Strožji nadzor ne rešuje absentizma

Vsakdo v Sloveniji ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. 

V Sloveniji se trenutno na pobudo ZZZS in odhajajoče vlade zaostrujejo pogoji za pridobitev bolniškega staleža; pritiska se tako na bolnike, da bi zmanjšali bolniški stalež, kot na zdravnike, da zaostrujejo pogoje za bolniški stalež, s tem pa jih dodatno obremenjujejo z birokracijo. 

Strožji nadzor 

ZZZS uvaja bolj temeljit zunanji nadzor nad dodeljevanjem bolniškega staleža in določanjem načina izvajanja bolniškega staleža z namenom, da se število bolniških staležev in dni v bolniškem staležu z represivnim ukrepanjem zmanjša in s tem zmanjša tudi količina denarja, ki ga ZZZS namenja pokrivanju staležov. 

Če vprašate dr. Metodo Dodič Fikfak, vidno strokovnjakinjo s področja medicine dela, katerim tveganjem so delavci pri nas najpogosteje izpostavljeni, vam bo odgovorila takole: »Tega ne vemo, saj pri nas ni banke podatkov o tem, koliko delavcev je izpostavljenih rakotvornim snovem, koliko jih je izpostavljenih organskim topilom, koliko hrupu.«  

ZZZS je torej vpeljal ukrepe na področju, ki ga tudi vrhunski strokovnjaki še ne poznajo najbolje, a ZZZS je pogumno sprejel birokratske ukrepe, ki najbolj prizadenejo ravno bolnike. Dodičeva se dotakne tudi izgorelosti na delovnem mestu, ki je je vse več: »Izgorelost ni niti pri nas niti kje drugje v svetu priznana kot poklicna bolezen. Na nastanek izgorelosti vplivata dva dejavnika: osebnostne lastnosti in delovno mesto. Gre za proces izgorevanja, ki lahko traja tudi več desetletij. Njeno število narašča. Čas trajanja bolniške zaradi izgorelosti pa je kratek, v povprečju en mesec. Izgorelost pa v resnici traja veliko dlje.« 

Absentizem se po mnenju Dodičeve povečuje, predvsem pa se podaljšujejo dolgotrajne bolniške. Eden od glavnih vzrokov je neustrezen sistem. Na mikro ravni, na ravni podjetja, je veliko odvisno od razmer na delovnem mestu. Veliko več bi morali delati na odnosih v podjetjih, na bolj kulturnem dialogu.  

Absentizem in prezentizem 

A poleg absentizma imamo tudi pojav prezentizma, ki je značilen za določene poklice. »Ljudje se bojijo, da bodo, če jih ne bo v službi, obremenili svoje sodelavce. Precej pogost je med zdravstvenimi delavci, med učitelji, zelo pogost tudi med samostojnimi podjetniki. Prihajajo v službo, četudi so bolni in bi morali ostati doma. Poveča se tudi v primerih, ko je v podjetju kriza, ko delavce odpuščajo,« pove dr. Metoda Dodič Fikfak. 

Od zunaj se zdi, da se ZZZS birokratsko ukvarja samo še z denarnim tokom in restrikcijami, za zdravje ljudi pa mu ni več tako mar, kot mu je bilo v preteklosti. Zanimivo bi bilo videti analize, na podlagi katerih so zaostrili pogoje za bolniški stalež, če so jih sploh naredili. 

Mediji so ta ukrep nadzora nad bolniškim staležem zelo pozdravili in dali uslužbencem ZZZS veliko medijskega prostora, da so lahko razlagali, kako bodo kaznovani tisti, ki bodo kršili pravila glede bolniškega staleža, ki jih je sprejel ZZZS. 

Ne pozabite: te restrikcije ni sprejela desna vlada, ampak vlada v odhodu, tako imenovana leva vlada, ki jo je vodil dr. Robert Golob in naj bi podpirala delavce. V njej je bil minister, ki se je boril za delavce, Luka Mesec iz stranke Levica.  

Med ukrepi je tudi odvzem plačila bolniškega staleža človeku, ki je zbolel in je kršil pravila in ne more na drug način zaslužiti denarja za preživetje sebe in družinskih članov, kar že posega v polje človekovih pravic, pa se branilka teh pravic ni niti oglasila. 

