Umrl je Janez Kocijančič

Uredništvo

1. 6. 2020 ob 18:45
4 komentarjev

V 79 letu starosti je umrl nekdanji politik in predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, Janez Kocijančič.

V svoji karieri je bil predsednik CK Zveze mladine Jugoslavije, minister v vladi Staneta Kavčiča, v času po osamosvojitvi pa predsednik prenovljenih komunistov - Združene liste Socialnih demokratov.

Bil je zelo aktiven tudi v športni politiki. Še v komunizmu je bil predsednik Smučarske zveze Slovenije, med 1984 in 88 je vodil Smučarsko zvezo Jugoslavije, od leta 1991 do 2014 je predsedoval Olimpijskemu komiteju Slovenije, leta 2017 pa je postal predsednik Evropskih olimpijskih komitejev.

Janez Kocijančič je imel 2 otroka: sin je filozof in prevajalec Gorazd Kocijančič, hči pa profesorica na Filozofski fakulteti Nike K. Pokorn. Gorazd Kocijančič je sicer katehumen - spreobrnjenec v katoliško vero.

“Ob smrti Janeza Kocijančiča, ugledne osebnosti slovenskega političnega in športnega življenja, v imenu države in v svojem osebnem imenu izražam družini iskreno sožalje.” bp
— Borut Pahor (@BorutPahor) June 1, 2020

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

4 komentarjev

nejo

02. 06. 2020 01:05:45 0 Odgovori

Kraševka!
Enako je bilo z alpinistom Dinkom Bertoncljem, ki je emigriral v Argentino. Leta 1954 je bil z odpravo v Himalaji (Daulagiri) in takrat dosegel slovenski višinski rekord 7500m. Seveda tega v Sloveniji niso omenjali, ker so bili emigranti "izdajalci". Slovenski alpinisti so lahko odšli v Himalajo (Trisul) šele leta 1960.
Enako je bilo z bratoma Skvarča, ki sta kot otroka z mamo leta 1956 emigrirala v Argentino, ker tu ne bi imeli nikaršnih perspektiv, saj je bil njun oče domobranski oficir in po vojni ubit. V Argentini sta se oba posvečala alpinizmu, eden je celo svetovno znan glaciolog. V Sloveniji ju dolgo niso smeli omenjati, kljub velikim alpinističnim in znanstvenim dosežkom.
In potem neki slovenski novinarček napiše knjigo z naslovom Sramota umira počasi, kjer sramoti argentinske Slovence. Ja, sramota umira počasi; spisatelj Janez Čuček še živi.
Leta 1990 na žalni maši za pobite v Kočevskem Rogu je pri maši dr. Janez Kocijančič do komolcev zabil roke v žepe. Oprijel se ga je naziv "žepar".
Velik človek je bil pa Justin Stanovnik. S kakšnim žarom sem bral njegova pisanja. In jih še prebiram.

Kraševka

02. 06. 2020 10:38:28 0

Ja veliko pomembnih ljudi imamo Slovenci, ki so še vedno zamolčani, Danila Žerjala je dal na "svetlo" znani scenarist in REŽISER, Jadran Sterle. Posnel je film o Danilu Žerjalu. Na TV prva leta niso bili ravno navdušeni toda po 4 letih priprav, je to končno zagledalo LUČ sveta. Toda dva dni pred tem, ko so na TV sestavljali film (mislim, da je bilo leto2014), je še poklical Jadran Stele hčerko - Danila Žerjala v Trst in jo povabil, da bi osebno sodelovala, pri zadnji fazi pripravi filma (da bo videla kaj se reže in kaj ne). Obljubila mu je, da vsekakor pride tisti dan v Ljubljano. Pripovedovala mi je, da dan, preden bi ta film montirali, so našli Jadrana Steleta (Uradno samomor) mrtvega. Kar ni mogla verjeti, ker je bil dan pred tem tako navdušen, da bo Danilo Žerjal, tudi med Slovenci znan, kot eden pomembnih SLOVENSKIH ATLETOV. Kot metalec - KLADIVA, DISKA in KROGLE, večkratni prvak v Jugoslaviji, Italiji in Venezueli, ter udeleženec Olimpijskih iger.

nejo

02. 06. 2020 13:12:48 0

Jadrana sem poznal. Zame pa je novo tisto o samomoru. Nekoč sem mu povedal - če bo še kdaj kaj snemal v Pasicah (bolnica Franja) - naj malenkost pred grapo Pasice in malček višje posname malo hiško, ki je kot iz pravljice: stara, s slamo krita, bela, z majhnimi okni.

Kraševka

01. 06. 2020 20:50:16 0 Odgovori

Ja, kdo drugi bi lahko bil toliko let predsednik OLIMPIJSKRGA komiteja, če ne bi imel že prej, v Titovi Jugoslaviji - "pomembnih funkcij".

Ko se je Tito po 2.s. vojni "trdo usidral" na oblasti, so šli na OLIMPIJADO lahko samo tisti športniki, ki so se vpisali v Zvezo Komunistov.

Na Krasu je živel OLIMPIJONIK - Danilo Žerjal. Po razpadu Italije se je vključil v partizane.

Že pred vojno pod Italijo, in na začetku Titove Jugoslavije, je dosegel medalje, v metanju kladiva in krogle. Toda, ker se ni vpisal v "partijo", so ga določili za "prevzgojo" na Golem otoku.
Zato je pobegnil iz Jugoslavije v Italijo, ker mu je tu udba sledila, je šel v J. Ameriko.
Tam je imel veliko nastopov in dobil velikomedalj. Za časa Jugoslavije, ni bil nikoli omenjen kot športnik OLIMPIJONIK, ker so njegovo ime "izbrisali" iz vseh ŠPORTNIH VESTI.

Svetovno znan in USPEŠEN športnik in OLIMPIONIK, v Jugoslaviji ni bil zaželen, zato je umrl v TIJINI. Šele po več letih, je posmrtne ostanke, njegova hčerka prepeljala v - Samostojno SLOVENIJO.

Kdor je bil - UDAN VERNIK KOMUNIZMA pa so mu bila v Jugi vsa vrata odprta, in to se je pri Kocjančiču godilo do poslednjega dne.
Naj umiru počiva!