Srečanje Nata v Ankari

Danes poteka srečanje Nata v Ankari, ki je prvo takšno srečanje po 22 letih v Turčiji. Danes ne opazujemo le drugačnega Nata, ki ga je v osnovi začel spreminjati ameriški predsednik Trump, ampak tudi drugačno Turčijo, ki jo je spremenil turški predsednik Erdogan. Srečanje naj bi začrtalo nove smernice v odnosih med članicami, sprejelo načrte za trenutne varnostne izzive po svetu in vzpostavilo nov mehanizem financiranja, kar je, tako se zdi, ne najpomembnejša agenda za Trumpa.

Kdo je vabljen v Ankaro

Vabljeni so voditelji in delegacije vseh 32 držav članic, prišli pa naj bi še ukrajinski predsednik Vladmir Zelenski, južnokorejski predsednik Lee Jae Myung, predsednik Evropskega sveta Antonio Costa, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, predsednik vlade Kanade Mark Carney, visoka zunanjepolitična predstavnica EU Kaja Kallas in zunanji ministri Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Bahraina, Katarja, Japonske, Avstralije in Nove Zelandije.

Poleg vrha v Ankari poteka v Ankari še obrambni forum, kjer bodo zbrani predstavniki podjetij svetovne obrambne industrije, zato je pričakovati, da bodo vzporedno s srečanjem potekali tudi obrambni posli, kar je izrednega pomena tudi za Turčijo. Pred prihodom v Ankaro se je Macron srečal še s sirskim predsednikom Ahmedom Šaro.

Nagovor generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja

Mark Rutte je v javnem nagovoru pred novinarji povedal, da je ameriški nuklearni dežnik varnostno zagotovilo za vse države članice, predvsem pa za Evropo. S komplementarnimi nuklearnimi sistemi Francije in Velike Britanije gre za dober sistem, obe državi pa sta izpostavili, da bi radi povečali sodelovanje z ZDA na nuklearnem področju. Rutte je povedal, da je po pogovorih z obrambnimi ministri vseh držav članic prepoznal, da je nuklearna strategija NATA zelo močna. Enako, kot je Trump pritisnil na ameriška podjetja, da proizvedejo več obrambnih sistemov in zapolnijo vrzeli, so storile evropske članice.

Sporočil je, da bodo ZDA dodatno dobavile obrambne sisteme Patriot Ukrajini, toda poudaril je, da morajo vse države članice povečati proizvodnjo obrambnih sistemov. Prav tako članice Nata pomagajo Ukrajini v lastni proizvodnji interceptorjev. Povedal je še, da diplomatski kanali z Rusijo sicer obstajajo, vendar je nepredvidljivost Putina vedno težava. Pohvalil je turško obrambno industrijo, ki ima 3.000 podjetij, ter turški napor pri podpori članic Nata in EU. Povedal je, da mora sodelovanje segati od Arkansasa do Ankare.

Rutte je poudaril, da je v demokratičnem svetu popolnoma normalno, da med državami potekajo nestrinjanja in kritike, toda pomembno je sodelovanje, ki pa ni bilo omajano, s čimer se strinjajo vse partnerice. Vse članice Nata morajo stopiti skupaj in se zoperstaviti grožnjam, kot sta Rusija in terorizem. Močnejša Evropa pomeni močnejši Nato. Evropa ima financiranje, zato lahko naredi Nato še močnejši. To bodo članice dokazale tudi na obrambnem forumu Nata v Ankari, kar bo dobro za ekonomijo in tehnološke inovacije. Investicije v varnost so investicije v prihodnost. Kot primer je navedel dokončanje letala Airbus A330 MRTT, ki bo dodan mednarodni floti zračnih tankerjev.

Financiranje Nata

Če razumemo Trumpa, so zanj pomembne tri točke – financiranje Nata, rešitev iranskega konflikta in prodaja F-35 Turčiji. Če je prodaja ameriških lovcev odvisna od ameriškega kongresa, iransko vprašanje pa od Irancev, je vsaj evropsko financiranje Nata postalo del strategije vseh članic. Šef Nata Mark Rutte je prejšnji teden povedal, da so evropske države in zaveznica uspele zapolniti finančno vrzel, ki jo je pustila ZDA. Toda postavlja se drugo vprašanje – evropske članice so sicer povečale obrambne proračune, vendar pa ves denar ni namenjen obrambi, saj gre velik del za 'komplementarne' dejavnosti, kot na primer za civilno zaščito in celo javne razpise, ki z vojsko nimajo kaj dosti.

Ameriški ambasador v Natu Matthew Whitaker je sporočil, da so članice zagotovile dodatnih 139 milijard ameriških dolarjev dodatnega denarja. Z zadovoljstvom je ugotovil, da je bilo polovico porabljenega za ameriško orožje in opremo. ZDA pričakujejo, da bo v Turčiji z nakupi ameriškega orožja sklenjenih za okoli 300 milijard ameriških dolarjev poslov. Nizozemska je sporočila, da pričakujejo za okoli 3 milijarde evrov sklenjenih poslov. Ukrajina pravi, da so ji 70 milijard ameriških dolarjev obljubile države članice Nata, vsekakor pa so delnice orožarskih podjetij danes na mednarodnih trgih poskočile. Pričakovati je, da bo sklenjenih za več deset milijard ameriških dolarjev orožarskih poslov.

