Prof. Dr. Bogomil Ferfila: Tri vojne, zlomljeno premirje z Iranom in geopolitični potres

Intervju: Prof. Dr. Bogomil Ferfila, politolog, ekonomist

V Ankari naj bi govorili predvsem o prihodnosti severnoatlantskega zavezništva, namesto tega pa je vrh postal odmev vojn, ki jim ni videti konca. Vprašanje, ki si ga danes zastavljamo, ni več, ali se bo Bližnji vzhod umiril, temveč kaj to pomeni za nas, za Evropo in seveda tudi za Slovenijo. O tem smo se v podkastu Vroča tema pogovarjali z enim največjih poznavalcev geopolitike in mednarodnih odnosov prof. dr. Bogomilom Ferfilo. 

Kljub trdnosti Nata vidimo grožnje, ultimate Donalda Trumpa zaveznicam, skoke cen nafte ... Smo na pragu novega popolnega globalnega kaosa? 

Res je, vojna se je ponovno razplamtela. Čeprav zavezništvo Nato navzven ostaja trdno, moramo razumeti zakulisje. Tudi če Donald Trump grozi, na primer z napadi na italijansko premierko Giorgio Meloni ali z izstopom ZDA iz zavezništva, morate vedeti, da je ameriški kongres že pred leti sprejel zakon, ki preprečuje unilateralni izstop ZDA iz Nata brez odobritve kongresa. Tega torej sam ne more storiti.  

Kar zadeva Bližnji vzhod – obnovitev sovražnosti med ZDA in Iranom seveda nemudoma dvigne cene nafte. Petodstotni skok, ki ste ga omenili, se bo kmalu poznal v denarnicah evropskih potrošnikov, tudi v Sloveniji. Kljub ostrim besedam in ameriškim napadom pa sem po diplomatskem 'tipanju' prišel do zaključka, da pogajanja še niso popolnoma propadla. ZDA so zgolj ostro reagirale na napad iranske revolucionarne garde na komercialne ladje. S tem namreč Iran igra na svojo najmočnejšo karto, ta je popoln nadzor nad Hormuško ožino in vpliv na celotno svetovno dobavo nafte. 

Omenili ste nadzor nad nafto in Hormuško ožino. Po drugi strani se pospešeno gradijo novi naftovodi in plinovodi na Arabskem polotoku in širše v regiji, medtem ko svet stavi na zeleni prehod. Bo ta iranska naftna karta dolgoročno sploh še tako močna? 

Pravzaprav se res že gradijo novi naftovodi in plinovodi, ki bi to ožino v prihodnje lahko obšli. Če bi se izvažalo mimo te ožine, bi to močno zmanjšalo iranski geostrateški pomen. Obenem se moramo zavedati, da je od iranske nafte odvisna predvsem Azija, zlasti Indija in Kitajska. Evrope to ne prizadene tako neposredno, ker imamo druge vire, res pa je, da se globalni trg odziva kot celota. Treba je upoštevati tudi projekcije, odkritih zalog nafte je za približno 20 let, hkrati pa se pričakuje, da bo zaradi razvoja električnih avtomobilov poraba nafte v prihodnjih dveh desetletjih bistveno padla. 

Mednarodni strokovnjaki opozarjajo, da si trenutno nobena stran ne drzne neposredno bombardirati naftne infrastrukture, saj gre za tehnološko izjemno kompleksne sisteme, ki jih ni mogoče popraviti čez noč. Je to nekakšna rešilna bilka, ki preprečuje globalno naftno krizo, glede na to, da petina svetovne nafte prihaja prav iz tega območja? 

Tako ZDA kot Izrael zaenkrat v Iranu napadata zgolj vojaške cilje. Američani ciljajo vojaške objekte, tudi na strateškem otoku Hark (Kharg), kjer je sicer ključna energetska infrastruktura. Popolno uničenje naftnih kapacitet bi imelo prevelike globalne posledice. Obstaja pa še ena strašljiva opcija. Glede na popolno premoč izraelskega in ameriškega vojaškega letalstva nad iranskim zračnim prostorom bi v skrajni fazi lahko prišlo do 'zravnanja' Teherana in drugih večjih mest. Iransko vojaško letalstvo je dejansko povsem nemočno, saj sta uničena tako letalstvo kot mornarica. 