Konvencija o človekovih pravicah pri Združenih narodih namreč določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvene oskrbe in potrebnih socialnih storitev ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti itd. 

Zmotil me je tudi nastop uslužbenke ZZZS, ki je brez prepotrebne empatije veselo razlagala, kaj vse čaka tiste, ki bodo kršili določila ZZZS. Dajala je vtis, da je zelo zadovoljna in – da ne rečem preveč grobo – da v tem represivnem ukrepu celo malo uživa.  

Ukrep nadzora nad bolniškim staležem je sprejela vlada v odhodu, tako imenovana leva vlada, ki jo je vodil dr. Robert Golob in naj bi podpirala delavce. 

Bolnik kot osumljenec 

Kot specialista javnega zdravja me moti predvsem represivni pristop do delavcev, ki dobijo bolniški stalež, ker po strokovnem mnenju zdravnika in zaradi začasnega zdravstvenega stanja določen čas ne morejo opravljati svojega dela. Postavlja se vprašanje, ali je pomembno, da delavec takoj sporoči, da je zbolel. Verjetno ste že kdaj zboleli in veste, da ni bil vaš prvi ukrep obvestiti o tem vašega zdravnika, ampak ureditev zmešnjave, ki je nastala zaradi vaše nenadne bolezni. 

Bolniški stalež ni samo posledica slabega življenjskega stila posameznika, ampak ima tudi številne druge korenine v družbi, do katerih pa je ZZZS toleranten. Tam ne predlaga ukrepov, ki bi izboljšali zdravstveno stanje zaposlenih in bi bili morda uspešnejši kot represija in nadzor nad bolniki, ki jim ni vseeno, da so zboleli, sedaj morajo pa še paziti, da jih nadzorniki ne bodo dobili v napačnem stanju. 

Ministrica za zdravje je celo ukinila preventivne aktivnosti centrov za krepitev zdravja v podjetjih in na ta način povečala možnosti za bolniški stalež in bolezen.  

Da boste bolje razumeli moj srd zaradi takega pristopa do obolelih in zdravnikov, sem iz strokovne literature izbral nekaj dejstev, ki vam bodo poleg že zgoraj zapisanih misli dr. Metode Dodič Fikfak v pomoč za boljše razumevanje bolniškega staleža. Kot specialist javnega zdravja se s takim pristopom, ki se izvaja nad zaposlenimi, preprosto ne morem strinjati, saj so vsi, ki vstopijo v bolniški stalež, preprosto postavljeni v vlogo ljudi, ki goljufajo in jih je treba poostreno nadzirati ter kaznovati.  

Večplastni vzroki 

Pojav zdravstvenega absentizma je sicer res tesno povezan z zdravstvenim stanjem prebivalstva, hkrati pa tudi z različnimi drugimi dejavniki, zlasti ekonomskimi, delovnimi, socialnimi, demografskimi, kulturnimi. 

Zmožnost za delo je takšno psihofizično stanje človeka, ki mu omogoča uspešno opravljanje poklicnega dela s polnim delovnim učinkom in brez škode za njegovo zdravje. Ocenjevanje delazmožnosti je odvisno od narave bolezni, funkcionalne sposobnosti obolelega organa ali organskega sistema, vpliva bolezni na funkcijo organizma kot celote ter od zahtev dela in nalog, ki jih delavec opravlja. 

Poleg resnosti obolenja vplivajo na bolniški stalež še naslednji pomembnejši dejavniki: odtujenost delavcev, slabi delovni pogoji, velik delež zaposlenega prebivalstva, velik delež zaposlenih žensk, posebno v rodni dobi, število delavcev iz drugih mest, pokrajin, velik delež polproletariata, nacionalni dohodek, družbeni in osebni standard, široka oz. stroga socialna zakonodaja, zdravstvena prosvetljenost prebivalstva, pripravljenost in organiziranost celotne družbe za obvladovanje teh pojavov, pripravljenost zdravstvene službe, menjavanje zdravnika, ki skrbi za zdravje določene skupine, dosežena stopnja izobrazbe itd. 

