji
heroji, vredni nasledniki Simona Gregorčiča.
Za vso pomoč pri ohranjanju slovenstva v najtežjih trenutkih in preizkušnjah naroda, za
varno zavetje, ki ste ga v Cerkvi nudili ljudstvu v času besnečih viharjev, slovenski duhovniki:
Večna vam hvala!
APMMB2
Cerkev je izločena! To drži. Ampak če premislimo, lahko ugotovimo, da si je pred vsem sama kriva.
Ceakev se nikakor ne uspe postaviti na svoje noge in zahtevati ustrezno mesto v družbi.
Parv gotovo takšna drža korenini v grehih, ki jih cerkev ima in prikriva.
Znano je, da je bila prav cerkev skoz in skoz prestreljena z udbo in da je mnogo duhovnikov bilo prav njenih agentov.
Prikrivanje teh dejstve cerkvi nič ne koristi, zato je čas, da pride z resnico na dan. Resnica pa nikakor ni enoznačna.
Vemo, da jep o zmagi krvave boljevstične revolucije v Sloveniji zavadal teror, kakršne je zajel le redke družbe.
Teror se je v prvi vrsti usmeril na cerkev in njene dostojanstvenike, nato na duhovnike, nune in menihe. Zaplenjeno je bilo ogromno premoženje in odvzeta materialna podlaga za delovanje cerkve.
Sledil je teror in večina duhovnikov je bila zaprta in prestajali so dolgotrajne zaporne kazni s prislinim delom.
Vse, prav vse dughovnike pa so zasledovali udbovski ovaduhi, ki jih je udba nastavljaja tik ob cerkvah in župniščih. Ti so zvesto spremljali dogajanja po župniščih in ovajali duhovnike za vsako malenkost. Ovajanja so bila priložnost za isziljevanje in tako je marsikateri duhovnik podlegel. Pristal je na sdelovanje z udbo in ta je imela praktično popolno oblast nad cerkvijo.
Ali je to bil greh, ali ne, je potrebno pojasniti in enkrat za vselej zapreti to temno stran.
Cerkev mora resno pretehtati, ali je bolje, da ponovno zavlada v Sloveniji boljševizem, s skrjano levico, ki je sedaj v vzponu, ali pa gre v odločen boj proti barbarstvu in neumnostim, ki jih ta boljševizem prinaša.
Cerkev se mora zavedati, da se danes odvija v Sloveniji revolucija, boj, ki utegne pokončati cerkev in slovensko družbo.
Cerkev pa je dolžna ohraniti družbo, saj to je njeno poslanstvo.
Prhajajo volitve.
Cerkev se mora jasno opredeliti, koga bo podprla in mora to javno, gasno in odločn sporočiti. še več, vse vernike mora pozvati, da podprejo njene favoroite.
Odločno se mora uporeti tezi, da je cerkev ločena od države. Ni, in ne sme biti. Tako kot partija, komunizem in boljševizem obstajajo v družbi, z isto pravico ima cerkev mesto v Sloveniji. Mora biti enako podprta in imeti popolnoma enake pravice.
Danes gre za biti, ali nebiti.
Če zmagajo boljševiki na bližajočih se volitvah, bo konec samostojne Slovenije. Tega se mora vrh cerkve zavedati. Slovenija je edina sekularna država v Evropi in ena redkih v svetu, kjer je katolišk vera praktično prepovedana. Škofje pa z oljčno vejico nad boljševike.
AlojzZ
" Ampak če premislimo, lahko ugotovimo, da si je pred vsem sama kriva." Se strinjam. Za potrditev te misli, navajam nagrado, ki jo je dobil zadnji voditelj komunistov v tistih kritičnih časih, ko bi morala biti lustracija: Milan Kučan je nosilec številnih najvišjih odlikovanj in priznanj. Med drugim je nosilec odlikovanja ... »Viteza reda Papeža Pija«, s katerim ga je odlikoval papež Janez Pavel II <a href="http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija" target="_blank" rel="noopener nofollow">http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija</a>
Kraševka
Slehernik, Jožef in Kristjan, res je tako.
Ko kdo piše o KOLABORACIJI Cerkve z okupatorjem, pa čutim kot lažnjivo propagando komunista. Pošteni partizani in po vojn pošteni komunisti, pa Cerkve ne blatijo . Cerkep je VEDNO skrbela za svoj NAROD.
Pred nedavnim sem se pogovarjala z nekdanjim partizanom, ki ima več kot 90 let. Po vojni je imel več funkcij od predsednika občine in direktorskih mest. Povojni čas je bil težak in marsikdo je bil komunist s poštenim namenom, in revolucija jim ni bila všeč - pa ni bilo možnosti ugovarjati. Marsikdo od takih komunistov je pred vojno in med vojno bil tudi dober KRISTJAN - In to, da so ljudem s položajem, prepovedali v cerkev, je bilo tudi za njih BOLEČE. Povedal mi je kako je postal PARTIZAN.
Dejal je: "PRIMORCI SMO BILI TAKOJ OB IZBRUHU 2.S. VOJNE VPOKLICANI V ITALIJANSKO VOJSKO. TAKOJ PO RAZPADU ITALIJE, SEM PRIŠEL DOMOV. PRVO SEM ŠEL OBISKAT ŽUPNIKA, KER KOT IZOBRAŽENEC SEM PREDVIDEVAL, DA NAJBOLJ POZNA, KAJ JE DOBRO ZA SLOVENCE. ŽUPNIK MI JE DAJAL, DA JE NAJBOLJE, DA SE PRIDRUŽIM PARTIZANOM, IN S TEM POKAŽEM iTALIJANOM, DA SE Z NJIMI NE STRINJAMO. kO BO NAŠ NAROD SVOBODEN, PA SE BOMO TRUDILI, DA DOSEŽEMO ŠE DEMOKRACIJO". Tako mu je svetoval duhovnik.
In tako je šel marsikateri mlad fant v partizane tudi z nasveti duhovnikov. Ti duhovniki so med vojno partizane spovedovali in obhajali. Po vojni pa je komunistični vrh, vse duhovnike označil za škodljive. Zakaj ? Zato ker je komunistični vrh po vojni izvajal REVOLUCIJO IN JE TAKO TLAKOVAL KOMUNISTIČNO DIKTATURO. Titova oblast ni hotela DEMOKRACIJE. Krščanske socialiste (ki so bili med partizani kar 95%), pa so odrezali od oblasti.
Zaradi delovnega mesta, je marsikdo sprejel partijsko izkaznico, ker drugače ne bi obdržal službe. Dejansko je bila glede vere kratena svoboda. Kdo bi se moral opravičiti Salamon ? Taki propagandisti kot si ti !
AlojzZ
"Pošteni partizani in po vojn pošteni komunisti, pa Cerkve ne blatijo" Seveda ne blatijo, ker mrtvi ne govorijo.
Kajtimara
Dober intervju. Pogresam zdravo pamet tudi pri cerkvenih voditeljih. Kje pa je nadskof kakosezeklice, glava slovenske cerkve? Od njega ni nikoli nic slisati. Ima sploh kaj za povedat?
miha.curk
Nadškof Stanislav, o katerem sprašujete, marsikaj pove, je pa res da se ga v “javnih” medijih bolj malo sliši, ker mu te priložnosti ne dajo. Berite kdaj Družino, pa boste od njega marsikaj slišali.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.