Glede na popolno premoč izraelskega in ameriškega vojaškega letalstva nad iranskim zračnim prostorom bi v skrajni fazi lahko prišlo do 'zravnanja' Teherana in drugih večjih mest. 

Če sta letalstvo in mornarica uničena, od kod potem Iran črpa to samozavest za napade? Vemo, da imajo obsežen arzenal raket, a kdo jih pri tem dejansko podpira? 

Iran se zanaša na balistične rakete, ki so skrite globoko v podzemnih silosih. In od kod te rakete prihajajo? V veliki meri jim to tehnologijo dobavlja Ruska federacija. Rusija se namreč s tem posredno maščuje Združenim državam za njihovo neposredno vpletenost in oskrbovanje Ukrajine. Ker ameriško orožje pobija ruske vojake v Ukrajini, Rusija oborožuje Iran, ki nato cilja ameriška vojaška oporišča in oporišča v zalivskih državah, kot so Združeni arabski emirati, Savdska Arabija, Katar. Iran želi tem arabskim državam pokazati: »Vidite, niti Amerika vas ne more zaščititi.« Zato se te zalivske monarhije iz strahu že na tiho povezujejo in dogovarjajo s samim Iranom. 

Iran se zanaša na balistične rakete, ki so skrite globoko v podzemnih silosih. V veliki meri jim to tehnologijo dobavlja Ruska federacija. 

Kdo v tem trenutku obvladuje Iran? Podatki so skopi, veliko je špekulacij o tem, da je vrhovno vodstvo po ameriških in izraelskih likvidacijah v razsulu. Slišati je celo, da ima pri tem glavno besedo ameriška CIA in njeni obveščevalci na terenu. 

O tem ni nobenega dvoma. Obveščevalna agencija CIA ima natančne informacije. Ko sem bil pred leti med vojno v Kurdistanu in smo bili s kurdskimi borci (pešmergami) pred Mosulom, ki ga je takrat še obvladovala teroristična Islamska država, so mi Kurdi povedali nekaj neverjetnega. Povedali so mi, da čeprav je Islamska država največji sovražnik ZDA, so na njihovem ozemlju vsak dan pristajala letala ameriške obveščevalne službe. CIA naj bi se namreč dogovarjala o predaji in umiku ključnih funkcionarjev Islamske države, ki so potem pobegnili v nedostopne dele Afganistana. ZDA so Kurde v tej vojni uporabile kot 'pehoto', pri čemer je umrlo več kot 2.000 kurdskih borcev. Bližnji vzhod je poln tovrstnih obveščevalnih skrivnosti. 

Kaj to pomeni za trenutno iransko vodstvo?  

Podobno obveščevalno zakulisje je danes v Iranu. Vemo, da je bil vrhovni vodja Ali Hamenej ubit, vodenje pa je prevzel njegov sin, Mojtaba Hamenej. A ta se skriva in se ne upa prikazati v javnosti, saj ima Izrael znotraj Irana zgrajeno izjemno močno obveščevalno mrežo, večinoma preko podkupljenih iranskih agentov. Če bi se novi vodja pojavil, bi ga na podlagi ene same točne informacije o lokaciji izraelsko ali ameriško letalstvo takoj likvidiralo. Tudi ko so likvidirali Alija Hameneja, so dobili natančno obvestilo, kje je, in raketirali točno tisto zgradbo. 

Kako trden je bil ta nedavni mirovni sporazum oziroma memorandum o 60-dnevni prekinitvi ognja med ZDA in Iranom? Zdi se, da je šlo bolj za navaden neobvezujoč dogovor. 