Odsotnost z dela ali zdravstveni absentizem je odraz številnih dejavnikov iz delovnega in socialnega okolja. Nanjo najbolj vplivajo delodajalci, panoga oziroma dejavnost ter država. Kljub temu je delodajalec tisti, ki lahko najbolj vpliva na absentizem in posledično na število izgubljenih delovnih dni. Slabi odnosi v kolektivu, težke ali celo nemogoče delovne razmere, slaba plača … vse to so razlogi, ki delavca zelo slabo ali sploh ne motivirajo, da bi se čim prej vrnil na delovno mesto. Delodajalci morajo skrbeti za delovne pogoje. Skrbeti morajo za zdravstveno stanje delavcev, ustvarjati ustrezno psihosocialno klimo, skrbeti za permanentno izobraževanje itd. 

Pojav zdravstvenega absentizma je tesno povezan z zdravstvenim stanjem prebivalstva, pa tudi z ekonomskimi, delovnimi, socialnimi, demografskimi in kulturnimi dejavniki. 

Odgovornost delodajalcev 

Med dejavniki, ki so vezani na podjetje in pospešujejo absentizem, so neustrezni in nehigienski pogoji dela, izpostavljenost škodljivim kemičnim, fizikalnim in mehanskim ali biološkim agensom, naporno fizično delo ob neustrezno razporejenih odmorih, delo v nefizioloških položajih, nizka stopnja higienskih pogojev dela, osebnih potreb in prehranjevanja itd. 

Med ekonomske probleme, ki pospešujejo absentizem, sodijo slabo poslovanje, izgube, neizplačilo plače … vse to so vzroki nizke motivacije za delo, konfliktnih situacij ter slabih medosebnih odnosov, kar lahko vpliva tudi na pojavnost in dolžino bolniškega staleža. Konfliktne situacije med delavci in neposrednimi vodji, nepriznavanje rezultatov dela, oblikovanje skupin nasprotnih interesov in familiarnosti v posameznih skupinah, neustrezno nagrajevanje (stimulacija), nehomogenost delovnih skupin, nepriznavanje rezultatov dela itd. so pogosti vzroki za absentizem. 

Med vzroke za absentizem sodijo tudi slaba organizacija dela, nedefinirane ali slabo definirane naloge, neorganizirano zaposlovanje, zanemarjanje potrebne adaptacije delavcev na novo delo. 

Pomembna je tudi starostna struktura zaposlenih. Med starejšimi delavci je več kroničnih bolezni in večje število izostankov z dela zaradi bolezni. Predvsem pri mladih ženskah se pogosto pojavljajo težave zaradi otrok, kot so čuvanje majhnih otrok, neuspeh otrok v šoli, družinski konflikti, pa tudi pogostejši bolniški izostanki zaradi zapletov v nosečnosti. Nerešeni stanovanjski problemi (posebno pri tistih, ki vsakodnevno potujejo iz oddaljenih krajev), konfliktne situacije – posebno če so pogostejše – lahko pomembno vplivajo na odsotnost z dela zaradi padca motivacije za delo, pogostejših poškodb na delu. 

Dejavniki, ki pospešujejo absentizem, so vezani tudi na organizacijo in delo zdravstvene službe. Zdravnikova vloga je pomembna zlasti na področju preventive. 

Več kot jasno je torej, da za povečan absentizem niso krivi le zdravniki in delavci, nad katerimi ZZZS zdaj izvaja poostren nadzor. 

Za povečan absentizem niso krivi le zdravniki in delavci, nad katerimi ZZZS zdaj izvaja poostren nadzor. 