Rekonfiguracija Nata

Nova težava za Evropo je namreč poziv ameriškega generala Alexa Grynkewicha, ki je Evropo pozval, naj pospeši dobavo in proizvodnjo dodatne opreme. Po 3. juniju ZDA ne bodo imele več na voljo letalonosilk in pomožnega ladjevja, zračnih tankerjev, lovcev ter drugega orožja in opreme v evropskem prostoru. Ameriška vojska bo odslej dala večji poudarek na Azijo in Tihi ocean. Grynkewich je povedal, da je Evropa v večini zapolnila potrebe, ki so nastale v modelu sil članic Nata, torej modelu, ki je desetletja učinkoval kot obramba proti Sovjetski zvezi.

Tiste vrzeli, ki ne bodo zapolnjene, pa bo pomagala začasno zapolniti ameriška vojska, morda tudi kanadska. Toda oborožene sile Kanade so ene izmed najšibkejših v Natu, zato ni pričakovati, da bi Kanada igrala močnejšo vlogo. Ameriška vojska je sicer poudarila, da to ne pomeni odprave 5. člena Nata, ki predvideva, da je napad na eno članico napad na vse članice Nata. Čeprav člen članic ne zavezuje k vstopu v vojno, je Grynkewich poudaril, da bi ZDA pristopile k obrambi članice.

Ambasador Whitaker je svojim evropskim zaveznicam sporočil, da so zaenkrat v Natu edini, ki so sposobni omejiti kitajsko grožnjo v Tihem oceanu, zato je razumljivo, da EU prevzame iniciativo v lastni regiji. Pravi, da gre za verzijo Nato 3.0, kjer se ZDA osredotočajo na azijski teater, druge članice pa niso več odvisne od ZDA, ampak lahko samostojno operirajo v lastnih regijah. Toda do sedaj zaradi šibkih obrambnih sil to ni bilo mogoče, nov načrt pa bi omogočil ravno to – razdelitev operacij po regijah in vojaško samostojne članice. Na kratko: evropske članice morajo biti sposobne same urejati zadeve z Rusijo.

Cilji Turčije

Turčija se želi uveljaviti kot ena glavnih regionalnih sil in predvsem razširiti svoj vpliv na Levantu, Bližnjem vzhodu in v Afriki. V Afriki je prisotna v več konfliktih v Libiji, Sudanu, Somaliji in centralni Afriki, kjer ali dobavlja orožje in opremo ali usposablja lokalne oborožene sile. Enako je Turčija del proiranske osi Katar-Pakistan-Iran-Turčija in je delovala kot mediatorka med ZDA in Iranom. Vpletena je bila še v vojno v Siriji, njen obrambni minister Yaser Guler pa je celo povedal, da obstaja možnost vojne z Izraelom. Po drugi strani je druga največja članica Nata in si želi večjo vlogo predvsem v odločanju, ki se dotika evropskih zadev.

Turčijo zanima tudi prodaja orožja in vojaške opreme, ki je del velike turške vojaške industrije, ki se je razvila zaradi osamitve po turškem napadu na Ciper in okupaciji polovice otoka. Po drugi strani imajo turška podjetja podobne težave kot kitajska zaradi prevelikih kapacitet proizvodnje, ki jo morajo prodati, sicer jim lahko grozi tudi bankrot. Turčija zato najbolj računa na obljubo Trumpa, da bodo lahko kupili letala F-35 pete generacije, kar pa ni dokončno, saj mora nakup dovoliti še ameriški kongres. Turčija bo morala izpolniti nekaj pogojev, kot na primer popolno odstranitev ruskih obrambnih sistemov S-400. Medtem prodaji krčevito nasprotuje Izrael, saj bi turški nakup F-35 pariral izraelski floti ameriških lovcev.

Enako je Francija omilila zahteve do Turčije in bo verjetno prodala obrambni zračni sistem SAMP/T. Opozicija sicer ostro nasprotuje, vendar je francoski predsednik Macron nakazal, da bo do prodaje verjetno prišlo, kar je namignila tudi italijanska predsednica vlade Melonijeva. Sistem SAMP/T namreč prodaja francosko-italijanski konzorcij Eurosam. Turčija gradi sistem zračne obrambe 'jekleni ščit' (Steel Dome), evropski SAMP/T pa bi integrirali kot sestavni del obrambe. Turški predstavniki obrambnega ministrstva so namreč potrdili, da pogovori že potekajo. Pred tremi dnevi je turška vojska uspešno testirala balistično raketo Tayfun Block-3, ki jo proizvaja Rokestan.