Ta memorandum, ki je za 60 dni ustavil sovražnosti, seveda ni bil neki trden in mednarodno zavezujoč pravni dokument. Ni bil takšen kot znameniti jedrski sporazum, ki ga je sklenil Barack Obama in pri katerem so sodelovale vse največje svetovne velesile. Moja kritika Donalda Trumpa je prav v tem, da on še vedno vidi Ameriko kot edino absolutno supersilo in se na področju reševanja konfliktov obnaša izrazito unilateralno. Če bi v mirovne dogovore vključil tudi Evropsko unijo, Kitajsko in morda celo Rusijo, bi imel tak sporazum precej večjo težo in trajnost. 

Ali lahko v Trumpovih zunanjepolitičnih potezah vidimo predvsem poskus, kako z vojno celo zaslužiti ali vsaj rešiti ameriški proračun? 

Absolutno. Trump je izrazit poslovnež, kar se v celoti odraža v njegovi zunanji politiki in vojaških odločitvah. Spomnim se vojne v Iraku v času obeh predsednikov Bush. Takrat so ZDA porabile ogromno denarja, vendar so na koncu račun za ameriško vojaško prisotnost poravnale bogate zalivske države (Kuvajt, Savdska Arabija, Katar), ki so prispevale stotine milijard dolarjev. Prepričan sem, da poskuša Trump nekaj podobnega iztržiti tudi zdaj. Zalivske države se namreč danes branijo pred iranskimi raketami z dragimi ameriškimi sistemi Patriot in Trump jim ta 'varnostni dežnik' nedvomno mastno zaračunava, saj je zanj »posel vedno posel«. 

Tudi nad nami visi zahteva ZDA po izdatkih za Nato v višini petih odstotkov BDP. Bo to za nas in za druge članice Nata vzdržno? 

Zahteva po petih odstotkih BDP za obrambo je absurdna. Slovenski obrambni izdatki so dolgo capljali pod dvema odstotkoma in celo dvig na tri odstotke bi predstavljal hud pritisk. Pet odstotkov je absolutno preveč in nevzdržno za naš proračun. Zavedati se moramo, da ko Nato (in ZDA) zahteva več denarja za oborožitev, gre v resnici za polnjenje ameriških blagajn. Več kot 50 ali 60 odstotkov vsega orožja v zavezništvu zaveznice kupijo od Združenih držav Amerike. Zato ZDA ne bodo nikoli zares izstopile iz Nata, saj je to njihov ključni prodajni trg. Ta denar bi morali veliko bolj pametno investirati, na primer v socialne mreže za najbolj prizadete prebivalce in v zagotavljanje prehranske varnosti. 

Ko Nato (in ZDA) zahteva več denarja za oborožitev, gre v resnici za polnjenje ameriških blagajn. 

Kljub temu je z nastopom novega zunanjega ministra Toneta Kajzerja opaziti oster zasuk slovenske diplomacije. Kako ocenjujete to spremembo smeri? 

Kar zadeva novo slovensko politiko s prihodom Toneta Kajzerja, je zadeva kristalno jasna: slovenska zunanja politika je naredila radikalen zasuk. Prejšnje leve vlade in nacionalni mediji so bili izrazito in odkrito nenaklonjeni Združenim državam in Izraelu. Z novim ministrom pa so se stvari obrnile na glavo. Takoj ob prevzemu poslov je prišlo do obiska izraelske veleposlanice, vlada je napovedala selitev veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. To so izjemno močni signali, da se vračamo pod okrilje čezatlantskega, pragmatičnega zavezništva.  

Vendar me pri tem moti ena velika stvar. Spomnim se pogovora s slovenskim veleposlanikom v ZDA, ki sem ga vprašal, kako izkoriščajo Trumpovo poslovnost za pritegnitev ameriških investicij. Njegov medel odgovor je bil: »Ja, pogovarjamo se z gospo Melanio.« To me je resnično razjezilo. Ena stvar je gospa Melania, ampak preko nje bi morali narediti mnogo več. Prejšnja vlada na tem področju ni naredila popolnoma nič. To, da imamo Slovenko v Beli hiši ob boku predsednika Donalda Trumpa, je sijajna, morda celo zgodovinska možnost, ki se Sloveniji ponuja in ki smo jo do zdaj nesmiselno zapravljali. Upam in pričakujem, da bo nova vlada to edinstveno priložnost zdaj bistveno bolje unovčila za nacionalne interese. 