Sistemske rešitve 

Zaradi številnih dejavnikov, ki vplivajo na dolžino bolniškega staleža, zadevajo možni ukrepi za zmanjševanje tega praktično vsa področja naše družbe – na različnih ravneh: 

Na družbeni ravni je to zakonodaja: socialno, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko varstvo v državi, izobraževanje, zavarovalniški sistem, ekonomsko stanje, razvojna raven zdravstvene službe, odnos do dela, do bolezni v družbi kot celoti, standardi in vrednote, ki trenutno veljajo. Na ravni podjetja je absentizem odvisen od gospodarske dejavnosti podjetja, velikost podjetja, politike podjetja glede varnosti in zdravja pri delu, organizacije v podjetju in odnosa do bolnih ljudi v bolniškem staležu. Na delovnem mestu je absentizem odvisen od zahtevane kvalitete, vsebine in organizacije dela, delovnih razmer, odnosov med delavci, pogojev zaposlovanja … Na ravni posameznika pa so pomembne osebne lastnosti, življenjski slog, fizična konstitucija delavca, biološki in psihološki dejavniki, prilagodljivost delavca, predvsem pa starost, spol in izobrazba. 

Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je za predsednico v novem štiriletnem mandatnem obdobju izvolila predstavnico zavarovancev Martino Vuk. Martina Vuk je bila predsednica Ženskega foruma Socialnih demokratov. Bila je tudi državna sekretarka na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zato bi ji moral biti jasen položaj slovenskih delavcev tudi na področju bolniškega staleža in obolevnosti. Martina Vuk je tudi generalna sekretarka Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Vse funkcije ji nalagajo posebno dodatno skrb za pravice zaposlenih. Ko je prevzela ZZZS, je dosedanje pravice zaposlenih do bolniškega staleža močno zaostrila, kar je v nasprotju z njenimi predhodnimi funkcijami, saj bi morala trdno braniti pridobljene pravice delavstva. In kar je še posebej pomembno, nihče od sindikatov ni bil ostro proti novim pravilom bolniškega staleža. Zbirajo podpise za referendum, ki ni neposredno povezan z delavskimi pravicami, ne uprejo pa se (vsaj slišalo in bralo se ni o tem v medijih) spremembam ZZZS na področju nadzora nad bolniškim staležem. 

Politična odgovornost 

Glede na zgoraj naštete razloge za bolniški stalež je verjetno jasno, da represija dolgoročno ne bo dala dobrega rezultata. ZZZS bi moral hkrati delovati na vrsto področij, da bi lahko zmanjšal absentizem, a to mu ne diši, veliko lažje je poseči po represivnih metodah, pa četudi je ena od vodilnih na ZZZS sindikalna funkcionarka. 

Osnovno vprašanje je, ali se bodo sindikati uprli zmanjšanju pravic. Odgovor je verjetno: ne. Vso težo ukrepov bodo od zdaj nosili bolniki, zaposleni v različnih delovnih okoljih, ki se zavedajo, da je bolniški stalež vse težje dobiti, kar pomeni, da bodo raje delali bolni kot odšli na bolniško. S tem pa bomo zdravstveno stanje zaposlenih samo še slabšali in po manjšem padcu bolniškega staleža se bo ta v drugi fazi povečal in tudi podaljšal zaradi resnosti obolenj. To se bo slabšalo vse do trenutka, ko bodo različni akterji stopili skupaj in ugotovili, da smo pod vodstvom Vukove in direktorja ZZZS zgrešili smer reševanja problema. Šele tedaj bomo začeli delovati sinhrono na različne razloge za odprtje bolniškega staleža predvsem na podlagi analize vzrokov. 

Mene pa kot javnozdravstvenega delavca moti predvsem, da je najbolj represivna pravila bolniškega staleža sprejela gospa Vuk, ki ima dovolj znanja in izkušenj, da ve, da to ni pravilen ukrep. Poleg tega me moti, da je nosilka aktivnosti političarka iz Socialnih demokratov, ki so vse do zdaj veljali za zaščitnike delavstva, tokrat pa so podlegli neoliberalnim ukrepom nad delavstvom, čeprav bi to moralo biti proti njihovim vrednotam. 

Počasi drsimo proti slabšanju položaja delavstva, ki ga očitno nihče več ne ščiti, še najmanj pa sindikati, ki so očitno postali politične stranke v senci, ki se aktivirajo tedaj, ko jih potrebuje politika, in ne tedaj, ko jih potrebuje njihovo članstvo, delavci. 

Delavstva očitno nihče več ne ščiti, še najmanj sindikati, ki so očitno postali politične stranke v senci. 

(D 260, 19-21)