Odnosi z Rusijo

Evropo najbolj skrbi Rusija, ki ne želi končati vojne v Ukrajini, čeprav je bilo že več pobud za njeno končanje tako iz Ukrajine kot z ameriške in evropske strani. Ruski predsednik Putin se ne glede na lastne ogromne izgube personala in opreme ter v zadnjem času energetskih kapacitet ne umika iz Ukrajine. Še več, pred začetkom vrha v Ankari je izvedel več uničujočih napadov na civilno prebivalstvo v Kijevu. Zato se srečanja udeležuje tudi Zelenski, ki si bo prizadeval pridobiti učinkovito zračno obrambo vsaj s strani evropskih partnerjev.

Ob grožnjah Rusije je vedno bolj zaskrbljena vzhodna Evropa. Poljska, ki je ena redkih evropskih članic z dovolj visokim obrambnim proračunom in relativno dobro izurjeno vojsko, razmišlja o gradnji zračnega obrambnega sistema, podobnega izraelskemu 'Iron Dome'. Medtem je Litva odpravila ustavni člen, ki prepoveduje orožje za množično uničevanje, torej tudi jedrsko orožje, kar pomeni, da so pripravljeni na svojem ozemlju gostiti nuklearno orožje kot obrambo in odvračanje morebitnega napada z vzhoda. Kot je sporočil predsednik Nauseda, ima vlada tudi opozicijsko podporo.

Srečanje Trump-Zelenski

Ob robu vrha Nata naj bi se na dvostranskem srečanju pogovarjala še Trump in Zelenski. Ali bo srečanje za zaprtimi vrati ali le vljudnostne narave, še ne vemo, vsekakor pa Zelenski pričakuje več od obljubljenega ameriškega pritiska na Rusijo. Ukrajina je namreč pristala na pogajanja in tudi večino zahtev, ki so jih predstavile ZDA, medtem ko Rusija zavlačuje in preko zavlačevanja v vojni želi pridobiti čim več ozemlja z dodatnim pritiskom na Ukrajino. Ne pozabimo, da je bilo v Ankari lani organizirano mirovno srečanje med Ukrajino in Rusijo, kamor naj bi prišla oba predsednika, toda Zelenski je tam ostal sam, kajti Putin ni prišel.

Rusija je verjetno kot opozorilo sprožila obsežne napade na Ukrajino, predvsem Kijev, kajti Putin se zaveda, da se bosta Trump in Zelenski srečala. Enako je storil med njunim srečanjem v Evianu med vrhom držav članic G7. Kremelj je medtem dejal, da so med telefonskim pogovorom s Trumpom poudarili upoštevanje ruskega 'temeljnega pristopa' k celotni zadevi mirovnih pogajanj. Toda ali se Trump zaveda, da Putin celotno zadevo vleče v nedogled, ni jasno, najmanj pa bo k miru pripomogla odprava sankcij. Frontna črta je že mesece na praktično istem mestu, vendar Rusija še vedno ni pokazala želje po končanju vojne.

Druge teme – grška siva flota, Izrael, Iran

Delegati bodo razpravljali še o Iranu in Hormuški ožini ter zaščiti prostega pretoka v mednarodni trgovini. Članice Nata jasno nasprotujejo pogovorom Irana, Omana in Katarja za obračunavanje prehoda skozi prekop. Glede na to, da pogajanja med ZDA in Iranom še potekajo in ni jasno, kakšen naj bi bil končni izplen Irana, se v tem trenutku niti ne ve, kaj natančno naj bi se članice dogovorile. Zato so na srečanju tudi predstavniki zalivskih držav, z izjemo Savdske Arabije, ZAE in Katarja pa, kar zadeva politiko do Irana, vsekakor stojijo na nasprotnih bregovih.

Izrael je vsekakor nezadovoljen z ameriško idejo prodaje letal F-35 Turčiji, kar bi potencialno ogrozilo izraelsko varnost. Če upoštevamo, da Turčija redno grozi Izraelu in je celo dala zavetje predstavnikom Hamasa, potem je jasno, da so odnosi med državama na najnižji ravni. Izraelski predstavniki bodo reagirali z diplomatskim pritiskom, vendar pa je jasno, da bo Trump želel uresničiti svoje obljube Erdoganu glede prodaje letal.

Kočljivo pa je še neučinkovito preganjanje sivih flot, ki Rusiji pomagajo transportirati nafto in druge dobrine. Grški ladjarji so s prevozi ruske nafte po svetu v zadnjih treh letih zaslužili skoraj 4 milijarde evrov. Financial Times je izpostavil štiri ladjarje – Dynacom Tankers, Olympic Shipping, Stealth Maritime in Polembros Shipping. Največ je transportiral Dynacom Tankers v lasti grškega milijarderja Georgeja Prokopiouja. Glede na to, da je Rusija pod sankcijami, bi EU morala imeti mehanizem, da omenjenim podjetjem prepreči logistično dejavnost.