Bijejo se hude bitke v Gazi in Libanonu, a hkrati država vleče nenavadne zunanjepolitične poteze. Kje je največja grožnja za to državo, če odmislimo zunanje napade? 

Geopolitično ozadje je tu izjemno kompleksno. V Izraelu je seveda grozljiv krvni davek pustil teroristični napad Hamasa, v katerem je bilo ubitih 1.200 Izraelcev, največ od holokavsta naprej. A Izrael se bori še z eno, veliko tišjo, a za svoj obstoj veliko nevarnejšo krizo. Od začetka te vojne se je iz Izraela odselilo kar milijon prebivalcev. Govorimo predvsem o bogatem in izobraženem judovskem prebivalstvu. Ker Arabci že zdaj predstavljajo 20 odstotkov populacije v Izraelu, bi ob nadaljevanju takšnega izseljevanja in ob visoki arabski rodnosti Judje kmalu lahko postali manjšina. Če se to zgodi, bo država Izrael preprosto izginila od znotraj. 

Prav zaradi teh groženj in iskanja novih zavezništev je Izrael nedavno potegnil tisto presenetljivo potezo s priznanjem Somalilanda na Afriškem rogu. Kakšen je načrt v ozadju? 

Glede Somalilanda naslednje: to je ozemlje na Afriškem rogu, ki se je odcepilo od Somalije, a ga mednarodna skupnost ni priznala. Izrael ga je kot prvi uradno priznal. Zakaj? V ozadju se skrivajo radikalni geostrateški načrti, ki jih podpira Trumpova administracija. Obstaja namreč načrt, da bi s finančnimi spodbudami – nekaj deset tisoč dolarjev na posameznika – del palestinskih beguncev iz Gaze preselili prav v Somaliland. ZDA in Izrael bi nato Gazo 'sprostili' in jo obalno preuredili v turistične centre in igrišča za golf. 

To se sliši noro, a je posledica krute realnosti. Nobena arabska država ne želi sprejeti palestinskih beguncev. Sosednja Jordanija je z zakonom prepovedala sprejem enega samega Palestinca! Libanon, ki je bil nekoč 'Švica Bližnjega vzhoda', je bil popolnoma uničen prav zaradi državljanskih vojn, ki so sledile množičnemu prihodu palestinskih beguncev. Tudi bogate zalivske monarhije jih ne želijo, saj se bojijo radikaliziranih množic, ki bi zahtevale odpravo njihovih kraljev. Zato rešitve iščejo daleč stran, v Afriki. 

Obstaja načrt, da bi s finančnimi spodbudami – nekaj deset tisoč dolarjev na posameznika – del palestinskih beguncev iz Gaze preselili prav v Somaliland.  

Če se dotakneva še vojne v Ukrajini. Zdi se, da je konflikt popolnoma izčrpal tako Rusijo kot Ukrajino. Kako in zakaj so zahodni strategi tako zgrešili v svojih geopolitičnih ocenah? 

Trenutna strategija Zahoda in zveze Nato v Ukrajini je bila zgrajena na popolnoma napačnih predpostavkah. Ta zgodba sega v leto 2014, v čas t. i. revolucije časti. Takrat so ZDA neposredno asistirale pri strmoglavljenju proruskega predsednika, celo do te mere, da so ameriški uradniki in uslužbenci ambasade domnevno plačevali protestnike na ulicah Kijeva s 100 dolarji na osebo. Zahodni strategi so predvidevali, da bo konfrontacija in gospodarska blokada pripeljala do padca režima Vladimirja Putina ter do razpada Ruske federacije. Izkazalo se je ravno obratno, ruski narod se je v strahu pred zunanjo grožnjo združil okoli svojega vodje. 

Kdo je v tej igri izčrpavanja potegnil najkrajšo?  

Pravi poraženec te vojne, takoj za ukrajinskim narodom, je Evropa. Predvsem Nemčija. Pod ameriškim pritiskom se je odpovedala uvozu poceni in zanesljive ruske energije. Nemčija zdaj kupuje nekajkrat dražji ameriški plin, zaradi česar njeno mogočno gospodarstvo in industrija postajata absolutno nekonkurenčna na globalnem trgu in pospešeno drsita v propad. To se pozna tudi pri nas, saj je Nemčija glavni slovenski gospodarski partner. Medtem pa ameriška vojaška in energetska industrija kujeta neverjetne dobičke. 

Krutost te vojne je v tem, da Zahod ohranja vojno pri življenju. Ukrajina namreč za golo preživetje in vzdrževanje fronte potrebuje letno vsaj 100 milijard dolarjev podpore od 50 držav. Če bi Washington in Bruselj prenehala s to masovno finančno in vojaško pomočjo, bi lahko čez noč dosegli prisilni podpis mirovnega sporazuma. Vendar določeni geostrateški krogi zagovarjajo uničujočo politiko »vojne z Rusijo do zadnjega Ukrajinca«, da bi rusko vojsko izčrpali za naslednjih deset let. To je nadvse cinično in za Evropo katastrofalno. 

Vse politike pospeševanja rodnosti v razvitih demokracijah so se izkazale za iluzorne; ko družba doseže visok standard, ljudje ne želijo več velikih družin. 

Omenili ste Afriko in demografijo. Pravzaprav tu Zahod izgublja vojno brez izstreljenega naboja. Kakšen je naš demografski domet in zakaj je ta upad rodnosti tako uničujoč? 

'Tretja velika vojna' na svetu je zagotovo demografska. Število rojstev po vsem razvitem svetu, razen v Afriki, je vsaj za 40 do 50 odstotkov premajhno. Vse politike pospeševanja rodnosti v razvitih demokracijah so se izkazale za iluzorne; ko družba doseže visok standard, ljudje ne želijo več velikih družin. Posledice so šokantne. Hrvaška je denimo zaradi izseljevanja in negativnega prirasta le v enem letu, v letu 2024, izgubila kar 300.000 prebivalcev, kar je blizu desetim odstotkom celotne populacije. 

Ker izginja balkanski bazen poceni delovne sile – delavci gredo raje v Avstrijo ali Nemčijo, kjer imajo boljše pogoje – sta Evropa in Slovenija prisiljeni delovno silo uvažati iz daljne Azije. Prejšnja zunanja ministrica je sklepala sporazume s Filipini in Nepalom. Zato danes slovenske in tuje hotele ter celotno storitveno panogo rešujejo Filipinci in Nepalci. 

Na eni strani torej uvažamo delovno silo z Vzhoda, na drugi strani pa se Evropa vse bolj politično in fizično zapira pred ilegalnimi migracijami iz Afrike in Bližnjega vzhoda. Je to prava pot za preprečitev kolapsa sistema? 

Kar se tiče klasičnih, nezakonitih migracij z afriške celine in Bližnjega vzhoda, proti katerim se Evropa zdaj pod vodstvom desnosredinskih vlad ostro zapira, menim, da je to edino pravilno. Nezakonit prehod državne meje mora ponovno postati strog kazenski in kriminalni prekršek. Vendar pa ograje dolgoročno ne bodo rešile problema. Evropski denar bi morali namesto v vojsko vlagati v afriško infrastrukturo, zlasti v namakalne sisteme za proizvodnjo hrane. Če bi pomagali ozeleniti dele Sahare, bi zagotovili prehransko varnost in ljudi zadržali doma, kar bi preprečilo nov množični migrantski pritisk. Da ne omenjam izjemno strašljive možnosti združitve vojnega kaosa in podnebnih šokov, kot je bližajoči se ekstremni El Niño, kar bi lahko povzročilo vsesplošno globalno lakoto, če svetovnih vojn in dobavnih verig ne umirimo. 

Profesor Ferfila, hvala vam za ta obširen pregled geostrateškega stanja.  

Hvala vam. 

Nezakonit prehod državne meje mora ponovno postati strog kazenski in kriminalni prekršek. 

(D 260, 12-15)